Jedro

V sklepu o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti ni treba časovno opredeliti obdobja, za katerega se postavlja, saj časovno omejitev določa 4. odstavek 70. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega G.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Potem ko je bil obsojeni G.K. s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 3.12.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 13.7.2004 pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 226. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, je obsojenčev zagovornik po uradni dolžnosti V.C. vložil dne 27.9.2004 zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. Hkrati je s posebno vlogo dne 28.9.2004 vložil stroškovnik in urgenco za izdajo sklepa o stroških, ker naj bi bil upravičen do stroškov za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Okrožno sodišče v Celju mu je s sklepom z dne 1.10.2004 zahtevek v višini 950 točk, skupaj s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV, zavrnilo kot neutemeljen. Obsojenčev zagovornik je zoper ta sklep vložil pritožbo, ki pa jo je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 15.10.2004 zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni sklep Okrožnega sodišča v Celju, s katerim mu je bila pritožba zavrnjena, je obsojenčev zagovornik dne 29.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je v izpodbijanem sklepu prišlo do kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker izrek sklepa ni razumljiv oziroma nasprotuje razlogom sklepa in sicer glede datumov in opravilnih številk sklepa, ki ga je s pritožbo izpodbijal, ter da je bil v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sodbi še vedno zagovornik po uradni dolžnosti in bi bil lahko razrešen le s sklepom.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 9.5.2005 menil, da bistvene kršitve postopka v zvezi s stroški niso podane, ker se vse nanaša na uporabo 70. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenemu G.K. je bil kot zagovornik po uradni dolžnosti določen odvetnik V.C. s sklepom podpredsednika Okrožnega sodišča v Celju mag. M.P. (sklep z dne 30.7.2001 na list. št. 137 kazenskega spisa).

Obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti je obsojenčev zagovornik vložil še brez pooblastila obsojenega G.K., na podlagi dopisa predsednice senata z dne 1.10.2004 (list. št. 205) pa je obsojenčev zagovornik predložil pooblastilo obsojenca. Na tej podlagi je torej obsojenčev zagovornik lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa je po vsebini neutemeljena. Sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in se pravilno sklicevalo na 4. odstavek 70. člena ZKP, da kljub postavitvi odvetnika V.C. za zagovornika po uradni dolžnosti in kljub temu, da sklep časovno ni bil opredeljen, časovno omejitev določa 4. odstavek 70. člena ZKP. Funkcija zagovornika po uradni dolžnosti namreč preneha s pravnomočnostjo sodbe, razen v primerih, ki so navedeni v 4. odstavku 70. člena ZKP, takšen primer pa ni bil podan v obravnavani zadevi.

Obsojenčev zagovornik sicer pravilno ugotavlja, da so se v izpodbijanem sklepu pojavile napake pri citiranju datumov in opravilnih številk v izreku in obrazložitvi sklepa, vendar lahko hkrati ugotovimo, da gre za očitne pisne pomote, saj je iz vsebine izpodbijanega sklepa jasno razvidno, katero pritožbo in zoper kateri sklep je sodišče zavrnilo. Navedene očitne pisne pomote lahko sodišče popravi s posebnim sklepom enako, kot takšne pomote popravi lahko celo glede sodbe po 1. odstavku 365. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.