Jedro

Sodišče je kršilo pravico do obrambe s tem, ko na ustno obravnavo, kjer sta bili zaslišani priči, ni vabilo niti storilca niti njegove zagovornice. Storilec oziroma njegova zagovornica nista imela možnosti, da bi vsaj enkrat v postopku (na ustni obravnavi) lahko zaslišala tako obremenilno kot tudi predlagano pričo, saj o njunem zaslišanju nista bila obveščena. Pri tem je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče na izvedena dokaza tudi oprlo svojo odločitev. Takšen odvzem procesnih jamstev v konkretnem primeru zato predstavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ki je v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Bežigrad Policijske uprave Ljubljana je dne 6. 2. 2017 zoper storilca I. S. izdal plačilni nalog št. 0000115265848 zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Storilcu je na podlagi navedenega zakonskega določila izrekel globo v višini 333,83 evrov. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse in potnih stroškov priče. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 29. členom Ustave RS. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, ko storilca in njegove zagovornice ni vabilo na zaslišanje obremenilne priče A. H. in predlagane priče R. G. Tako o njunem zaslišanju obramba ni bila obveščena in pričama ni mogla postavljati vprašanj, ki bi bila za obrambo zelo pomembna. Vrhovna državna tožilka nakazuje tudi na kršitev pravice storilca do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj sodišče ni zaslišalo prič K. B. in V. V., ki sta v pisnih izjavah zatrjevali, da nista videli nobenega prerivanja in pretepanja, niti nista slišali vpitja ali žaljivk in sta obstoj incidenta zanikali. Omenjeni priči sta se opredeljevali do očitka prekrška storilcu, sodišče pa ju ni zaslišalo z razlogom, ker, tako kot priča R. G., naj ne bi slišali morebitnih žaljivk R. L. Vrhovna državna tožilka v zahtevi zaključuje, da je sodišče storilo tudi kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 s tem, ko v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič M. Z. in S. P., čeprav je v zahtevi za sodno varstvo, vsaj glede M. Z., obramba navedla konkretne razloge za njegovo zaslišanje. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se je v izjavi z dne 27. 8. 2018 v celoti pridružil navedbam vrhovne državne tožilke.

B.

4. Iz plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ker je dne 22. 1. 2017 na razstavi psov pristopil do J. H. ter ga z desno ramo udaril v predel njegove leve rame tako, da je ta padel po tleh. Ob tem je storilec v povišanem tonu žalil in grozil na način, da je pri J. H. povzročil občutek ogroženosti, strahu in prizadetosti.

5. Storilec je v izjavi o prekršku, podani pred prekrškovnim organom, in v zahtevi za sodno varstvo, storitev prekrška zanikal. V zahtevi za sodno varstvo, vloženi po svoji zagovornici, je storilec zavrnil vse očitke o nasilnem, žaljivem in nesramnem vedenju. Pri tem se je skliceval tudi na pisne izjave K. B., V. V. in R. G., ki so bili v njegovi neposredni bližini. Storilec je smiselno predlagal njihovo zaslišanje, saj bi te potrdile njegov zagovor, da se nič od očitanega ni zgodilo. Iz pisnih izjav K. B. in V. V. izhaja, da sta bili v neposredni bližini storilca in nista videli nobenega pretepanja in prerivanja, niti nista slišali nobenega vpitja ali žalitev. Storilec je predlagal tudi zaslišanje S. P., ki je bil prav tako prisoten ob ringu v času storilčevega nastopa s psico, ter zaslišanje M. Z., ki ga je R. L. prvi obvestil o izgredu. M. Z. je kot delegat K. takoj prišel na kraj izgreda in ostale sodnike ter zapisnikarje vprašal o morebitnem incidentu, na to pa dobil negativen odgovor, zato tudi ni ukrepal proti storilcu.

6. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo na podlagi dopolnitve dokaznega postopka po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 in zaslišalo priče J. H., A. H., R. G. in R. L., ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. Pri tem je v celoti sledilo izpovedbi J. H., ki sta jo potrdila tudi njegova mama A. H. in njen zunajzakonski partner R. L., kot nerazumljivo in neprepričljivo pa je ocenilo izpovedbo R. G. Ta je bil neposredno prisoten ob dogajanju, zato mu sodišče ni verjelo, da ni ničesar videl ali slišal, ker bi moral v tem primeru slišati vsaj besede R. L., ki je priznal, da je v ringu po incidentu storilcu rekel, da je „frajer in drekač“. Iz tega razloga je sodišče izpovedbo R. G. ocenilo kot način razbremenitve odgovornosti storilca za storjeni prekršek. Enako je sodišče ocenilo tudi glede pisnih izjav K. B. in V. V., iz katerih izhaja, da nista nič slišali, kar bi glede na izrečene besede R. L. morali, zato se ni odločilo za njuno zaslišanje. Kot že zapisano, je ostale dokazne predloge sodišče kot nepotrebne zavrnilo, kar velja tudi za predlagano zaslišanje M. Z. in S. P. 7. Vrhovna državna tožilka v zahtevi zatrjuje kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, ki našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katere temeljni namen je, da mu zagotovi pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.1 Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča2 in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča3 morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer pa je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) mora posameznik v skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin imeti možnost, da izpodbijanja odločbe o prekršku pred sodiščem z izvedbo ustne in javne obravnave.4 Z izvedbo ustne obravnave se posamezniku omogoči realizacija njegovih pravic, da je na sojenju osebno navzoč, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli ter da zaslišuje obremenilne priče. Od vrste in narave zadev ter načina, kako je bil posamezen prekršek ugotovljen oziroma zaznan, je odvisno, ali bo izvedena ustna obravnava pred sodiščem. Če so pri tem edina podlaga za kaznovanje v posamezni zadevi (neposredne ali posredne) zaznave policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev, je ustna obravnava (lahko) ključna za varovanje pravic in interesov storilca.5

8. V obravnavanem primeru gre za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki so ga policisti ugotovili posredno, na podlagi izjave oškodovanega J. H. in izjav prič A. H., R. L. in M. J. Tako so bile izjave navedenih oseb in posredne službene zaznave policistov edina dokazna podlaga za kaznovanje storilca. Storilec je že v izjavi pred prekrškovnim organom in nato v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal. V zahtevi za sodno varstvo je obrazloženo odgovoril na dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in se pri tem skliceval na izjave prič K. B., V. V. in R. G., iz katerih izhaja, da so bile v neposredni bližini storilca in niso videle nobenega prerivanja ali udarcev, niti niso slišale nobenih žalitev ali groženj. Poleg navedenih prič je storilec predlagal še zaslišanje dveh očividcev S. P. in M. Z. Storilec je pojasnil, da bi se z izvedbo teh dokazov potrdile njegove navedbe.

9. Vrhovno sodišče sprejema očitek vrhovne državne tožilke, da je sodišče kršilo pravico do obrambe s tem, ko na ustno obravnavo, kjer sta bili zaslišani priči A. H. in R. G., ni vabilo niti storilca niti njegove zagovornice. Storilec oziroma njegova zagovornica nista imela možnosti, da bi vsaj enkrat v postopku (na ustni obravnavi) lahko zaslišala tako obremenilno kot tudi predlagano pričo, saj o njunem zaslišanju nista bila obveščena. Pri tem je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče na izvedena dokaza tudi oprlo svojo odločitev. Sodišče je presojalo obremenilno izpovedbo oškodovančeve mame A. H. predvsem z vidika, ali potrjuje izpovedbo oškodovanca, izpovedbo R. G. pa z vidika, ali potrjuje izpovedbo R. L., ob tem pa obrambo postavilo v podrejen dokazni položaj, ko ji je odvzelo pravico do prisotnosti ob izvedbi dokazov in s tem možnost, da obema pričama postavlja vprašanja. Ta bi bila, kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, pomembna za obrambo, upoštevaje njeno konkretizirano izpodbijanje obremenilnih ugotovitev prekrškovnega organa. Takšen odvzem procesnih jamstev v konkretnem primeru zato predstavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ki je v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Vrhovno sodišče sprejema tudi očitek o kršitvi pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, saj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič K. B. in V. V., čeprav je storilec v zahtevi za sodno varstvo na substanciran način predlagal njuno zaslišanje, saj sta priči v pisnih izjavah smiselno zatrjevali, da storilec prekrška ni storil. Ugotovitev sodišča, da je izpovedba R. G. neprepričljiva in da je njegova pisna izjava vsebinsko enaka pisnima izjavama prič K. B. in V. V., zato njuni zaslišanji ne bi vplivali na očitek storilcu, kaže na nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče je na podlagi izpovedbe R. G., ki ga je zaslišalo v odsotnosti storilca in zagovornice, vnaprej sklepalo na neprepričljivi izpovedbi predlaganih prič in na podlagi vnaprejšnje ocene dokaza onemogočilo obrambi, da bi dokazovala razbremenilna dejstva, katerih pravno relevantnost je utemeljila že v zahtevi za sodno varstvo.

11. Vrhovno sodišče ne sprejema očitka o kršitvi 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, češ da sodba nima razlogov o zavrniti dokaznih predlogov po zaslišanju M. Z. in S. P. Iz sodbe okrajnega sodišča je namreč razvidno, da se je sodišče opredelilo tudi to teh dokazov s tem, da jih je kot nepotrebne zavrnilo. Takšen zaključek sodišča pa je v primeru, kot je obravnavani, ko je bil prekršek ugotovljen s posrednimi opažanji policistov, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke, če bi z njimi uspel, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 29. člena Ustave RS. Glede na konkretizirane navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo o tem, kje sta se nahajali predlagani priči in na kakšen način bi lahko ovrgli očitek o obstoju prekrška, bi sodišče ustrezen dokazni sklep lahko napravilo le, če bi utemeljilo s konkretnimi razlogi in v skladu z merili, ki jih je na tem področju izoblikovala (ustavno)sodna praksa, zakaj dokaznima predlogoma storilca ni ugodilo. Ker je sodišče na posplošeni ravni navedlo, da izvedba predlaganih dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni potrebna, je s tem onemogočilo obrambi, da bi se seznanila, v čem sicer pravno relevantni dokazi ne dosegajo potrebne stopnje verjetnosti, s katero bi ovrgli očitek o storjenem prekršku. Takšna pavšalna zavrnitev dokaznih predlogov zato onemogoča izvajanje pravice do obrambe in krni načelo poštenega sojenja.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic iz 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 je zato zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dokazni postopek dopolniti po pravilih rednega sodnega postopka in izvesti ustno obravnavo. Na njej bo moralo sodišče omogočiti storilcu neposredno soočenje z obremenilnimi dokazi ter na konkretizirani način odločiti o (ne)izvedbi predlaganih razbremenilnih dokazov, nato pa na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. 2 Odločbe Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Up-187/13-18 z dne 7. 10. 2015 in Up-718/13-17 z dne 7. 10. 2015. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013 in IV Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015. 4 Odločba ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011. 5 Odločbi ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011 in v zadevi Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013.