Jedro

Ob dejanskem stanju, ki ga je popolno in prepričljivo razčistilo in ugotovilo sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 9. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD. Po navedeni določbi ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, vključeno v program aktivne politike zaposlovanja, če ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom. V skladu z 11. členom ZUTD se med drugim šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se javi zavodu v 15 dneh po preteku roka za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti, določene v zaposlitvenem načrtu iz 113. člena zakona. Ker se tožnik najkasneje do 19. 5. 2016 ni javil na zavodu za zaposlovanje, kot je dogovorjeno v zaposlitvenem načrtu, niti zaslišan 11. 7. 2016 ni pojasnil ali predložil dokazila o opravičljivem razlogu, je tožena stranka dne 8. 12. 2016 njegovo pritožbo zoper prvostopenjski upravni z dne 24. 5. 2016 utemeljeno zavrnila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Kopru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 8. 12. 2016 in št. ..., ... z dne 24. 5. 2016, da je tožena stranka dolžna tožnika vpisati v evidenco brezposelnih oseb od 8. 12. 2016 dalje, plačati davke in prispevke ter tožniku mesečna denarna nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da stroški pravnega svetovanja in zastopanja tožnika bremenijo proračun Delovnega sodišča v Kopru (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih pravilna in zakonita, ker tožnik ni izpolnjeval dogovorjenih aktivnosti iz zaposlitvenega načrta.

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. podrejeno spremembo ter ugoditev tožbenemu zahtevku.

Vztraja pri vprašanjih zakaj v zaposlitvenem načrtu ni določeno, kaj mora narediti iskalec zaposlitve v primeru odsotnosti svetovalca, zakaj ni navedeno, kje se iskalec zaposlitve evidentira, zakaj ni navedeno, da se svetovalka izven uradnih ur ne oglaša na telefonske klice, ali je bila v aprilu in maju 2016 prisotna na delovnem mestu ter drugih iz zapisnika o zaslišanju. Dokaz o odsotnosti svetovalke za zaposlitev v maju in aprilu 2016 naj bi bil odločilen. Priča tožene stranke ni odgovorila na vprašanje o evidentiranju, niti zakaj to ni v zaposlitvenem načrtu navedeno. O kariernem središču, ki naj bi bilo uvedeno septembra 2015, ni vedela ničesar in je odgovarjala posplošeno. Evidentiranje prihodov po zaposlitvenem načrtu in seznanitev z delovanjem kariernega središča je bistvena. Pred dodelitvijo A.A. septembra 2015 je imel drugo svetovalko. Pri izpolnjevanju zaposlitvenega načrta 3. 2. ni bilo govora o pultu, kjer naj bi prijavil prihod na zavod. Še danes lahko pride na Zavod RS za zaposlovanje mimo pulta in mimo prijavne službe. Sicer bi ga svetovalka lahko poklicala tudi od konca aprila do 19. maja, glede na to, da ga je poklicala po 19. 5. 2016. Sodišče ne pojasni, zakaj ni opravilo poizvedbe o odsotnosti svetovalke v mesecu aprilu 2016 niti glede telefonskih klicev, temveč se je zadovoljilo z odgovorom, da je vse navedeno v dopisu zavoda dne 17. 5. 2017, ki je prepozen. Svetovalka A.A. na telefonske klice ni odgovarjala niti v času, ko je bil pri njej na zaslišanju zaradi prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb.

Sodišču očita pristransko oceno izpovedi B.B. in meni, da je bila izpoved A.A. še bolj naučena in pristranska, zato gre za kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Socialni spor je posledica zlorabe procesnih pravic v upravnem postopku, saj naj bi bil na zaslišanje po 19. 5. 2016 poklican le zato, da se opraviči napake pri izbrisu iz evidence brezposelnih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih s pritožbo.

6. Sodba je obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ni podana. Ni niti absolutne bistvene kršitve iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

7. Zavrnitev dokaznih predlogov v predmetni zadevi ne pomeni relativne kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP, saj ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Dokaze predloge, za katere oceni, da niso potrebni, relevantni ali primerni, ni dolžno izvesti. Njihovo zavrnitev mora ustrezno obrazložiti, čemur je zadoščeno tudi v predmetni zadevi.

Domnevno nepravilno zavrnitev dokaznih predlogov mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Procesne kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla uveljavljati. Iz zapisnika zadnje glavne obravnave (list. 42. do 45) pa ne izhaja, da bi tožnik potem, ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge, postopal po 286. b. členu ZPP. Tudi iz tega razloga očitana kršitev zaradi neizvedbe dokaza o telefonskih klicih ali prisotnosti svetovalke A.A. aprila in maja 2016 na delu, ne more biti upoštevna.

8. Neutemeljena je končno tudi smiselno zatrjevana kršitev 8.člena v zvezi s 1. odst. 399. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana sodišče v skladu z 8. členom ZPP odloča po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka. Tako je postopalo tudi v predmetni zadevi. Dokazna ocena izpovedi tožnika in prič je vestna, skrbna in analitično sintetična. Sodišče je izpovedi presodilo same zase in v povezavi z drugim, ter posebej obrazložilo, zakaj jim verjame in zakaj ne. Dokazna ocena temelji na logični presoji neposredno zaznane prepričljivosti in verodostojnosti izpovedi priče A.A. po eni in tožnika ter njegove priče B.B. po po drugi strani.

9. Sicer ni nobenega stvarnega razloga, da pritožbeno sodišče ne bi sledilo prepričljivim dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Iz dejanskih ugotovitev, oprtih na listine iz upravnega spisa izhaja, da se je tožnik prijavil v evidenco brezposelnih oseb 29. 9. 2014. Dne 3. 2. 2016 je podpisal zaposlitveni načrt, v katerem se je dogovoril, da bo do 3. 5. 2016 izvajal aktivnosti, določene v načrtu ter v IV točki posebej tudi o načinu komuniciranja z zavodom. Med drugim se je zavezal, da se bo na zavodu zglasil v roku 15 dni po datumu za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti. Torej najkasneje 19. 5. 2016. Ker ni postopal v skladu z zavezo iz zaposlitvenega načrta, saj je ostalo popolnoma nedokazano, da bi se najkasneje do dogovorjenega datuma zglasil pri toženi stranki, je bil 24. 5. 2016 izdan zakoniti upravni akt o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih.

10. Pritožbeno sodišče ne povzema ocene prvostopenjskega sodišča o nedokazani trditvi tožnika, da naj bi se na zavodu zglasil 16. 5. in 18. 5. 2016, saj o tem ni nobenega relevantnega niti prepričljivega dokaza. Zatrjevani obiski na zavodu niso zavedeni, čeprav je od aktivnega iskalca zaposlitve utemeljeno pričakovati, da bo sprejete obveznosti iz zaposlitvenega načrta realiziral na dokazljiv način. Da bo torej storil vse potrebno in se osebno, telefonično ali kako drugače zglasil ter vzpostavil preverljiv kontakt z uradno osebo zavoda, oz. s svetovalko zaposlitve. Sicer se tožnikov neodgovoren odnos do obveznosti iz zaposlitvenega načrta najbolj verodostojno kaže prav iz njegove izpovedi ob zaslišanju 11.7.2016, ko na nobeno relevantno vprašanje ni podal konkretnega odgovora. Tako je med drugima na vprašanja, kdaj je bil osebno na zavodu, kdaj je telefoniral, kam se je vpisal itd., odgovarjal da ne ve, ali da se ne spomni.

Kaj drugega ne dokazuje niti izpoved priče B.B., ki da je tožnika na zavodu spremljal tri ali štirikrat. Glede te izpovedi sodišče ugotavlja, da je povsem splošna in prepričljivo utemeljuje, zakaj je ne šteje za verodostojno. Tudi sicer priča o tožnikovem poskusu vzpostavitve stika s svetovalko za zaposlitev ni vedela nič konkretnega.

11. Ob dejanskem stanju, ki ga je popolno in prepričljivo razčistilo in ugotovilo sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 9. alineje 1. odstavka 129. člena Zakona o urejanju trga dela2 (ZUTD). Po navedeni določbi ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, vključeno v program aktivne politike zaposlovanja, če ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom. V skladu z 11. členom ZUTD se med drugim šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se javi zavodu v 15 dneh po preteku roka za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti, določene v zaposlitvenem načrtu iz 113. člena zakona. Ker se tožnik najkasneje do 19. 5. 2016 ni javil na zavodu za zaposlovanje, kot je dogovorjeno v zaposlitvenem načrtu, niti zaslišan 11. 7. 2016 ni pojasnil ali predložil dokazila o opravičljivem razlogu, je tožena stranka dne 8. 12. 2016 njegovo pritožbo zoper prvostopenjski upravni z dne 24. 5. 2016 utemeljeno zavrnila.

12. Glede na predhodno navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo in posledično tudi preostale zahtevke, vključno z vtoževanim vpisom tožnika v evidenco brezposelnih. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Preostala pritožbena izvajanja o domnevno pomanjkljivi določitvi kraja in načina evidentiranja telefonskih klicev ali osebnih stikov iskalcev zaposlitve s svetovalci v zaposlitvenem načrtu, za pritožbeno rešitev niso odločilna, zato se sodišče do njih posebej ne opredeljuje. Poudarja le, da je način vzpostavljanja najbolj elementarnih kontaktov z uradnimi osebami, bodisi osebno, telefonsko, po elektronski poti ali kako drugače, v zaposlitvenem načrtu zadovoljivo konkretiziran in ga zagotovo ni potrebno še dodatno normirati ali predpisovati.

14. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel ter dejstvo, da je po odvetniku zastopan na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Kopru.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004.