Jedro

Ni dolžnost razpravljajočega sodnika, da ob zagotovljeni strokovni pomoči odvetnika opozarja stranko na procesne pravice, vključno z možnostjo predlaganja različnih oprostitev in dopolnitve izvedenskega mnenja zaradi nezadovoljstva stranke s podanim mnenjem.

Satisfakcija za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se dosoja v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki zniža na 798,66 EUR.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku - prometni nesreči dne 16.3.2007, vtoževala pa jo je iz naslova AO-plus zavarovanja. Glede na (ne)uspeh v pravdi je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za povračilo pravdnih stroškov ter njej naložilo v plačilo 1.101,60 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

V pravočasni pritožbi, podani po pooblaščencu, tožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge, predvidene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, v nadaljevanju ZPP). Meni, da je izpodbijana sodba rezultat šikaniranja tožnice s strani razpravljajoče sodnice, da sodba nima odločujočih dejstev in da so razlogi sodbe povsem nejasni ter sami s seboj v nasprotju. Sodišče bi moralo s strani tožene stranke izplačani znesek 2.000,00 EUR pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov in o uspehu v pravdi, upoštevati kot uspeh tožnice. Smiselno uveljavlja, da ji v postopku na prvi stopnji ni bilo omogočeno dokazovanje obsega nepremoženjske škode. Trdi, da je predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, kar pokriva tudi postavitev izvedenca zobozdravstvene stroke. Ker je morala iz izplačanega zneska odškodnine poravnati stroške za izvedenca, bi bilo skrajno nekorektno pridobljeno izvedensko mnenje dopolnjevati ali celo zalagati predujem za novega izvedenca. Sodišče bi tožnici s tem pobralo najmanj polovico prejete odškodnine. Ob nizki odškodnini tožnica ni bila več pripravljena potrošiti še preostalega dela odškodnine za izvedence, kar pa prvostopenjsko sodišče ni opazilo in je z izpodbijano sodbo povzročilo, da je tožnica izgubila 578,34 EUR odškodnine (znesek izvedenine). Taka sodba že po moralnih normah ne more vzdržati. S strani zavarovalnice ponujena in plačana odškodnina je bila že pred vložitvijo tožbe vsaj za 5.500,00 EUR prenizka ob primerjavi z odškodninami, ki jih tožena stranka ponuja v podobnih primerih. Tudi pri pregledu aktualne sodne prakse ni moč zaslediti, da je iztoževana odškodnina v konkretnem primeru previsoka. Glede na zaslišanje tožnice je očitno, da je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela večjo škodo, kot jo ocenjuje prvostopenjsko sodišče zgolj na podlagi izvedenskega mnenja, ki pa ga tožnica ni v celoti priznala. Sodišče bi moralo upoštevati tudi njeno izpovedbo o težavah z levo ramo in levim zapestjem. Ne more se strinjati z zaključkom, da je primerna odškodnina največ 800,00 EUR, pri čemer sodišče sploh ni pojasnilo, ali je to odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja, ali je odškodnina za doslej pretrpele in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V razlogih sodbe ni ničesar o iztoževani odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav je o tem izčrpno izpovedala, ko je bila zaslišana na obravnavi. Sodišče bi moralo dokazno oceniti tudi poškodbo zoba 22, saj je zatrjevala, da so težave s tem zobom nastale kot posledica poškodbe v obravnavanem škodnem dogodku. To bi potrdil izvedenec zobozdravstvene stroke, če bi ga sodišče postavilo. Poleg njene izpovedbe, da jo še sedaj boli levo zapestje in rama, je tudi izvedenec K. ugotovil, da je gibljivost v levem zapestju zmanjšana. To jasno nakazuje, da ne more več opravljati takšnih opravil, kot jih je pred obravnavanim škodnim dogodkom. Ne more se strinjati z izvedencem, da niso podane trajne zmanjšane življenjske aktivnosti. Izvedenec je bil nedosleden, saj ni pojasnil, če mu je sploh možno pripisati sedanjo zmanjšano gibljivost levega zapestja. Če bi razpravljajoča sodnica vestno opravljala svoje delo in bi na naroku povedala, da je za popolno razjasnitev stvari potrebno dodatno zaslišati izvedenca, bi tožnica iz privarčevanega denarja pokrila nadaljnjo izvedenino. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del sodbe. Sodišče bi moralo toženi stranki naložiti, da tožnici povrne znesek plačanega predujma za izvedenca. Nepravilna je tudi odmera pravdnih stroškov. Tožena stranka ni izkazala, da je spis pregledala. Sodišče ne pojasni, za katero obrazloženo vlogo je priznalo 400 točk, nepravilno pa je odmerilo tudi zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, urnino za obravnavi 20.10.2008 in 5.3.2008 ter storitvi "poročilo o pravnomočnosti" in "poročilo stranki". Pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga višjemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS o prenosu pristojnosti, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno pa je utemeljena v stroškovnem delu.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ugotovilo, da je prvo sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, glede na ta in razpravno načelo v pravdnem postopku (7. in 212. člen ZPP) pa tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tudi kršitev procesnih pravil ni bilo.

Dokazno breme za dejstva, ki utemeljujejo dosojo odškodnine po zavarovalni pogodbi, v konkretnem primeru po pogodbi o AO-plus zavarovanju, je na tožeči stranki. Tožnica mora zato za uspeh v tej pravdi dokazati obseg v zvezi s škodnim dogodkom z dne 16.3.2007 nastale škode (pri tem ni upoštevna škoda, ki je izrecno izključena iz kritja AO-plus zavarovanja, kar pa niti ni bilo sporno). Če je za ugotavljanje ali razjasnitev pravno relevantnih dejstev potrebno strokovno znanje, sodišče v postopek pritegne strokovnega pomočnika - izvedenca (243. člen ZPP). Glede na razpravno načelo v pravdnem postopku lahko sodišče to stori le na predlog stranke, in sicer zaradi pravil o dokaznem bremenu v konkretnem primeru na predlog tožnice. Tožnica je angažiranje izvedenca tekom tega postopka predlagala le enkrat - na prvem naroku za glavno obravnavo. Povsem nedvoumno je predlagala postavitev izvedenca ortopeda. Pritožbeno zatrjevanje o predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke torej nima opore v podatkih spisa. Ob povedanem so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki razpravljajoči sodnici o nevestnem delu in šikaniranju tožnice ter sodišču o jemanju odškodnine tožnici. Če tožnica ne bi predlagala, da se ugotovi obseg škode s pomočjo izvedenca, sodišče namreč izvedenca ne bi moglo angažirati, posledično ne bi moglo raziskati pravno relevantnih dejstev in bi moralo tožbeni zahtevek že zato zavrniti. Navedeni očitki zato niso le neutemeljeni, ampak tudi nekorektni in kot taki povsem neprimerni. Ko se je odločila za tožbo, bi se tožnica morala zavedati, da je pravdni postopek pač povezan s stroški, ter da je stroške za izvedenca potrebno založiti vnaprej, na koncu postopka pa se poračunajo glede na uspeh v pravdi. Ta pravila so povsem jasno določena v 153. in 154. členu ZPP. Če tožnici kot prava neuki stranki zakonska določila niso bila poznana, bi jo pa moral o njih poučiti pooblaščenec - odvetnik, kateremu morajo biti zakonske določbe vsekakor znane. Enako velja za dopolnitev izvedenskega mnenja; če tožnica z njim ni soglašala, bi morala predlagati ali pisno dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca, ker pa tega ni storila, prvo sodišče ni mogla storiti drugega, kot da je odločilo na podlagi pridobljenih dokazov ter skladno s pravili o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pomanjkanje finančnih sredstev ni razlog za opustitev ustreznih predlogov v postopku. Tožnica je imela možnost predlagati oprostitev plačila vseh ali dela stroškov postopka, pa se tega ni poslužila. Nikakor ni dolžnost razpravljajočega sodnika, da ob zagotovljeni strokovni pomoči odvetnika, opozarja stranko na procesne pravice, vključno z možnostjo predlaganja različnih oprostitev in dopolnitve izvedenskega mnenja zaradi nezadovoljstva stranke s podanim mnenjem.

Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se je pri odločanju o višini odškodnine oprlo na ugotovitve izvedenca. Pritožbeni očitek, da ni upoštevalo izpovedbe tožnice o še vedno prisotnih bolečinah in težavah, ni osnovan. Sodišče je tožničino izpovedbo upoštevalo, sledilo pa je mnenju izvedenca. Tako je odločilo na podlagi 8. členu ZPP skladne dokazne ocene. Izvedenec kot strokovnjak je namreč po pregledu tožnice, ob upoštevanju vsega kar mu je povedala o težavah z levo ramo in zapestjem, in po pregledu njene zdravstvene dokumentacije, argumentirano zavrnil vzročno zvezo med zatrjevanimi težavami in poškodbo tožnice z dne 16.3.2007. V zvezi s pritožbenimi izvajanji je potrebno dodati, da je bila naloga sodišča in s tem izvedenca kot strokovnega pomočnika sodišča, ugotoviti dejstva, ki opredeljujejo vtoževano škodo, ne pa ugotavljati zakaj tožnico boli levo zapestje in rama.

Pravilna je tudi odločitev prvega sodišča, da pri presoji višine odškodnine ni upoštevalo zatrjevane poškodbe zoba. Tožnici ni uspelo dokazati vzročne zveze, kar bi lahko storila le s pomočjo izvedenca, vendar postavitve ustreznega izvedenca ni predlagala.

Glede na uspeh z dokazovanjem je pravilno prvostopenjsko sodišče upoštevalo le v izvedenskem mnenju ugotovljene bolečine, nevšečnosti in težave v zvezi s tožničino poškodbo z dne 16.3.2007. Te pa so: trajne zmerne bolečine dva do tri dni, občasne zmerne bolečine deset dni, občasne in pojemajoče bolečine en mesec in deset dni ter začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice v času zdravljenja (od poškodbe do 26.4.2007), pri čemer je bilo to zmanjšanje v celoti lažje in ni bilo tako, da bi bila tožnica pri osnovnih življenjskih opravilih odvisna ali vezana na pomoč drugih oseb. Slednje je sodišče materialno pravno pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se namreč dosoja le v primeru trajnih posledic, teh pa kot obrazloženo tožnica ni uspela dokazati. Za dokazano škodo, to je prej navedene telesne bolečine in nevšečnosti pa s strani tožene stranke izplačana odškodnina povsem zadostuje. Pritožbi gre sicer pritrditi, da je odškodnina 800,00 EUR, kolikor meni sodišče prve stopnje, da je primerna, prenizka. S priznanjem odškodnine v navedenem znesku ne bi bilo zadoščeno meriloma za dosojo odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), to je subjektivizaciji in objektivizaciji odškodnine. Vendar pa je tožena stranka nesporno tožnici 30.7.2007 izplačala 2.000,00 EUR. Ta znesek pa povsem zadostuje, predstavlja primerno satisfakcijo za dokazane telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, ki so se odražale pri tožnici (individualizacija odškodnine), hkrati pa je primerljiv z odškodninami, ki se dosojajo v primerljivih primerih (objektivizacija odškodnine). Upoštevati je potrebno, da je dokazana le lažja škoda, nekonkretizirane trditve pritožbe o izplačevanju (pred pravdo) in dosoji višjih odškodnin, pa zavrniti.

Izplačani znesek zadostuje tudi še za pokritje obresti, ki jih je za zamudo dolžna plačati tožnici tožena stranka. Tožnica zahteva dosojo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe, to je 4.7.2007 dalje. Zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR za čas od 4.7. do 30.7.2007 znesejo 17,10 EUR (gl. prilogo). Za več kot toliko pa je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka z izplačilom 2.000,00 EUR preplačala pravično denarno odškodnino, ki gre tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava - 179. člena OZ. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno tožničin zahtevek v celoti zavrnilo in je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice glede glavne stvari kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Neutemeljeno se pritožba zavzema tudi za povrnitev stroškov izvedenine in upoštevanje že izplačanega zneska pri odločitvi o stroških postopka. Za oboje ni zakonske podlage. O stroških postopka odloči sodišče na podlagi uspeha strank (154. člen ZPP). Kljub izplačilu 2.000,00 EUR tožnica tožbe tudi v tem delu ni umaknila; torej je poleg izplačanega zahtevala še celoten vtoževani znesek. In ker je v pravdi popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške, vse svoje stroške pa nosi sama, torej tudi stroške izvedenine.

Delno utemeljena pa je pritožba v delu, ko izpodbija odmero pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je nekritično in v nasprotju z Odvetniško tarifo (OT) toženi stranki odmerilo vse priglašene pravdne stroške. Za pregled spisa in konferenco s stranko ji stroški ne gredo, ker so ta opravila že vsebovana v priznanju stroškov za odgovor na tožbo (400 točk po OT). Enako velja za postavko "poročilo o pravnomočnosti", ki je že priznano v postavki "končno poročilo stranki" (50 točk). Glede na to, da noben narok ni trajal dalj kot pol ure, tožena stranka ni upravičena do priglašene "urnine" (7. člen OT). Utemeljeno pa je prvo sodišče toženi stranki priznalo stroške za eno - prvo obrazloženo pripravljalno vlogo, saj se ta nahaja v spisu in je bila tudi potrebna; je odgovor na poziv za izjasnitev o izvedenskem mnenju. Upoštevajoč le potrebne storitve (155. člen ZPP) in priglasitev stroškov tožene stranke na list. št. 45 spisa (163. člen ZPP), je pritožbeno sodišče skladno z OT pravdne stroške tožene stranke odmerilo na 1450 točk po OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 20% DDV znese 798,66 EUR. V tem delu je sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je dosojene pravdne stroške tožene stranke znižalo (5. alineja 358. člena ZPP).

Da bi materialno pravo pravilno uporabilo, bi sicer moralo prvo sodišče dosoditi tudi plačilo s strani tožene stranke zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Ker pa se tožena stranka ni pritožila, ji jih tudi pritožbeno sodišče ne more dosoditi (359. člen ZPP), zato v izrek o stroških postopka, razen glede njihove višine, ni posegalo.

Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne bo odgovarjalo, ker za razsojo niso odločilne, ali pa sploh niso stvar tega postopka. Pripominja le, da ima vsaka pravdna stranka, tudi zavarovalnica, v postopku pravico prosto si izbirati pooblaščenca.

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).