Jedro

Ker tožnikov mesečni dohodek v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po ZSV, je odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: organ za Bpp) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (Bpp) za sestavo in vložitev ustavne pritožbe in vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice zoper sklep Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 64/2011 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 28. 4. 2011 vložil prošnjo za dodelitev Bpp ter priložil listine, kot so navedene oz. jih je pridobil organ za Bpp. Organ za Bpp se sklicuje na določbe 10., 11., 12., 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 in 23/2008, v nadaljevanju ZBPP), ki jih citira ter smiselno uporabo določb 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c., 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB – 122/07, v nadaljevanju ZSV).

Organ za Bpp ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 822,73 EUR (tožena stranka je ta podatek pridobila iz podatkov spisa Bpp 640/2011, iz katerega so razvidni obračuni pokojnin tožnika iz ZPIZ za mesec januar, februar 2011 in podatkov o prejemkih ZPIZ za obdobje od marca do aprila 2011) in presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV in znaša 229,52 EUR. Dvakratnik je 459,04 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek. Tožnikovih navedb, da mu zaradi izvršb rubijo pokojnino do minimalnega zneska, pristojni organ ni mogel upoštevati (27. člen ZSV). Ker tožnik že z višino lastnega dohodka presega mejni znesek za odobritev Bpp se pristojni organ za Bpp ni spuščal v presojo višine premoženja tožnika in druge zakonske pogoje za dodelitev Bpp. Glede navajanja tožnika, da je prejemnik denarne socialne pomoči organ za Bpp navaja, da iz odločbe CSD Domžale z dne 31. 1. 2011 izhaja, da je tožnik prejel le izredno socialno pomoč v enkratnem znesku, zato se ne more dodeliti izredna BPP po 12. členu ZBPP, saj ne prejema redno socialno pomoč.

V obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za dodelitev izjemne Bpp po 22. členu ZBPP. Tožena stranka se sklicuje na 3. odstavek 22. člena ZBPP, ki ga citira ter navaja, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, ki bi bili potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Tožnikovo prošnjo tožena stranka zavrne na podlagi 2. odstavka 37. člena ZBPP.

Tožnik je vložil laično tožbo, v kateri predlaga razveljavitev (pravilno odprava - op. sodišča) izpodbijane odločbe. Navaja, da je že od leta 1995 procesno in pravdno nesposoben ter brez kakršnegakoli premoženja in denarja za pravno varnost oziroma sodno varstvo njegovih pravic in svoboščin in da prejema denarne prejemke mesečno v višini 70 % zakonsko določene minimalne plače v Republiki Sloveniji ter si sam vložitve tožbe ne more uresničiti. Zato prosi za brezplačno pravno pomoč na podlagi 35. in 36. člena ZBPP, in sicer za dodelitev nujne Bpp ter podaja iz previdnosti, v primeru zavrnjene prošnje za Bpp, navedeno tožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 237. členu ZUP ter vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Želi, da se pristranski sodniki in sodnice naslovnega sodišča, ki mu že vseskozi z zlorabo predpisov ter njegove procesne in finančne sposobnosti kratijo pravico do zagovornika in celo dostopnost do sodnega varstva njegovih absolutnih pravic, sami izločijo in to tožbo odstopijo nepristranskemu in poštenemu senatu, ki naj po opravljeni glavni obravnavi zasliši sodnega izvedenca psihiatra in ga. ... iz CSD Domžale ter z enotno sodbo razveljavi vse v nadpisu navedene odločbe Urada predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani ter ugodi vsem zavrnjenim prošnja za nujno Bpp, podrejeno pa sodišču predlaga, da zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za Bpp.

Tožena stranka je poslala upravne spise in vztraja na odločitvi.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Pri presoji dodelitve Bpp se ugotavlja finančni položaj prosilca (12. člen ZBPP). Do Bpp je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (1. odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravna pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (v nadaljevanju: minimalni dohodek). Po 14. členu ZPBB se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena ZSV. Na navedeno pravno podlago se v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje tožena stranka.

Glede na ugotovitev, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v relevantnem obdobju znašal 822,73 EUR, je tožnik presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV, ki znaša 229,52 EUR. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki v zadevi ni sporno, tudi po mnenju sodišča ni izpolnjen finančni pogoj iz 13. člena ZBPP za odobritev Bpp tožniku. Glede na podatke o znesku povprečnega mesečnega dohodka tožnika gre za takšen finančni položaj, po katerem po mnenju sodišča lahko tožnik brez škode za svoje socialno stanje zmore stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke tudi glede upravičenosti tožnika do izjemne Bpp. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (3. odstavek 22. člena ZBPP). Po mnenju sodišča tožena stranka pravilno pojasni, da tožnik tudi ni upravičen do izredne Bpp po 12. členu ZPBB, saj tožnik ne prejema redne socialne pomoči. Očitek tožnika, da se naj pristranski sodniki in sodnice naslovnega sodišča sami izločijo, pa sodišče kot pavšalnega in nedoločnega zavrača. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

V zvezi s tožnikovim predlogom, da naj mu sodišče dodeli nujno Bpp, sodišče navaja, da o dodelitvi Bpp sodišče ni pristojno odločati, ter je za rešitev te vloge pristojen Organ za Bpp.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.