Jedro

S tem, ko je sodišče posestno varstvo omejilo le na stanovanjsko hišo, je sodišče prisodilo tožniku manj, kot je bilo zahtevano s tožbenim zahtevkom, ne pa nekaj drugega.

Za pravočasnost tožbe je odločilno, kdaj je tožnik izvedel za motilno dejanje in motilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da tožeči stranki (tožniku) izroči ključe vseh vhodnih vrat, ki vodijo v stanovanjsko hišo in do vseh drugih prostorov, ki jih obsega stanovanjska hiša na nepremičnini parc. št. 000 1082/4, vse na naslovu A., ter ji s tem omogoči njihovo odpiranje in posledično neoviran dostop v navedene prostore stanovanjske hiše z zunanje strani, v roku treh dni pod izvršbo (I. točka izreka). Toženki je v bodoče prepovedalo posegati v soposest tožnika na način, da tožniku z menjavo ključavnice na vratih ali na drug podoben način, ki se od navedenega v svojem bistvu ne razlikuje, omejuje ali ovira vstop v stanovanjsko hišo in do vseh prostorov, ki jih obsega stanovanjska hiša na nepremičnini parc. št. 000 1082/4, na naslovu A. (II. točka izreka). Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, kjer je tožnik zahteval prepoved poseganja v izključno posest stanovanjske hiše, ne pa v soposest (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku petnajst dni povrniti 627,98 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki izpodbija I., II. in IV. točko izreka in predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje ter zatrjuje, da ta ni pravilna.

Toženka navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti Zatrjuje tudi, da obstaja nasprotje med razlogi sklepa o vsebini listin in zapisnikov in samimi listinami. Tožnik je od toženke zahteval vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, tako da mu izroči ključe vseh vhodnih vrat, ki vodijo v stanovanjsko hišo in do vseh drugih prostorov na sporni nepremičnini ter mu s tem omogoči njihovo odpiranje in posledično neoviran dostop v navedene prostore ter prepoved posegov v posest tožnika v bodoče. Tožnik v tožbenem zahtevku ni definiral niti za katere nepremičnine in prostore gre, niti posestnega stanja oziroma kdaj naj bi bilo in na kakšen način naj bi bilo domnevno motilno dejanje storjeno. Tožbeni zahtevek ni bil sklepčen, kar je toženka ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Ker ni vseboval vsega, kar bi morala tožba vsebovati, je bil v nasprotju s 105. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je nesklepčni tožbeni zahtevek samo preoblikovalo, s tem pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, saj bi moralo nesklepčen tožbeni zahtevek zavreči. Tožnik je na poziv sodišča zgolj pojasnil, da naj bi se tožbeni zahtevek nanašal le na ključe vhodnih vrat, ki vodijo v stanovanjsko hišo in do drugih prostorov, nanašal naj bi se samo na stanovanjsko hišo in prostore v hiši, ne pa na kurilnico in delavnico, kljub temu pa tožnik tožbenega zahtevka ni tako oblikoval. Oblikoval ga je v nasprotju z lastno trditveno podlago, zahtevek je nedoločen in nedoločljiv. Tožnik je z vlogo z dne 28. 5. 2021 postavil tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na prepoved poseganja v njegovo soposest, v trditveni podlagi o tem ni navedel ničesar. Ni definiral oblike posesti oziroma njenega načina in za to predlagal ustreznih dokazov.

Sodišče je štelo, da se spor nanaša (le) na stanovanjsko hišo, vendar se tožbeni zahtevek nanaša na stanovanjsko hišo in vse druge prostore. Glede na to je zadnjo mirno posest ugotovilo zmotno, pri čemer je enkrat presojalo posest, drugič pa soposest, v tem delu je sklep nerazumljiv in v nasprotju z odločilnimi dejstvi oziroma teh ne vsebuje, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bil tožbeni zahtevek tožnika vložen pravočasno, saj je samo zapisalo, da je bila tožba vložena 14. 7. 2020. Iz dohodne štampiljke je razvidno, da je bila vložena 2. 11. 2020, v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je v obrazložitvi ocenjevalo pravočasnost tožbe na podlagi izpovedi pravdnih strank ter zaslišanih prič, spregledalo je, da je tožnik, ko je bil zaslišan na naroku, izrecno povedal, da naj bi ga toženka klicala v službo in mu rekla, naj gre v B., ker naj bi zamenjala ključavnico in v hišo ne more priti, to naj bi bilo poleti, maja ali junija. Jasno je tudi povedal, da je bil zadnjič v hiši maja ali junija, ker je bila ključavnica zamenjana. Priča C. C. je izpovedal, da ve, da je tožnik dvakrat še poskušal iti nazaj in je bilo zaklenjeno, enkrat je bilo to poleti, torto pa je peljal oktobra. Tudi iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik trdil, da naj bi bil v nepremičnini na naslovu A., v sredini septembra, v dokaz je predlagal ravno zaslišanje prič C. C. in D. D. D. D., ki je tožnika peljal na naslov A., ko je ta hčerki nesel torto za rojstni dan, ni znal povedati, ali je bil tožnik že kdaj prej tem tam ali ne. Pričanje priče C. C. je sodišče ocenilo kot nezanesljivo. Opraviti bi moralo celovito dokazno oceno, saj je tožnik sam navedel, da je večkrat nemoteno prihajal na sporni naslov, priča E. E. je izpovedala, da je tja prišel tudi s kolesom, hkrati pa je tožnik zatrjeval, da od maja oziroma junija do oktobra 2020 na naslov A., ni zahajal. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je svojo odločitev oprlo na izpoved E. E., kljub temu, da ta ni mogla in ne more vedeti, kdaj je dejansko tožnik ugotovil zamenjavo ključavnice, saj je to le domnevala. Ker tožnik v tožbi ni navedel, kdaj naj bi bilo zatrjevano motilno dejanje storjeno, niti njegova lastna trditvena podlaga in predlagani dokazi niso bili potrjeni z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem prič, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Nenazadnje je tožnik zatrjeval, da ne drži, da je bila ključavnica zamenjana že v začetku septembra, ker je takrat še lahko dostopal do nepremičnine. Tožnik je zatrjeval, da ga je tja peljal C. C., ta pa je potrdil, da je tožnik avgusta oziroma septembra skušal priti v nepremičnino, pa je bila ključavnica že zamenjana.

Sodišče tožniku ni verjelo, ko je izpovedal, da od junija dalje ni več hodil v hišo. Zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedi, da že septembra ni mogel v hišo, čeprav je jasno, da se je do hiše vozil tudi s kolesom, ni obrazložilo. Sodišče navede, da je šlo za komunikacijski šum med tožnikom in njegovimi takratnimi pravnimi zastopniki, pri čemer ni dokaza, da bi se to dogajalo v času sestave tožbe in pripravljalne vloge.

Sodišče ni ocenilo tožnikove lastne izpovedi, da je od toženke izvedel za zamenjavo ključavnice. Dejansko stanje je zmotno ugotovilo tudi, ko je ugotovilo, da ni bistveno, zakaj se je tožnik odselil na F., saj naj odselitev v juniju ne bi pomenila trajne opustitve posesti stanovanjske hiše. Ker tožnik po svoji izpovedi na sporni naslov od odselitve dalje ni več hodil in tam nima več ničesar, je sodišče zmotno štelo, da je ohranil posest oziroma soposest, pri čemer niti ni navedlo za kakšno obliko soposesti naj bi šlo.

Toženka izpodbija tudi zaključke sodišča glede protipravnosti motilnega dejanja, saj je konkretno navedla, da je cela družina trpela zaradi psihičnega nasilja tožnika, ki je imel stalne težave z alkoholizmom. Vsakič je bilo po zdravljenju še hujše. Po odhodu tožnika je toženko ves čas skrbelo, kaj se bo zgodilo in po pomoč se je obrnila na pristojni CSD. Šlo je za večletno psihično nasilje tožnika in toženka je šele po posvetu na pristojnem CSD v celoti prepoznala dolgotrajno tožnikovo ravnanje. O nasilnosti tožnika je izpovedala tudi E. E. Toženka pojasnjuje, kaj je psihično nasilje po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). To je bilo v konkretnem primeru podano, tožnik je nedvomno kršil pravico toženke in otrok pravdnih strank do osebnega dostojanstva in varnosti, njihovo pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Sodišče bi moralo v skladu z ustavno odločbo Up-60/00 z dne 13. 7. 2000 pri presoji posestnega varstva upoštevati tudi ustavne določbe glede pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ter do osebnega dostojanstva in varnosti. Stališče sodišča, da bi morala toženka, če bi obstajale okoliščine, ki potrjujejo obstoj nasilja v družini, poiskati varstvo v skladu z ZPND, je v nasprotju z obveznostjo sodišča, da mora upoštevati določbe Ustave RS.

Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je sodišče zmotno odločilo tudi o pravdnih stroških, saj bi moral tožnik ob pravilni odločitvi toženki povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene trditve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je razloge o odločilnih dejstvih navedlo in je bilo sklep sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, tudi zatrjevanega nasprotja med razlogi ni. Prav tako ni podano nasprotje med listinami in zapisniki ter razlogi sklepa o vsebini listin in zapisnikov (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kar predstavlja kršitev tehnične narave, medtem ko toženka sodišču prve stopnje očita zmotno dokazno oceno, pavšalno zatrjevanih nasprotij pa ne pojasni.

5. Neutemeljena je navedba, da je bil tožbeni zahtevek tožnika nesklepčen1 in da naj bi sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker je zahtevek samo preoblikovalo. Drži, da je tožnik na poziv sodišča na naroku (le) pojasnil, da se tožbeni zahtevek nanaša samo na izročitev ključev vhodnih vrat, ki vodijo v stanovanjsko hišo, in na prostore v tej hiši, ne pa na kurilnico in delavnico, zahtevka pa v presežku (kar zadeva druge prostore na nepremičnini parc. št. 000 1082/4) ni umaknil. S tem, ko je sodišče posestno varstvo omejilo le na stanovanjsko hišo na parc. št. 000 1082/4, pa je sodišče prisodilo tožniku manj, kot je bilo zahtevano s tožbenim zahtevkom, ne pa nekaj drugega, zato zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.2

6. Ni res, da tožnik ni definiral, za katere nepremičnine in prostore gre, ter ni opredelil posestnega stanja, na kakšen način, naj bi bilo domnevno motilno dejanje storjeno ter kdo ga je storil. Relevantne trditve je namreč podal (navedel je nepremičnine, v nadaljevanju je pojasnil tudi, glede katerih nepremičnin vztraja pri zahtevku, opisal je predhodno posestno stanje, motilno ravnanje (zamenjava ključavnice) ter navedel, da je ključavnico zamenjala toženka. Tudi ne drži, da je bil zahtevek nedoločen in nedoločljiv, kot je bilo že obrazloženo pa je sodišče tožniku prisodilo manj, kot je zahteval. 7. Pravilne razloge je sodišče navedlo tudi glede soposesti, ki je manj kot izključna posest, pri čemer je šlo pri podrednem zahtevku (na prepoved poseganja v soposest) za vključeni zahtevek, zato so neutemeljeni očitki o tem, da tožnik ni podal še dodatnih navedb in dokazov. Iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa je tudi jasno razvidno, da je sodišče ugodilo zahtevku le v kolikor se je nanašal na motenje soposesti, zato so drugačni očitki, da je tudi v tem delu sklep nerazumljiv in v nasprotju z odločilnimi dejstvi, neutemeljeni.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče zmotno presodilo, da je bil tožbeni zahtevek tožnika vložen pravočasno, ker je zapisalo, da je bila predmetna tožba vložena 14. 7. 2020. Šlo je namreč za očitno pomoto pri zapisu datuma, ki jo je sodišče prve stopnje popravilo s popravnim sklepom z dne 15. 4. 2022, ki je že pravnomočen.

9. Toženka obsežno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pravočasnosti tožbe in ostalih odločilnih dejstev, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dokazna ocena skladna z 8. členom ZPP in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Razloge sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo o tem, da je tožnik izrecno izpovedal, da naj bi ga toženka maja ali junija klicala v službo in mu rekla, naj gre v B., ker naj bi zamenjala ključavnico. Iz dokaznega postopka namreč nesporno izhaja, da takrat ključavnica še ni bila zamenjana. Pravilen in utemeljen zaključek glede odločilnega dejstva, kdaj je tožnik izvedel za zamenjavo ključavnice, je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi tožnika ter v postopku zaslišanih prič, ne le E. E., pač pa tudi D. D. Na podlagi teh izpovedi pa je utemeljeno zaključilo, da je tožnik za zamenjavo ključavnice izvedel dne 1. 10. 2020, ko je peljal torto k hčerki in ugotovil, da notri (v hišo) ne more. Tudi razloge sodišča prve stopnje o tem, navedene zlasti v 12. in 13. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

10. Sodišče druge stopnje glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o izpovedi C. C. kot pravilen sprejema tudi zaključek, da je njegova izpoved nezanesljiva, zato mu sodišče utemeljeno ni sledilo, utemeljene razloge o tem pa je navedlo v 11. točki obrazložitve.3

11. Ne drži, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker tožnik ni navedel, kdaj naj bi bilo zatrjevano motilno ravnanje storjeno. Za pravočasnost tožbe je namreč odločilno, kdaj je tožnik izvedel za motilno dejanje in motilca. Dejstva, da so bile ključavnice zamenjane v začetku septembra 2020, pa toženka ne izpodbija. Tudi ni res, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedi, da že septembra ni mogel v hišo, saj so razlogi glede tega razvidni iz 10. točke obrazložitve, v kateri je sodišče pravilno ugotovilo tudi, da je bila tožnikova izpoved zelo konfuzna. To je razvidno tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnika, vendar je na podlagi vseh izvedenih dokazov sodišče lahko tudi njegovo izpoved v povezavi z ostalimi dokazi ustrezno ocenilo. Glede na to, da je sodišče ugotovitev o tem, da je tožnik po odselitvi v juniju še prihajal v hišo, in sicer je parkrat prišel v hišo v avgustu 2020, oprlo na izpoved same toženke in priče E. E., ki ji toženka ne nasprotuje, so tudi očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu neutemeljeni. Tožnik je po odselitvi obdržal ključe in je lahko v hišo prišel, kadar je hotel, vse do zamenjave ključavnice v dneh med 4. in 6. septembrom 2020. V avgustu je dejansko tudi parkrat še prišel, zato je sodišče pravilno zaključilo, da je bil še vedno soposestnik hiše, kar je odločilno dejstvo. Da je (so)posestnica tudi toženka, pa ni sporno.

12. Tudi razlogi sodišča prve stopnje glede protipravnosti motilnega ravnanja so utemeljeni, pravilni pa so tudi zaključki, da toženka ni dokazala ravnanja tožnika, ki bi ga bilo mogoče oceniti kot adekvatno v smislu dovoljene samopomoči v skladu z 31. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Obširne pritožbene navedbe glede tega zaključka presegajo trditve, ki jih je toženka v zvezi s tem podala pred sodiščem prve stopnje in na podlagi katerih je sodišče utemeljeno zaključilo, da ni šlo za dovoljeno samopomoč.4

13. Toženka pojasnjuje, kaj je psihično nasilje po ZPND, sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da je za to predvideno varstvo po ZPND in predmetni postopek zaradi motenja posesti temu ni namenjen.

14. Končno se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-60/00, v zadevi, ki s predmetno zadevo ni primerljiva. Toženka je namreč posegla v neposredno (so)posest tožnika, medtem ko je šlo v zadevi, obravnavani v navedeni odločbi, za razmerje med dvema dedičema (enim, ki je imel stvar v dejanski oblasti in drugim, ki je imel na njej posest po 73. členu5 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, kar je podobno razmerju med posrednim in neposrednim posestnikom).

15. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka, s katero je sodišče toženki naložilo plačilo tožnikovih stroškov v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Pravilno gre za (ne)sklepčnost tožbe. 105. člen ZPP, na katerega opozarja toženka, sicer opredeljuje popolnost (in ne sklepčnosti) tožbe. 2 Kot izhaja tudi iz pojasnil sodišča prve stopnje o zatrjevanih kršitvah določb postopka, pa nobena pravdna stranka glede drugih prostorov ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa. 3 Priča je izpovedala, da misli, da je šel tožnik domov že sredi poletja (in ni mogel notri), ni pa sporno, da je toženka ključavnico zamenjala šele med 4. in 6. septembrom 2020. 4 Tožnik je res ustvarjal pritisk v družini z omenjanjem samomora, ni pa grozil, da bo kaj naredil ostalim družinskim članom. 5 Ta je določal, da postane dedič posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo.