Jedro

R Slovenija po zakonu sicer jamči za hipotekarna bremena, s katerimi so obremenjene nepremičnine, ki se vračajo proste bremen, vendar v ZDen ni podlage, da bi upravni organ lahko v denacionalizacijskem postopku odločal o navedenem jamstvu. Po svoji naravi pa to tudi ni upravna stvar.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi v 1. točki izreka v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke.

2. Ob reševanju tožbe se izpodbijana odločba v 2. točki izreka v delu, ki se glasi: "Najemna pogodba sklenjena dne 12.10.1992 med HTP .. kot najemodajalcem in R.K. kot najemnikom, se izreče za nično," odpravi.

Obrazložitev

Z delno odločbo prve stopnje je bilo odločeno, da se na nepremičnini parc.št. 138/1 - hiša št. 69, stavbišče 424 m2, vl.št. 466, ki je v družbeni lastnini in spada v premoženje zavezanca HTP, z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca F.G. Zastavna pravica na tej nepremičnini vknjižena v korist Banke za znesek 9.034.317,60 s pripadki se izbriše (3. točka izreka). Za plačilo terjatve zavarovane z zastavno pravico na navedeni nepremičnini jamči Republika Slovenija (4. točka izreka). Najemnik opisane nepremičnine R.K. je dolžan to nepremičnino vrniti v posest pravnim naslednikom upravičenca najkasneje do 31.10.2002 (6. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zavezanca in tožeče stranke (1. točka izreka). Vse ugovore tožeče stranke zavrača in ugotavlja, da je obravnavana nepremičnina bila obremenjena s hipoteko za najeti kredit zavezanca pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93). V skladu s 1. odstavkom 33. člena ZDen se nepremičnine vračajo upravičencem bremen prosto, zato je zaradi zavarovanja upravičenj hipotekarnega upnika, ki ni soglašal s prenehanjem zavarovanja, bilo potrebno odločiti o nadaljnjem zavarovanju upnikove terjatve, za katero po zakonu jamči Republika Slovenija. Upravni organ mora namreč odločiti o vseh stvareh, ki zadevajo vračilo premoženja in varovati interese vseh strank. Glede prevzema jamstva Republike Slovenije za zavarovane terjatve zakon ne predpisuje nobenih pogojev, zato ni pomembno, za kakšne namene so najeta sredstva bila porabljena.

Pod 2. točko izreka je tožena stranka ugodila pritožbi upravičenca oziroma vlagatelja zahteve ter odpravila odločbo 1. stopnje pod 6. točko izreka in odločila: "Najemna pogodba, sklenjena dne 12.10.1992 med najemodajalcem in najemnikom, se izreče za nično". HTP ... je kot zavezanec dolžna izročiti obravnavano nepremičnino prosto ljudi in stvari v neposredno posest upravičencu v roku 60 dni po pravnomočnosti odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje pod 4. točko izreka odločal o stvari, o kateri ni pristojen odločati. ZDen v 33. členu res določa, da se nepremičnine vračajo proste hipotekarnih bremen, ki so nastala po njihovem podržavljenju in da zanje jamči Republika Slovenija. Vendar je to splošna določba, ki velja za vsa bremena, nastala po podržavljenju in praviloma do uveljavitve zakona. Uveljavljanje jamstva za ta bremena ni stvar, o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ, saj gre za civilnopravno stvar, o kateri odloča sodišče. V ZDen-u in nobenem drugem zakonu tudi ni določeno, da bi upravni organ bil pristojen odločati o subsidiarnem jamstvu Republike Slovenije v upravnem postopku. Tega zakon ne določa v 33. členu in ne v 1. odstavku 66. člena, v katerem je navedeno vse, o čemer je upravni organ dolžan odločiti z odločbo. V tem smislu tudi ni mogoče razlagati določbe 2. odstavka 66. člena zakona, po katerem naj bi odločba vsebovala odredbe o morebitnih bremenih, saj odločanja o prevzemu subsidiarnega jamstva Republike Slovenije ni mogoče šteti za takšno odredbo, ker so s tem mišljene odredbe, o katerih je pristojen odločati upravni organ. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu v 1. točki izreka odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge navedene v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Banka kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da določba 33. člena ZDen sicer predstavlja splošno določbo, vendar pa gre za določbo specialnega zakona, na podlagi katerega upravni organ lahko deklarira ugotovljeno dejansko stanje obstoja zavarovanja terjatev na nepremičnini, ki se vrača v skladu s cit. zakonom. Ker zakon določa, da se nepremičnine vrnejo proste hipotekarnih bremen, bi se pravni položaj zastavnega upnika bistveno poslabšal, če upravni organ v odločbi ne bi deklariral prevzema jamstva Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Zavezanec, denacionalizacijski upravičenec oziroma vlagatelj zahteve in R.K. kot prizadete stranke, na tožbo niso odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani del odločbe se nanaša na 4. točko izreka delne odločbe prve stopnje, v kateri je odločeno, da za plačilo terjatve Banke proti denacionalizacijskemu zavezancu v znesku 9.034.317,60 SIT, obresti in stroške provizij zavarovane z zastavno pravico na nepremičnini, ki se vrača, jamči Republika Slovenija. V obravnavani zadevi ni sporno, da je nepremičnina bila obremenjena s hipoteko pred uveljavitvijo ZDen, sporno pa je ali je upravni organ pristojen odločati o jamstvu Republike Slovenije za navedeno terjatev. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da se nepremičnine vrnejo proste hipotekarnih bremen, ki so nastala po njihovem podržavljenju do dneva uveljavitve tega zakona ter da za terjatve, ki so bile zavarovane s temi bremeni, jamči Republika Slovenija (1. odstavek 33. člena zakona). Točno je tudi to, da organ mora odločiti o vsem, kar zadeva vračanje premoženja. Toda z zakonom predpisano jamčevanje Republike Slovenije za terjatve, ki so zavarovane s hipotekarnimi bremeni na nepremičninah, katere se vračajo proste teh bremen, se ne nanaša na samo vračanje premoženja. Da bi upravni organ bil pristojen odločati o tem tudi ne izhaja iz 1. odstavka 33. člena zakona (na katerega se sklicuje tožena stranka) niti iz 1. in 2. odstavka 66. člena, v katerem je opredeljena vsebina oziroma obseg odločanja upravnega organa v denacionalizacijskem postopku. Po svoji naravi to tudi ni upravna stvar, saj v primeru, če zastavni dolžnik, ki odgovarja zastavnemu upniku s celotnim svojim premoženjem, ne poravna svoje obveznosti, si mora hipotekarni upnik v sodnem postopku pridobiti izvršilni naslov, in v tistem postopku se bo glede na z zakonom določeno jamstvo Republike Slovenije odločalo tudi o tem vprašanju. Upravni organ torej ni bil pristojen z denacionalizacijsko odločbo odločiti o jamstvu Republike Slovenije za terjatev zavarovano z zastavno pravico, zato je odločba prve stopnje pod 4. točko izreka nezakonita. Ker tožena stranka te nezakonitosti ni odpravila je v izpodbijanem delu pod 1. točko izreka nezakonita odločba tožene stranke. Zato je sodišče tožbi ugodilo in v navedenem delu odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Sodišče pa se ni spuščalo v neizpodbijano 3. točko izreka odločbe prve stopnje, ki bi sama zase lahko bila zavajajoča, saj je odločeno, da se pri nepremičnini vl.št. 466 z dnem pravnomočnosti izbriše zastavna pravica. Toda po mnenju sodišča je ta del izreka potrebno povezati in razlagati skupaj s 1. točko izreka odločbe, da se nepremičnina vrača bremen prosto. V tej točki je namreč odločeno le, da se na podržavljeni nepremičnini parc št. 138/1, vl.št. 466 z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca F.G. in ne tudi, da se vrača bremen prosto. O izbrisu hipotekarnega bremena pa itak odloča sodišče. Ob reševanju tožbe pa je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke v 2. točki izreka v delu, ki se glasi: "Najemna pogodba, sklenjena dne 12.10.1991 med HTP ... kot najemodajalcem in R.K. kot najemnikom, se izreče za nično." Glede tega tožena stranka v razlogih odločbe namreč navaja, da je ob reševanju pritožbe denacionalizacijskega upravičenca, ki je zahteval, da se mu nepremičnina vrne takoj tudi v posest, kot predhodno vprašanje reševala vprašanje veljavnosti navedene najemne pogodbe. Na podlagi ugotovitve, da gre za nedovoljeno razpolaganje z navedeno nepremičnino, ki se vrača, je pravilno štela takšno razpolaganje za nično (88. člen ZDen) in na tej podlagi odločila o vrnitvi nepremičnine v posest. Toda v primeru, ko organ obravnava določeno sporno vprašanje kot predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo odločeno (144. člen ZUP). Navedena rešitev vprašanja veljavnosti najemne pogodbe ima torej učinke samo v tem denacionalizacijskem postopku, zato tožena stranka ni bila pristojna, da navedeno najemno pogodbo izreče tudi za nično, saj gre za zadevo, za katero je pristojno sodišče. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano določbo odpravilo v delu, kot je to razvidno iz izreka, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I).