Jedro

V predmetni zadevi gre za postopek odločanja o ugovoru na podlagi verodostojne listine, kjer se presoja zgolj obrazloženost vloženega ugovora in odločanje ni vsebinsko oziroma meritorno. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč pred vložitvijo predloga za izvršbo o upnikovi terjatvi še ni bilo odločeno, upnik pa z verodostojno listino izkazuje zgolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja terjatve (ki jo dolžnik z ugovorom izpodbija). Odločitev, da je ugovor obrazložen, zato ni odločitev o vsebinski utemeljenosti ugovora, saj gre „le“ za presojo, ali so v ugovoru navedena pravno pomembna dejstva in v zvezi z njimi predloženi dokazi. Ker gre v tej (pisni) fazi postopka zgolj za odločanje o obrazloženosti ugovora, ki ga dolžnik vloži glede na stanje in znane podatke ob izdaji sklepa o izvršbi, je treba tudi ugovorne navedbe presojati glede na stanje v trenutku izdaje sklepa o izvršbi in ne glede na stanje v trenutku odločanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi za znesek nad 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 04. 2010 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v višini nad 142,37 EUR razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa se v tem obsegu nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti; sicer pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu drugega odstavka izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za odločitev v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi, delno ustavilo za dne 03. 07. 2010 plačani znesek 2.594,40 EUR in dne 10. 07. 2010 plačani znesek 2.310,40 EUR (prvi odstavek izreka sklepa). V preostalem delu je ugovor dolžnika z dne 24. 06. 2010 zoper sklep o izvršbi zavrnilo (drugi odstavek izreka sklepa).

2. Zoper 2. odstavek izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik. Navaja, da se pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zahteva nižji standard obrazloženosti, saj je potrebno upoštevati, da so tudi upnikove navedbe iz predloga za izvršbo manj obširne. Dolžnik je temu standardu zadostil, saj je v ugovoru navedel, da je terjatev sporna zaradi dogovorjene nadomestne izpolnitve, v podkrepitev navedb pa je predlagal svoje zaslišanje. Sodišče se do predlaganega dokaza ni opredelilo niti ni navedlo razlogov, zakaj ta dokaz ni relevanten. Na ta način je sodišče kršilo pravico do kontradiktornosti postopka. Dolžnik tudi meni, da sklenjena pogodba z dne 10. 01. 2008 predstavlja prodajno pogodbo, ki je vzajemno odplačen kontrakt, na podlagi katerega se je dolžnik kot kupec zavezal, da bo prodajalcu za izročeno stvar plačal dogovorjeno kupnino. Nesporno je, da je prodajalec svojo obveznost izpolnil, v ta namen je dolžnik tudi podpisal izjavo o pripoznavi dolga in se nikoli ni želel izogniti plačilu obveznosti. Zato se je z upnikom dne 14. 04. 2010 dogovoril, da ne glede na dogovor o plačilu računov, ki so v času sklenitve dogovora že zapadli, svojo obveznost poravna po obrokih, in sicer tako, da bi prvi obrok zapadel v plačilo do konca meseca aprila 2010 v višini 10.000,00 EUR, drugi obrok najkasneje do 20. maja 2010 v višini 30.000,00 EUR, tretji obrok najkasneje 20. junija 2010 v višini 30.000,00 EUR, četrti in vsi nadaljnji obroki pa do končnega poplačila dolga, vsak obrok najmanj v višini 30.000,00 EUR. Na tak način sta stranki v delu, ki se nanaša na plačilo obveznosti, prenovili svoje pogodbeno razmerje. Upnik si je za zavarovanje svojih plačil zagotovil dve bianco menici dolžnika, osebno poroštvo dolžnikove žene ter pravico žetve na dolžnikovih poljih, na ta način bi lahko v celoti prišel do poplačila svoje terjatve. To izhaja tudi iz drugega odstavka 5. člena pogodbe, kjer so opredeljene parcele, na katerih lahko opravi žetev. Na ta način sta se stranki dogovorili za nadomestno izpolnitev po 283. členu OZ. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je te dolžnikove navedbe zavrnilo kot nerelevantne. Predlaga razveljavitev sklepa in odstop zadeve v pravdo, priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki dolžnikove pritožbene navedbe zavrača kot pavšalne, saj dolžnik zgolj ponavlja že prej navedeno, do česar se je sodišče prve stopnje že ustrezno opredelilo. Prereka navedbe o prenovitvi obveznosti in dogovorjeni nadomestni izpolnitvi ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa (delno) materialnopravno zmotna in je (delno) pritrditi pritožbenim navedbam, da je treba dolžnikov ugovor šteti za obrazložen. Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine mora biti obrazložen, kar pomeni, da ga mora dolžnik utemeljiti s konkretnimi pravno pomembnimi dejstvi, torej takimi, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka v morebitnem pravdnem postopku, če se izkažejo za resnična, in za te trditve predlagati dokaze, sicer se šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ in drugi odstavek 61. člena ZIZ).

7. Dolžnik je v ugovoru navedel, da je z upnikom sklenil prodajno pogodbo in v zavarovanje plačil po tej pogodbi upniku predložil dve bianko menici, upnik pa si je tudi izgovoril, da bo na dolžnikovih nepremičninah z namenom poplačila svoje terjatve izvedel žetev koruze. Navedel je tudi, da sta stranki dne 14. 04. 2010 sklenili dogovor o obročnem plačilu terjatve ter na ta način prenovili dogovor o načinu in rokih plačila, zato obveznost v trenutku izdaje sklepa o izvršbi še ni zapadla v plačilo. V dokaz svojim navedbam je dolžnik predlagal svoje zaslišanje, skliceval pa se je tudi na pogodbo o sodelovanju in izjavo z dne 19. 04. 2010. 8. Sodišče prve stopnje je tak dolžnikov ugovor zavrnilo. Višje sodišče ugotavlja, da se je pri tem pravilno opredelilo do navedb glede zavarovanja terjatve in zatrjevanega dogovora o nadomestni izpolnitvi, zato se v tem delu v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Dolžnik v pritožbi z navajanjem pogodbenih določil in specificiranjem parcel širi svoje ugovorne navedbe glede zavarovanja in nadomestne izpolnitve, vendar pa pritožbeno sodišče teh navedb ni moglo upoštevati, saj so na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ prepozne in predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Dolžnik namreč te trditve prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovoru.

9. Glede zatrjevanega dogovora o obročnem plačilu dolga pa je sodišče prve stopnje z opredelitvijo, da je ugovor tudi v tem delu neobrazložen, (delno) napačno uporabilo materialno pravo. Dolžnik je v ugovoru natančno, z navedbo datumov in zneskov, opisal predvideno dinamiko plačevanja po zatrjevanem dogovoru, s tem pa je navedel pravno relevantno dejstvo, saj je ugovarjal zapadlosti terjatve. Sodišče prve stopnje je ugovor v tem delu primarno zavrnilo iz razloga, da dolžnik zatrjevanega dogovora o obročnem plačilu ni izkazal, saj v dokaz ni predložil listin, na katere se sklicuje. V skladu z določbo prvega odstavka 226. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora sicer stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb, vendar pa pri tem ne gre prezreti, da so dokazna sredstva po določbah ZPP načelno enakovredna oziroma prirejena, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Če torej dolžnik predlaga dokaze, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede dokaznih sredstev (tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-854/05-14 z dne 07. 02. 2007). V predmetni zadevi je dolžnik v dokazne namene predlagal svoje zaslišanje, temu dokaznemu predlogu pa samo zaradi dejstva, da ni predložil listine, s katero bi dokazal obstoj dogovora o obročnem odplačilu dolga, ni mogoče odvzeti pravne veljavnosti pri dokazovanju tega dogovora. Višje sodišče pri tem še dodaja, da ni podana pritožbeno zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj se je sodišče prve stopnje do predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnika v izpodbijanem sklepu opredelilo in za svojo odločitev tudi navedlo razloge (predlagani dokaz je zaradi zgoraj naštetih razlogov sicer napačno zavrnilo kot neprimeren za dokazovanje dejstev iz ugovora). Upoštevaje, da je neobrazložen lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami, višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik izdanemu sklepu ugovarjal obrazloženo, toda le delno, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa še zapisalo, da tudi če bi šteli, da je dolžnik zatrjevan dogovor o obročnem plačilu izkazal, tega ne bi bilo več mogoče upoštevati, saj je terjatev (tudi po zatrjevani novi dinamiki plačil) do ponovnega odločanja o ugovoru že v celoti zapadla. Pri tem se je smiselno oprlo na določbo prvega odstavka 311. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in reklo, da sodišče sodi po stanju na dan odločanja. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri tem ni dalo dovolj velikega pomena dejstvu, da gre v predmetni zadevi za postopek odločanja o ugovoru na podlagi verodostojne listine, kjer se presoja zgolj obrazloženost vloženega ugovora v smislu zgoraj citiranih določb ZIZ in odločanje ni vsebinsko oziroma meritorno. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč pred vložitvijo predloga za izvršbo o upnikovi terjatvi še ni bilo odločeno, upnik pa z verodostojno listino izkazuje zgolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja terjatve (ki jo dolžnik z ugovorom izpodbija). Odločitev, da je ugovor obrazložen, zato ni odločitev o vsebinski utemeljenosti ugovora (v nasprotju s primerom, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da je ugovor neobrazložen in se posledično v skladu z določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ ugovor šteje za neutemeljen), saj gre „le“ za presojo, ali so v ugovoru navedena pravno pomembna dejstva in v zvezi z njimi predloženi dokazi. Stališče sodišča prve stopnje bi lahko bilo pravilno, če bi šlo za odločanje o utemeljenosti ugovora in posledično zahtevka, torej za vsebinsko odločanje (kot npr. pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova), ki pa je po izrecnih določbah ZIZ v primeru obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pridržano za pravdni postopek (odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog). Ker gre v tej (pisni) fazi postopka torej zgolj za odločanje o obrazloženosti ugovora, ki ga dolžnik vloži glede na stanje in znane podatke ob izdaji sklepa o izvršbi, je treba tudi navedbe o (ne)zapadlosti terjatve presojati glede na stanje v trenutku izdaje sklepa o izvršbi in ne glede na stanje v trenutku odločanja (kot bo moralo sodišče odločati v nadaljnjem pravdnem postopku, v katerem bo odločalo o utemeljenosti upnikovega zahtevka).

11. Dolžnik je v predmetni zadevi ugovarjal, da terjatev ob izdaji sklepa o izvršbi še ni zapadla. Glede na v ugovoru navedene datume in zneske plačil višje sodišče ugotavlja, da je tak ugovor le delno utemeljen, saj sta do izdaje sklepa o izvršbi dne 15. 06. 2010 dva od zatrjevano dogovorjenih novih obrokov že zapadla v plačilo (1. obrok v višini 10.000,00 EUR do konca aprila 2010, 2. obrok v višini 30.000,00 EUR pa do 20. maja 2010), zato je v tem delu dolžnikov ugovor neobrazložen. Za preostali znesek (nad 40.000,00 EUR) pa je dolžnik sklepu o izvršbi ugovarjal obrazloženo (navedel je pravno relevantno dejstvo, da terjatev še ni zapadla, in v dokaz predlagal svoje zaslišanje), zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi za znesek nad 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 04. 2010 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v višini nad 142,37 EUR (sodna taksa za predlog za izvršbo v znesku 50,00 EUR ter 18,1% s sklepom o izvršbi odmerjenih ostalih stroškov izvršilnega postopka v višini 510,28 EUR) razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa se v tem delu nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu drugega odstavka izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ namreč sodišče v primeru obrazloženega ugovora dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, nato pa se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem (pri čemer se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnava kot tožba v pravdnem postopku). V konkretnem primeru je glede na vrednost spornega predmeta in glede na dogovor o krajevni pristojnosti, ki ga je v predlogu za izvršbo ustrezno označil upnik (sedmi odstavek 41. člena ZIZ), pristojno Okrožno sodišče v Murski Soboti.

12. Ker bo o večinskem delu zahtevka odločeno v nadaljnjem pravdnem postopku, bo tam odločeno tudi o dolžnikovih pritožbenih stroških (2. točka izreka sklepa).