Jedro

Da se nasprotni udeleženec dejanj spominja in jih obžaluje, v izkazanih okoliščinah primera na pravilnost presoje ne vpliva. Dejstvo je, da je bil do drugih agresiven že večkrat. Zakaj je prišlo do tako močnega stresa, da je odreagiral agresivno (bolezen mame in očeta, razhod z dekletom, ipd.), ne jemlje pomena dejstvu, da odreagira tako, da ogroža druge.

Točna diagnoza niti ni bistvena za presojo. Odločilno je, da ima po ugotovitvah izvedenca nasprotni udeleženec zaradi neke duševne motnje, hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotnega udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice do 14. 4. 2023 (točka I izreka) in da stroški postopka bremenijo proračun (točka II izreka).

2. Pritožuje se nasprotni udeleženec po odvetnici zoper I. točko izreka. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in samo odloči o stvari, podredno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo presojo sodišču prve stopnje. Iz izpovedbe nasprotnega udeleženca je razvidno, da je vsa postavljena vprašanja razumel in podal odgovore nanje, njegovo vedenje je bilo primerno, korektno, vljudno. Priznal je dejanja, ki jih je storil na škodo očeta in bivšega dekleta, celotne epizode kritičnega dne se je spominjal in vse realno opisal. Do te epizode je prišlo zaradi stresa, ki ga je doživel zaradi bolezni mame in očeta, stresa v službi, napornih treningov in razhoda z dekletom. Pred epizodo sta bila z očetom pri vedeževalki in očitno je pod vtisom njenih besed, da mora ravnati v smeri, da pomaga očetu, da ga reši, prišlo do agresivne reakcije do očeta. Zaveda se, da je ravnal napačno, njegova reakcija je bila nepravilna in nepremišljena, močno jo obžaluje. Torej ne drži ugotovitev sodišča, da nima pravega uvida v blodnje in svojega ravnanja ne more obvladati, ter da je prepričan, da mora svoje delo še vedno nadaljevati, da reši očeta. Do epizode ni prišlo zaradi duševne motnje, pač pa zaradi stresa. Prvič je pri njem prišlo do psihotičnega doživljaja in močne reakcije, po dogodku se je „streznil“ in poskušal popraviti, kar je storil. Izvedensko mnenje je glede ugotovitve, da ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, nepreverljivo in nedokazano, saj iz zdravstvene dokumentacije diagnoza ni razvidna oziroma še ni postavljena. Izvedenec ne opiše znakov, ki naj bi kazali na obstoj duševne motnje. Stališče sodišča, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči, ni utemeljeno. Temelji zgolj na skopi in nedokazani ugotovitvi izvedenca. Ni ugotovitev, da bi drugo obliko zdravljenja nasprotni udeleženec zavračal in zakaj je zdravljenje na varovanem oddelku edina opcija.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v skladu s 350. členom ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) preizkusilo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je postopek tekel v skladu z določili ZDZdr, iz izpodbijanega sklepa se da razbrati za pravilno uporabo materialnega prava relevantna dejstva in je odločitev materialopravno pravilna.

5. Prvostopenjsko sodišče je po zaslišanju nasprotnega udeleženca in njegovega očeta ter izvedenca psihiatrične stroke A. A., ki je pred tem pregledal razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter opravil izvedenski pregled nasprotnega udeleženca, ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje brez privolitve. Vsi zaključki izpodbijanega sklepa imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku.

6. Da je nasprotni udeleženec že večkrat huje ogrozil zdravje, pa tudi življenje drugih, jasno izhaja iz izpovedbe njegovega očeta. Ni šlo za enkratno ogrožanje. Nasprotni udeleženec je najprej davil mačko in nato še bivše dekle. Nekaj časa po tem je davil še očeta, slednjemu je tudi odgriznil del uhlja. Iz obrazca, ki ga je izpolnila zdravnica ob sprejemu na zdravljenje in iz anamneze ter popisa zdravljenja (priloga A1) izhaja, da je bil nasilen tudi do zdravnika. Ob neprerekani ugotovitvi, da gre za močnega športnika, atleta, pritožbi ni uspelo vzbuditi niti kančka dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr podan. Da se nasprotni udeleženec dejanj spominja in jih obžaluje, v izkazanih okoliščinah primera na pravilnost presoje ne vpliva. Dejstvo je, da je bil do drugih agresiven že večkrat. Zakaj je prišlo do tako močnega stresa, da je odreagiral agresivno (bolezen mame in očeta, razhod z dekletom, ipd.), ne jemlje pomena dejstvu, da odreagira tako, da ogroža druge. Da je prepričan, da mora nadaljevati z „reševanjem očeta“, kar je bil v resnici napad na očeta, izhaja iz njegovega zaslišanja. Povedal je, da noče ostati v bolnišnici, ker ne bo mogel razčistiti stvari z očetom, ki deluje proti samemu sebi in da mu je s silo pomagal zato, ker se je z njim veliko pogovarjal, pa ni spoznal, da si mora pomagati sam.

7. Izvedenec psihiatrične stroke, to je oseba, ki je visoko strokovno usposobljena za prepoznavanje duševnih motenj, je na podlagi pregleda nasprotnega udeleženca in njegove zdravstvene dokumentacije ugotovil, da je njegovo agresivno vedenje posledica psihotičnega stanja še neznane etiologije, najverjetneje gre za prvo epizodo psihoze iz shizofrenskega kroga. Razumljivo je, da ob prvi obravnavi osebe diagnoza še ni znana. Točna diagnoza niti ni bistvena za presojo. Odločilno je, da ima po ugotovitvah izvedenca nasprotni udeleženec zaradi neke duševne motnje, hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Da sta pri nasprotnem udeležencu moteni presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja, je razvidno iz njegovih ravnanj in izjav. Očeta hoče rešiti s tem, da ga davi in poškoduje. Pri tem je brez kakršnekoli realne osnove očeta spraševal: „Ati, zakaj hočeš ti mene ubiti?“.

8. Povsem nedvoumno in strokovno obrazloženo je mnenje izvedenca tudi v delu, ko ugotavlja, da zaenkrat ni možnosti drugačne obravnave oziroma zdravljenja, kot na varovanem oddelku. Reakcije nasprotnega udeleženca so namreč nepredvidljive in obstaja nevarnost, da bi ob odpustu v zunanjem svetu dekompenziral, uvida v svoje zdravstveno stanje nasprotni udeleženec nima in se ne zaveda, da nujno potrebuje medikamentozno zdravljenje. Sam je povedal, da se v bolnišnici ne bo zdravil. Sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost izvedenskega mnenja. Tudi odvetnica ob podaji mnenja izvedenca nanj ni imela pripomb, in nobenih dodatnih vprašanj. Zato ni nobenega razloga, da sodišče mnenja izvedenca ne bi vzelo za podlago svoje odločitve.

9. V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso utemeljeni. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera je zaključek izpodbijanega sklepa, da so podani zakonski pogoji za začasno omejitev svobode nasprotnemu udeležencu, pravilen. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).