Jedro

Tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena, saj tožnik v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Nima verjetnega izgleda za uspeh. Presojo je toženka opravila na podlagi navedb v prošnji, v kateri tožnik v ničemer konkretno ni navedel spornega pravnega vprašanja oziroma obrazložitve njegove pomembnosti, zakaj je sodišče druge stopnje sporno vprašanje rešilo nezakonito ali sodno prakso Vrhovnega sodišča, od katere odločitev odstopa oziroma neenotnost sodne prakse ali morebitnih revizijskih razlogov. Pavšalna navedba tožnika, da želi vložiti predlog za dopustitev revizije, ker ni zadovoljen z odločitvijo sodišč, ne zadosti zakonskim zahtevam o vsebini predloga za dopustitev revizije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 175/2022 z dne 12. 10. 2022, v zvezi s sodbo VII Ps 1000/2019 z dne 21. 4. 2022. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v zadevi že odločila s sklepom, s katerim je zavrgla prošnjo za dodelitev BPP, Upravno sodišče RS pa je s sodbo I U 123/2023 z dne 23. 3. 2023 tožbi ugodilo in navedeni sklep opravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku toženka ni ugotavljala ali tožnik izpolnjuje finančne pogoje za dodelitev BPP, saj je svojo odločitev oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju BPP). Prošnja za dodelitev BPP ni bila popolna oziroma ni vsebovala vseh potrebnih podatkov o zadevi, zato je toženka tožnika pozvala k dopolnitvi prošnje in sicer da navede razlog za vložitev predloga za dopustitev revizije oz. navede sporno pravno vprašanje. Tožnik v danem roku prošnje ni dopolnil. Kljub pozivu na dopolnitev tožnik ni navedel zakonskega razloga, niti pravnega vprašanja, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče RS. Vloga, ki ne navaja razlogov zaradi katerih je sodba nepravilna, ne zadosti zakonskim zahtevam o vsebini predloga za dopustitev revizije. Iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 175/2022 z dne 12. 10. 2022 izhaja, da je revidirana sodba ustrezno in prepričljivo obrazložena, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Izvedlo je dokazni postopek in pridobilo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri tožniku ni bila ugotovljena invalidnost. Toženka zato ocenjuje, da tožnik s predlogom za dopustitev revizije nima nobene možnosti za uspeh, saj bi ga Vrhovno sodišče RS zaradi formalnih pomanjkljivosti zavrglo. Prošnjo za dodelitev BPP je kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Zahteva, da sodišče opravi glavno obravnavo v navzočnosti njegovega pravnega zastopnika. Hkrati zahteva, da se mu omogoči vložitev tožbe ustno pri naslovnem sodišču. Dejstvo namreč je, da se tožnik ni sposoben sam zastopati pred sodišči, zato je odločanje sodišč v njegovo škodo.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na četrti odstavek 367.b člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, kaj je treba navesti v predlogu za dopustitev revizije. Tožnik v prošnji oz. njeni dopolnitvi ni navedel nobenih procesnih kršitev ali pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno s strani pritožbenega sodišča, niti ne zatrjuje, da odločitev kakorkoli odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Zgolj pavšalna navedba, da želi tožnik vložiti predlog za dopustitev revizije, ker ni zadovoljen z odločitvijo sodišč ne zadosti zakonskim zahtevam o vsebini predloga za dopustitev revizije. Ravno konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja glede uveljavljenih bistvenih kršitev postopka je bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije. Tožnik med drugim navaja, da naj bi se v revizijskem postopku dokazalo, da so njegove trditve o nesposobnosti opravljanja kakršnegakoli dela resnične, ker naj bi to potrjevala vsa zdravstvena dokumentacija. To dejansko pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet revizijske obravnave. Tožnik je bil obširno zaslišan v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem oziroma zdravstvenimi težavami, zato so njegove navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Sodišči prve in druge stopnje sta presojali pravilnost in zakonitost dokončne odločbe ZPIZ, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja. Takšna odločba temelji na mnenju invalidske komisije, ki je menila, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Dokaza, na katera se tožnik sklicuje v tožbi, sta novejšega datuma oziroma se nanašata na obdobje, ki ni bilo predmet sodne presoje. Lahko pa tožnik na podlagi navedenih dokaznih predlogov pri ZPIZ-u kadarkoli poda nov predlog oziroma sproži postopek za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženka vztraja, da tožnik s predlogom za dopustitev revizije nima nobene možnosti za uspeh, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi oporeka vsem navedbam toženke. Od vključno 31. 7. 2018 je brezposelna oseba in hud socialni problem. Delovno mesto "odgovorna oseba za carinsko poslovanje" ne obstaja, kot takega pa ga posledično ni možno ponovno uvesti oziroma ga ohraniti ter nadaljevati. Mnenje izvedencev je tako v celoti napačno in popolnoma pristransko. Postopek za določitev invalidnosti je bil pričet na podlagi kaznivega dejanja zaposlenih v zdravstvenem domu A. Dr. B. B. je opravila izpit iz družinske medicine 25. 5. 2020, kar pomeni, da je bila 25. 7. 2018 nepooblaščena in nepristojna za določitev invalidnosti ter podajo ocene dela zmožnosti. Ko je ZPIZ odločal o invalidnosti, ne diagnostika, ne zdravljenje še ni bilo dokončano. Izvedenci so datum nastanka invalidnosti namerno umestili in prilagodili po datumu odločanja ZPIZ-a ter tako toženki omogočili, da prikrije kazniva dejanja in pri svoji odločitvi popolnoma zlorabi oblast. Ker je toženka BPP odobrila 3 dni pred glavno obravnavo, se zagovornik na obravnavo ni mogel pripraviti, s tem pa je bila tožniku kršena pravice do enake obravnave. Toženka je odločila izključno z namenom, da prikrije huda kazniva dejanja goljufije s strani zaposlenih v zdravstvenem domu A. Sodba VII Ps 1000/2019 je absolutno nerazumljiva in kot taka ne more obstajati. Dejstvo je, da na nekaj kar ne obstaja, invalidnosti ne more biti. ZBPP omogoča pravico do BPP, le-te pa toženka tožniku namensko ni dodelila, saj je želela preprečiti, da bi prišlo do revizije postopka. Toženka želi prikriti kazniva dejanja državnih uslužbencev in zato tožniku na vsak način preprečuje izrabo vseh zakonitih pravnih možnosti.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v upravnem sporu je odločba, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ker ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj prosilec očitno ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka s predlogom za dopustitev revizije in vložitev revizije.

8. Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in ugotovila, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena, saj tožnik v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP (predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 175/2022 z dne 12. 10. 2022, v zvezi s sodbo VII Ps 1000/2019 z dne 21. 4. 2022), nima verjetnega izgleda za uspeh. Presojo je toženka opravila na podlagi navedb v prošnji, v kateri tožnik v ničemer konkretno ni navedel spornega pravnega vprašanja oziroma obrazložitve njegove pomembnosti, zakaj je sodišče druge stopnje sporno vprašanje rešilo nezakonito ali sodno prakso Vrhovnega sodišča, od katere odločitev odstopa oziroma neenotnost sodne prakse ali morebitnih revizijskih razlogov. Ali v konkretni zadevi obstojajo določene tehtne okoliščine, na podlagi tožnikove prošnje in njegovih dopolnitev, torej ni mogoče preveriti. Pavšalna navedba tožnika, da želi vložiti predlog za dopustitev revizije, ker ni zadovoljen z odločitvijo sodišč, ne zadosti zakonskim zahtevam o vsebini predloga za dopustitev revizije. Navedba tožnika, da je nesposoben opravljati delo, kar naj bi potrjevala vsa zdravstvena dokumentacija, ki ni bila upoštevana, pa dejansko pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z navedenim že toženka pravilno opozori, da uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti predmet revizijske obravnave (370. člen ZPP). Nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z odločitvijo kot tako, kar je tudi glede na navedbe v tožbi, očitno razlog na strani tožnika, pa upoštevaje sodno prakso, verjetnega izgleda za uspeh v postopku ne dokazuje. Tožnik pravno relevantnih navedb v sami tožbi niti ne poda, do navedb v pripravljalni vlogi o poteku dohodkov, ki so se odvijali pred začetkom postopka na ZPIZ in v samem postopku pred ZPIZ-om ter o okoliščinah, da je bila tožniku BPP že dana, pa se sodišče niti ni opredelilo, saj navedeno ne vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločbe.

10. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 24. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.