Jedro

Kadar upnik vloži takó standardizirano vlogo kot tudi predlog za izvršbo/določitev sodnih penalov, je treba vsebino zahtevanega pravnega varstva presojati po pisni vlogi, v primeru nejasnosti pa stranko prej pozvati k razjasnitvi zadeve.

Upnik predloga za določitev sodnih penalov ne more vložiti v standardizirani vlogi, če pa jo izpolni, ima na voljo le vlogo z vsebino predloga za izvršbo.

Ali in kdaj je dolžnica izpolnila (vse) obveznosti iz izvršilnega naslova, katerih izpolnitev zahteva upnica, je upoštevaje upničin umik predloga v tem postopku ključno vprašanje za odločitev o priglašenih stroških postopka obeh strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da upnica sama nosi stroške predloga za izvršbo z dne 27. 9. 2017 in stroške vloge z dne 19. 12. 2017 (I. točka izreka), ter upnici naložilo, da je dolžna dolžnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 228,47 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Upnica je zoper ta sklep po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo. Izrecno izjavlja, da sklep izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijanem sklepu protispisno ugotavlja, da je upnica predlagala izvršbo in hkrati podala predlog za določitev sodnih penalov. Poudarja, da to ne drži, kajti predlog z dne 27. 9. 2017 po svoji vsebini predstavlja predlog za določitev sodnih penalov po 269. členu Obligacijskega zakonika - OZ, in ne predloga za izvršbo. Poleg tega sodišče prve stopnje protispisno ugotavlja, da je predlog za izvršbo neutemeljen in v izpodbijanem sklepu je tudi očitno napačno označeno, da gre za zadevo zaradi izterjave 8.500,00 EUR. Kot nepravilno in nezakonito kritizira ugotovitev sodišča, da so bili vsi njeni stroški postopka nepotrebni. Izpostavlja, da dolžnica v paricijskem roku, ki ga določa izvršilni naslov, ni izpolnila svojih obveznosti vse do prejema predloga za določitev sodnih penalov. Dolžnica sicer neresnično trdi, da je obveznosti pričela izpolnjevati septembra, vendar niti ni trdila, da je vse obveznosti izpolnila že pred tem postopkom. Upnica je predlagala zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale, da dolžnica svojih obveznosti vse do 21. 11. 2017 ni izpolnila, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, s čimer je upnici kršilo pravico do izvedbe dokazov v njeno korist in je zato podana relativna bistvena kršitev postopka po prvem odstavku 213. člena ZPP, ki je vplivala na izpodbijano odločbo. Za nepravilno in nezakonito označuje tudi odločitev sodišča, da je sama dolžna dolžnici povrniti njene stroške postopka. Meni, da dolžnici ni neutemeljeno povzročila stroškov postopka, zato ni pravilna uporaba šestega odstavka 38. člena ZIZ. Trdi, da je bil predlog za določitev sodnih penalov vložen utemeljeno, saj dolžnica obveznosti iz izvršilnega naslova ni izpolnila kljub izteku paricijskega roka. Poudarja tudi, da je sama predlog umaknila takoj, ko je dolžnica izpolnila svoje obveznosti, zato je na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ upravičena do povračila potrebnih stroškov postopka. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in zahtevek dolžnice za povračilo stroškov postopka zavrne kot neutemeljen, zahtevku upnice za povračilo stroškov postopka pa ugodi in dolžnici naloži vse stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem ter nadaljnje stroške pritožbenega postopka.

3. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vlogo, s katero se je začel ta postopek, hkrati kot predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za izvršbo nedenarne terjatve in kot predlog za določitev sodnih penalov (kar je sicer izključujoče po tretjem odstavku 212. člena ZIZ). Upnik je predlog vložil elektronsko in izpolnil standardizirano vlogo (določil terjatev 8.500 EUR kot sredstvo pa navedel storitev opustitev in dopustitev) in istočasno vložil še predlog za določitev sodnih penalov v klasični, pisni obliki. Poleg tega, da je že samo standardizirana vloga bila izpolnjena tako, da je v nasprotju sama s seboj, je treba upoštevati, da ko upnik vloži tako standardizirano vlogo kot predlog za izvršbo/določitev sodnih penalov, je treba vsebino zahtevanega pravnega varstva presojati po pisni vlogi, v primeru nejasnosti pa stranko prej pozvati k razjasnitvi zadeve (105. člen ZPP). Standardizirana vloga namreč v takem primeru služi le elektronskemu načinu vlaganja vloge. To še toliko bolj velja v primeru predloga za določitev sodnih penalov, ker iVpisnik standardizirane vloge za tak predlog sploh nima. Povedano drugače: upnik predloga za določitev sodnih penalov ne more vložiti v standardizirani vlogi, če pa jo izpolni, ima na voljo le vlogo z vsebino predloga za izvršbo. Iz vsebine prve vloge upnika, ki je bila vložena po odvetniku, je jasno, da je upnik predlagal določitev sodnih penalov; končno je tako razumelo zadevo tudi sodišče samo, glede na odredbe sodnice (glej odredbi z dne 17. 11. in 21. 11. 2017). Drugačno stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu sedaj zavzela strokovna sodelavka (v okviru pristojnosti iz 6. člena ZIZ), je ne samo zmotno, tako ravnanje sodišča tudi ni pravilno.

6. Upnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijanih stroškovnih odločitev ni ustrezno upoštevalo njenih trditev in dokazov o tem, da dolžnica v paricijskem roku, ki ga določa izvršilni naslov, ni izpolnila svojih obveznosti vse do prejema predloga za določitev sodnih penalov oziroma da tega ni storila vse do 21. 11. 2017, ter da dolžnica v postopku niti ni trdila, da je vse obveznosti iz sodbe izpolnila že pred predmetnim postopkom. Upnica je v zvezi z ugotavljanjem, kdaj je dolžnica izpolnila obveznosti, tudi predlagala zaslišanje dveh prič, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo.

7. Ali in kdaj je dolžnica izpolnila (vse) obveznosti iz izvršilnega naslova, katerih izpolnitev v predmetnem postopku zahteva upnica, je za odločitev o priglašenih stroških postopka obeh strank ključno vprašanje, s katerim se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo pri presoji nobene od sprejetih stroškovnih odločitev. Obe stroškovni odločitvi je sicer oprlo na pravilno zakonsko podlago (peti oziroma šesti odstavek 38. člena ZIZ), toda pred zaključkom o nepotrebnosti priglašenih stroškov upnice za predmetni postopek1 in pred zaključkom o neutemeljeno povzročenih stroških dolžnici s strani upnice2 se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh okoliščin konkretnega primera, zlasti ne do vprašanja, kdaj je dolžnica izpolnila svoje nedenarne obveznosti iz predloga za določitev sodnih penalov, ter ali je upnica podala umik predloga za določitev sodnih penalov takoj po seznanitvi z dolžničino izpolnitvijo obveznosti (primerjaj prvi odstavek 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pravno pomembnih okoliščin za sprejem izpodbijanih stroškovnih odločitev, upnica pa je na te okoliščine tudi že pravočasno opozorila pred izdajo izpodbijanega sklepa, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v celoti razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek; ocenjuje namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera sámo ne more dopolniti postopka (do vseh pravno pomembnih navedb in dokaznih predlogov strank se je kot prvo dolžno opredeliti sodišče prve stopnje), obenem pa ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 355. člena in _a contrario_ drugi odstavek 355. člena, oba v zvezi s 366. členom ZPP, ter 3. točka 365. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi utemeljenost stroškovnih predlogov obeh strank.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

1 Po ugotovitvi, da je upnica sočasno predlagala izvršitev sodne odločbe in podala predlog za določitev sodnih penalov, je sodišče prve stopnje zaključilo, da obojega skladno s tretjim odstavkom 212. člena ZIZ ni možno kumulirati, zato je bil predlog za izvršbo neutemeljen, posledično pa so bili nepotrebni tudi njegovi stroški. V zvezi z odgovorom na navedbe dolžnice v vlogi z dne 1. 12. 2017 je sodišče prve stopnje ocenilo, da upnica s tem odgovorom ni bila uspešna, tako da ta odgovor ni bil potreben za odločitev in ni pripomogel k rešitvi zadeve. Glede priglašenih stroškov predloga za umik pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ti stroški skladno z ustaljeno sodno prakso ne štejejo za potrebne, saj za dosego cilja izvršilnega postopka (izpolnitev obveznosti) niso bili potrebni. 2 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je dolžnico z dvema dopisoma izrecno pozvalo na izjasnitev o vlogah, v katerih je upnica podala predlog za določitev sodnih penalov in vztrajala pri priznanju stroškov predloga za izvršbo. Ker je ocenilo, da je dolžnica z odgovori na upničine vloge uresničevala svojo pravico do kontradiktornosti, h kateri je bila izrecno pozvana in katere uresničevanje je bilo potrebno zaradi upničinih vlog, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je upnica dolžnici stroške postopka povzročila neutemeljeno.