Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v okviru programa aktivne politike zaposlovanja, pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je sklepala za opravljanje dela v okviru javnih del. Takšne pogodbe o zaposlitvi za določen čas se ne morejo transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tako da ni mogoče šteti, da je verjetno izkazana terjatev tožnice, ki bi nastala na podlagi ugotovitve, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, ker je šlo za nezakonito veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep št. I Pd 1429/2011 z dne 2. 9. 2011 razveljavilo (I. točka izreka) in zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe: „da je dolžan dolžnik upniku od dneva izdaje te začasne odredbe dalje do pravnomočne odločitve sodišča v tem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja plačevati nadomestilo plače v višini 735,00 EUR bruto po pogodbi iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in sicer vsak mesec do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vključno z obračunom in plačilom davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega nadomestila neto plače dalje do plačila; v primeru neizplačila ali zamude pri plačilu nadomestila plače upniku s strani dolžnika naj sodišče izreče denarno kazen v znesku 4.000,00 EUR; da velja začasna odredba od dneva izdaje vse do pravnomočne odločitve sodišča v sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi; in da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške postopka v roku osem dni od dneva izdaje začasne odredbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi“ (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi ter začasno odredbo vzdrži v veljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom I Pd 1429/2011 z dne 2. 9. 2011, ker je menilo, da obstoji verjetnost obstoja terjatve glede na trditveno podlago in glede na predložene listine. Po ugovoru dolžnika z dne 13. 9. 2011 pa sklenilo, da začasna odredba ni bila utemeljena glede na obrazložen ugovor. Meni, da je potrebno razlikovati verjetnost o obstoju terjatve od prepričanja o obstoju terjatve in tudi razumeti, da standard verjetnosti po ZIZ ni enačiti s standardom prepričanja po ZPP. ZIZ namreč določa, da je dovolj že verjetnost, da bo tožnica uspešna v postopku, ne določa pa, koliko verjetnosti je dovolj za izdajo začasne odredbe. Gre pa tudi za preostale pogoje, ki jih v praksi upnik težko izpolni, pa so v predmetni zadevi izpolnjeni, saj gre pri tožnici za situacijo, ko je ogroženo njeno preživljanje. Upnica je mati samohranilka, ki se je že z dosedanjo prejeto plačo le stežka preživljala. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi štelo za sporno ali je mogoče v zvezi z delom tožnice dejansko govoriti o opravljanju javnih del ali ne in o predmetnega dejstva je posledično tudi odvisna utemeljenost tožničinega zahtevka. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je po mnenju upnice materialnopravno sporno, saj je tožnica zatrjevala, da ne gre za javna dela in podredno, da tudi če bi šlo za javna dela, je potrebno ugovor dolžnika, da se lahko javna dela podaljšujejo za več kot eno leto, šteti za neutemeljenega in v nasprotju z moralnimi prisilnimi predpisi in Ustavo Republike Slovenije. Upnica je bila pri toženki zaposlena od leta 2006, dolžnica pa ima trajno potrebo po delu in ob pravilni uporabi materialnega prava je najmanj verjetno, da je terjatev upnice utemeljena. Dejstvo ali gre za javna dela ali ne, ne povzroči utemeljenosti tožbe, saj se javna dela ne smejo podaljševati za več kot eno leto, če pa je bilo to storjeno s strani dolžnika, pa gre za protipravno ravnanje in je takšna pogodba nična.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in pusti v veljavi izdani sklep o razveljavitve začasne odredbe z dne 28. 9. 2011. Ker upnik ni izkazal že temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti svoje terjatve, je povsem brezpredmetno navajanje upnika o tem, da je ogroženo preživljanje upnika. Dodaja, da je upnik sam povzročil domnevno ogrožanje, saj sam ni želel nadaljevati delovnega razmerja na tak način pri dolžniku in se je tako zavestno odločil, da bo lahko ostal tudi brez zaposlitve in živel normalno. Kot je dolžnik do sedaj že poudaril, bi lahko upnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas in nato tožil na ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitve za nedoločen čas. Povsem napačno je stališče upnika, da v kolikor bi upnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne bi mogel tožiti na ugotovitev sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede navajanj, da naj bi dolžnik pogojeval podpis pogodbe o zaposlitvi z izjavo, da upnik ne bo tožil delodajalca, pa je povsem jasno, da takšna izjava ne bi mogla imeti učinka in bi dolžnik seveda kljub tej izjavi lahko vložil tožbo. Dolžnik pa iz previdnosti nasprotuje trditvi upnika, dan naj dolžnik ne bi trdil, da ne gre za javna dela in dodaja, da gre za javna dela, vendar kot oblika programa aktivne politike zaposlovanja v okviru pogodb, ki jih je dolžnik že predložil. Ni pravilno stališče dolžnika, da bi dolžnik lahko sklenil z upnikom pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in vseeno pridobil sredstva za financiranje s strani zavoda za zaposlovanje. Dolžnik enostavno ne more ponuditi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ker sredstev nima, saj je dolžnik društvo, ki se ukvarja z neprofitno dejavnostjo, ne pridobiva nobenih sredstev na trgu, nima dobička in komaj zagotavlja najnujnejše storitve svojim članom, ki so ljudje s hudimi okvarami, za samostojno življenje praktično onemogočeni, pridobitno nesposobni, odvisni od svojcev in pomoči društva. Dolžnik ne more prevzeti nekih zavez, za katere ve, da jih ne bo mogel izpolniti in tega se od dolžnika tudi ne more zahtevati. Dolžnik je že pojasnil v svojem ugovoru, da pravila o veriženju pogodb oziroma prepoved veriženja pogodb o zaposlitvi pri pogodbi o zaposlitvi z izvajalcem programa aktivne politike zaposlovanja ne pride v poštev, zaradi česar je tožbeni zahtevek upnika v celoti neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ – Ur. l. RS, št. 5/98 in nadaljnji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

V skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Poleg tega pa mora izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožeča stranka še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva (kar pa v konkretnem primeru še ni izkazano), ob tem da mora upnik izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odstavka 272. člena ZIZ, saj morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ izkazani kumulativno.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožeča stranka v tožbi uveljavljala ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas ter posledično zahtevala od tožene stranke, da jo pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je prvič sklenila pri toženi stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 5. 2006 za 36 mesecev s pričetkom dela dne 1. 6. 2006 za delovno mesto „osebni asistent“ (A5), naslednjo pogodbo o zaposlitvi pa dne 28. 5. 2008 za isto delovno mesto in za obdobje od 5. 6. 2008 do 31. 5. 2009 (A6). Nadalje je sklenila tri pogodbe o zaposlitvi, in sicer z dne 25. 5. 2009, 27. 7. 2009 in 18. 6. 2010, ki se nanašajo na delovno mesto „oskrbovalka III“ (A7 -A9), torej za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 7. 2011, pri čemer razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka še ni verjetno izkazala, da gre v konkretnem primeru za nedopustno veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je sicer zatrjevala, da v konkretnem primeru ne gre za opravljanje javnih del in posledično zanjo tudi ne velja enoletna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi, medtem ko je tožena stranka navajala, da je tožnica pri njej zaposlena na podlagi programa aktivne politike zaposlovanja, pri čemer ima sama trajno potrebo po delu tožnice. Ker je tožena stranka neprofitna organizacija, ki pridobiva sredstva za plače s subvencijami, tožnici ni mogla ponuditi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Po 1. odstavku 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – UR. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je eden od taksativno naštetih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi opravljanje javnih del oziroma vključitev v politiko aktivnega zaposlovanja, ki je naveden v 9. alinei 1. odstavka 52. člena. Podrobneje pa je ta institut opredeljen v 63. členu ZDR, ki določa, da brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem – izvajalcem javnih del. Ob sklenitvi pogodbe pa se morajo upoštevati posebnosti, ki so določene v zakonu, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti (Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji – ZZZPB). Vključitev v javna dela lahko traja največ eno leto, lahko pa se podaljša, če brezposelni osebi ni mogoče zagotoviti ustrezne in primerne zaposlitve. Javna dela so posebna oblika opravljanja dela brezposelnih oseb v okviru programa aktivne politike zaposlovanja in se izvajajo v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje. Sofinancirana so s strani države in lokalnih skupnosti, njihov pomen pa je pospeševanje zaposlovanja in zmanjšanja brezposelnosti. Posebna pogodba o zaposlitvi se sklepa med brezposelno osebo in izvajalcem javnega dela in tipična pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. ZDR v 54. členu ureja le posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas med delavcem in delodajalcem, posledice katere je tudi transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kar pa ne velja za sklenjene pogodbe o zaposlitvi med brezposelno osebo in naročnikom oziroma izvajalcem javnih del. Ker skladno s 53. členom ZZZPB vključitev v javna dela lahko traja največ eno leto in se lahko podaljša, se posebna pogodba o zaposlitvi lahko sklene le za določen čas in iz tega razloga tudi transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas ni možna.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da v sporu še niso izkazani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, saj podatki iz vsebine tožbe in predloženega gradiva, ki se nanašajo na transformacijo delovnega razmerja z določenega v nedoločen čas v tej fazi obravnavanja zadeve ne pritrjujejo ugotovitvi, da so zahtevki tožeče stranke verjetno izkazani. Kot izhaja iz preambule predloženih pogodb o zaposlitvi (sklenjenih na podlagi 9. alinee 52. člena ZDR) je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi programa aktivne politike zaposlovanja, za kar pa glede na zgoraj obrazloženo veljajo posebna pravila. Ali je v konkretnem primeru šlo za nedopustno veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar zatrjuje tožnica ali za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas na podlagi programa aktivne politike zaposlovanja, je predmet dokaznega postopka sodišča prve stopnje. Ob tem je potrebno upoštevati, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z 2. odstavkom 63. člena ZDSS-1 o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožeča stranka svoje trditve dokazala, temveč le, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Šele v primeru, če ugotovi, da je verjetnost izkazana, ugotavlja, ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tej fazi še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve in zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka še ni izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji, ali da bo terjatev zoper toženo stranko nastala v smislu 1. odstavka 272. člena ZIZ, zato na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj je predpogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost terjatve.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. in 353. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.