Jedro

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Čeprav je izvedlo vse predlagane dokaze, je nato ocenilo le tiste, za katere je štelo, da so bistveni za odločitev. Ob tem pa ni z ničimer pojasnilo, zakaj preostale izvedene dokaze šteje za nebistvene.

Ni pomembno, zakaj je domnevna obdarjenka porabila podarjena denarna sredstva. Bistveno je, ali ji je zapustnica ta sredstva hotela neodplačno nakloniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v ponovno pisanje sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojni F. P. sodijo denarni odlivi z njenega računa pri banki, v skupnem znesku 30.000,00 EUR, ki so ga toženci skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017 dalje dolžni vrniti v zapuščino. Višji (obrestni) zahtevek je zavrnilo. Tožencem je naložilo, da morajo tožnici povrniti tudi 3.579,98 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženci v pritožbi uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe. Sodišču očitajo, da je nekritično sledilo tožničinim trditvam. Vztrajajo, da so zadostili svojemu dokaznemu bremenu. Dokazali so, da je zapustnica sporni znesek podarila A. A., zdaj pokojni ženi prvega toženca in materi drugih dveh tožencev. Odvetnika, ki je zastopal zapustnico v pravdi II P 2464/2016, je najela tožnica. Nobenega dokaza ni, da bi kdaj pokojna F. P. po lastni volji zahtevala preklic darilne pogodbe ali vračilo denarja. Sodišče je arbitrarno zaključilo, da so toženci iz spornega zneska doplačevali oskrbnino za bivanje F. P. v domu starih, čeprav nobeden od tožencev ni izjavil, da bi denar A. A. dala za ta namen. Za povrh je bilo doplačilo potrebno v minorni višini. V resnici je bil podarjeni denar porabljen za druge namene, kot je izpovedal drugi toženec v pravdi II P 2464/2016. Sodišče je v tej pravdi izjave tožencev iztrgalo iz konteksta njihovih izpovedi. Očitno je bila mati hvaležna hčeri za pomoč, nego in skrb zanjo, zato je povsem kredibilna trditev tožencev, da je šlo za darilo. Toženci so tudi prepričljivo pojasnili, da F. P. po odhodu v dom starih tam niso več obiskovali na njeno željo, ker se je bala konfliktov med hčerama. Sodišče med dokazi ni upoštevalo sodbe in drugih listin iz spisa II P 2464/2016. Napačno je zavrnilo tudi ugovor litispendence, saj je v obeh pravdah v igri isti znesek, ki naj bi si ga A. A. neupravičeno prilastila. Sodišče je v navedeni pravdi ugotovilo, da je šlo za darilo, zato bi moralo tudi v tej pravdi razsoditi v korist tožencev. Zapustnica hčeri A. A. nikoli ni očitala neutemeljenih dvigov denarja z njenega računa, niti ni zoper njo vložila nobene tožbe. Sodišče je napačno štelo dopise, ki jih je odvetnik pošiljal A. A., kot dokaz, da mati dvigov ni odobrila. Pri tem ni upoštevalo neurejenih in celo sovražnih odnosov, ki so vladali med sestrama zadnja leta zapustničinega življenja. A. A. ni bila dolžna poročati tožnici o zdaj spornih dvigih denarja, sicer pa bi bili v vsakem primeru razkriti najpozneje v zapuščinskem postopku po materi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da so se A. A. in toženci izmikali materini zahtevi za pojasnilo glede denarja. Celo stopalko od invalidskega vozička so ji poslali po pošti. Tožnica vztraja, da je šlo za zlorabo zaupanja zapustnice in ravnanje v nasprotju z njenimi interesi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O ugovoru litispendence, ki ga toženci ponovno podajajo v pritožbi, je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je ta ugovor skupaj s predlogom za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v pravdi II P 2464/2016 zavrnilo s sklepom z dne 3. 10. 2018, zoper katerega se toženci niso pritožili. Pravilno je pojasnilo, da med spornima predmetoma v obeh pravdah ni objektivne in subjektivne identitete.

6. Ali je zapustnica v trenutku svoje smrti imela terjatev v višini 30.000,00 EUR do hčere A. A., je bilo predhodno vprašanje tudi v prejšnji pravdi II P 2464/2016, kjer je sodišče zavrnitev podrejenega zahtevka oprlo med drugim na svojo presojo, da je navedeni znesek predstavljal darilo zapustnice. Čeprav je takšna presoja prestala tudi pritožbeni preizkus,1 sodišče v tej pravdi nanjo ni vezano. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi tokrat razsoditi v korist tožencev. Odločitev o predhodnem vprašanju ima namreč pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (drugi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

7. Pač pa toženci utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni, na katero je sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni upoštevalo. Čeprav je izvedlo vse predlagane dokaze, je nato ocenilo le tiste, za katere je štelo, da so bistveni za odločitev. Ob tem pa ni z ničimer pojasnilo, zakaj preostale izvedene dokaze šteje za nebistvene.

8. Takšna površna oziroma selektivna dokazna ocena onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe, ki je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe mora biti namreč takšna, da je strankama in pritožbenemu sodišču le na njeni podlagi omogočeno ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev.

9. Res je, da sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Tako je sodišče popolnoma prezrlo izpoved tožnice2 in listine iz spisa II P 2464/2016.3

10. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je na tožencih breme dokazovanja, da je zapustnica njihovi pravni prednici sporni znesek podarila. Za očitek, da toženci tega bremena niso zmogli, pa ne zadoščajo samo njihove izpovedi in korespondenca zapustničinega pooblaščenca s A. A. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče selektivno ocenilo njihove izpovedi, saj je iz njih izvzelo predvsem izjavo, da se je iz spornega zneska med drugim doplačevala oskrba zapustnice v domu. Ni pomembno, zakaj je domnevna obdarjenka porabila podarjena denarna sredstva. Bistveno je, ali ji je zapustnica ta sredstva hotela neodplačno nakloniti. Pritožba nadalje utemeljeno poudarja, da je zapustnici pooblaščenca priskrbela tožnica in da gre za istega pooblaščenca, ki zastopa tudi tožnico. Samo na podlagi predložene korespondence ni mogoče zanesljivo sklepati, da zapustnica za sporne dvige z njenega računa ni vedela, niti jih ni odobrila. Ob tem ni mogoče spregledati, da zapustnica, čeprav je imela pooblaščenca, A. A. ni preklicala pooblastila za razpolaganje s sredstvi na zapustničinem računu, niti je ni s tožbo terjala na vrnitev spornega zneska. Zapustnica, kot ugotavlja izpodbijana sodba, ni bila dementna, brez dvoma pa je bila zaradi narave svoje bolezni gibalno ovirana, predvsem pa se je znašla v hudem precepu med obema hčerama in njunimi interesi glede pridobitve zapustničinega premoženja. V tej luči bi moralo sodišče presojati tako vsebino dopisov, ki jih je prvotni toženki pošiljal zapustničin pooblaščenec, kot dejstvo, da se je prvotna toženka na te dopise odzvala z izmikanjem in zavajanjem. Na ugotavljanje prave volje zapustnice v zvezi s spornimi dvigi pa bi utegnilo bistveno vplivati tudi dejstvo, da je bila zapustnica do odhoda v dom ostarelih v oskrbi pri A. A. in da so bili nato stiki tožencev z zapustnico popolnoma prekinjeni, ko je k zapustnici začela prihajati tožnica. Razloge za prekinitev stika so toženci sicer pojasnili, vendar sodišče prve stopnje tega dela njihovih izpovedi v svojo dokazno oceno ni zajelo.

11. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi njene pomanjkljive obrazložitve. Ugotovljeno procesno kršitev lahko odpravi samo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP) z novo izdelavo sodbe brez ponovne glavne obravnave. Pritožbeno sodišče namreč ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajoče ocene izvedenih dokazov, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe. S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je že izvedlo vse predlagane dokaze, zato dokazovanja ne bo treba ponoviti ali dopolniti, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti vse dokaze izvesti ponovno. Sodišče prve stopnje naj torej pri ponovnem pisanju sodbe skrbneje oceni izvedene dokaze in se nato primerno obrazloženo opredeli do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva.

12. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2464/2016 z dne 5. 6. 2018 je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2148/2018 z dne 27. 3. 2019. 2 Stranka s svojo izpovedjo običajno potrdi svoje trditve, ni pa to pravilo; sodišče mora oceniti verodostojnost njene izpovedi in jo primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi, sicer si ne more ustvariti realne slike o dokazni vrednosti strankine izpovedi. 3 Iz obrazložitve prve sodbe v navedeni zadevi izhaja, da tožnici ob zaslišanju niso bile znane nobene okoliščine v zvezi z dvigom spornega zneska z zapustničinega računa, medtem ko v tej pravdi zatrjuje, da je prvotna toženka A. A. z dvigom prekoračila oziroma zlorabila zapustničino pooblastilo.