Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ker tožnik ni dokazal, da so bili v njegovem razmerju do tožene stranke podani elementi delovnega razmerja. Posledično je utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki med strankama niti ni bila sklenjena) in za plačilo domnevno neizplačanih denarnih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 16. 3. 2009 dalje za nedoločen čas, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2009 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik tovornega vozila za nedoločen čas od 16. 3. 2009 dalje ter ga od 16. 3. 2009 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu v tem obdobju priznati tudi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu omogočiti delo na delovnem mestu voznik tovornega vozila in mu za čas od 16. 3. 2009 dalje obračunati in izplačati plače v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odbitku prispevkov in davkov od obračunanih bruto plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila ter mu od 16. 3. 2009 dalje obračunati in izplačati dnevnice v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo tožnikove stroške postopka. Sodišče prve stopnje kljub izrecnemu navodilu višjega sodišča po dopolnitvi dokaznega postopka ni izvedlo niti dokaza s postavitvijo izvedenca prometne stroke, čeprav je evidentno, da sodišče še vedno ne razume in ne pozna delovanja tahografov in ne možnost ponarejanja ter vrednosti originalnih CMR. Tožnik vztraja pri pritožbenih navedbah v pritožbi z dne 1. 9. 2010. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo le direktorja tožene stranke, ki se je v obširni razlagi ponovno „zapletel“, saj je ponovno spremenil svoje izjave s prvega zaslišanja v letu 2010 in se s tem spravil v dodatno protislovje, kar pa je sodišče očitno prezrlo. Sodišče je njegovemu pojasnjevanju v celoti nekritično sledilo, čeprav materialni dokazi v spisu v celoti negirajo navedbe direktorja in dokazujejo, da je tožnik delal za toženo stranko, da je bil pri njej zaposlen brez pogodbe o zaposlitvi, na kar kažejo zlasti naslednja dejstva. Direktor tožene stranke je spremenil izjavo o priloženih tovornih listih (CRM), saj je v letu 2010 povedal, da jih je tožnik ukradel iz podjetja, na zaslišanju v letu 2011 pa je povedal, da je očitno nekdo fotokopiral CRM in jih dal tožniku, ki jih je potem vložil kot dokaz. Opozarja, da tožnik seveda razpolaga z vsemi originalnimi CRM. Sodišče bi moralo pozvati tožnika, da predloži originale, pa tega ni storilo, temveč je dokaz zavrnilo. Poudarja, da so tahografski lističi, skupaj s CRM (v posesti jih ima lahko le voznik, ki je opravil prevoz), ki vsi glasijo na isti dan, evidenten dokaz o opravljeni vožnji, sicer pa sodišče tudi v ponovljenem postopku tega ni ugotavljalo in še manj primerjalo. Policija je 28. 4. 2009 ustavila tožnika na mejnem prehodu R. in mu izdala sklep o začasnem odvzemu dokumentov. Tahograf na ime tožnika se je nahajal točno v tistem trenutku premikanja vozila pravilno vstavljen v vozilu. Če ne bi bilo tako, bi tožnika verjetno pridržali, saj bi šlo za utemeljen sum kraje vozila, tako pa so ga povsem pravilno smatrali za voznika. Iz tega dokaza jasno izhaja, da ne drži trditev tožene stranke, da je tožnik le premikal vozilo, brez vednosti pravega voznika B.M., ki je podal svojo izjavo tako, kot mu je naročila njemu nadrejena oseba pri toženi stranki. Ponovno izpostavlja neresnične izjave direktorja, da je lahko elektronsko kartico in tahografske lističe v njegova tovorna vozila vstavila tretja oseba. Trditve tožene stranke so s kontrolo policije v celoti ovržene. Da se tahografov ne da ponarediti oziroma, da drug voznik ne more voziti s tujo kartico, je potrdila tudi priča B.M., ki je izpovedal, da ima vsak voznik svoj tahograf, čeprav peljeta z istim vozilom, da vozijo po evropskih standardih, vsak zase izpolni tahograf, ali pa imajo digitalne kartice, ki jih vstavijo v aparat. Izpovedal je tudi, da CRM vozniki dobijo od tožene stranke preden gredo na vožnjo (tako jih je dobil tudi tožnik) in da do njih ne more priti nepooblaščena oseba. Če bi bila zasežena dokumentacija s strani policije ponarejena, tožnik denarne kazni ne bi plačal, tako pa je kazen plačal, da je dobil nazaj delovno dokumentacijo, ki jo je potreboval za plačilo opravljenega dela in za podpis pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je obljubljala tožena stranka. Namesto plačila, je tožnik naslednji dan 29. 4. 2009 prejel „ustno odpoved“ brez plačila za opravljeno delo od 16. 3. 2009 dalje. Denarno kazen za „zaposlovanje na črno“ je dobila tako tožena stranka, kot tudi odgovorna oseba tožene stranke v skupnem znesku 4.000,00 EUR. Obe zahtevi za sodno varstvo sta bili zavrnjeni in denarni kazni plačani, kar je še en dokaz o elementih delovnega razmerja, na kar pa se sodišče prve stopnje ni oprlo. Sodišče se je popolnoma nelogično postavilo na stran tožene stranke, inšpekcijski pregled pri toženi stranki štiri mesece kasneje v pisarnah tožene stranke pa seveda ni mogel dokazati dela na črno. Več kot očitno je, da nihče ne more ponarediti 19 tahografskih lističev ali pa trditi, da je nek drug voznik vozil po tujini s tožnikovo elektronsko kartico in s tem pridobil dokaze o delu za tožnika. Ravno tako je nemogoče, da bi nekdo, ki ne dela pri toženi stranki, lahko pridobil kar 22 originalnih CRM-ov. Ponovno poudarja, da drugih in verodostojnejših dokazov, kot so predloženi tahografi, CRM (z originali tožnik razpolaga in jih lahko na poziv VDSS tudi predloži), dve plačani denarni kazni tožnika za delo brez pogodbe o zaposlitvi oziroma „delo na črno“, plačana kazen o prekršku za toženo stranko in njeno odgovorno osebo in nesporno potrjena vožnja v tujino s sovoznikom A.Č., tožnik niti ni mogel in ne more predložiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je je v tej zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1132/2010 z dne 27. 1. 2011 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo direktorja tožene stranke A.G. in zahtevek ponovno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere le pavšalno opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 16. 3. 2009 dalje ter da je bila ustna odpoved, podana 29. 4. 2009, nezakonita.

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik v obdobju od 16. 3. 2009 do 29. 4. 2009 ni bil v delovnem razmerju s toženo stranko, zato tudi ni moglo priti do ustne odpovedi. Ugotovilo je, da v konkretnem primeru niso podani elementi delovnega razmerja, zato je zahtevek v celoti zavrnilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedih prič, predvsem priče B.M. in A.Č. ter direktorja tožene stranke A.G.. Iz izpovedi prič izhaja, da tožnik ni nikoli delal za toženo stranko, direktor tožene stranke pa je izpovedal, da je bil tožnik dvakrat na vožnji z njegovima voznikoma. Tožnik v postopku ni bil zaslišan, ker ni založil predujma za stroške tolmačenja. Dejstvo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki je tožnik uveljavljal na podlagi predloženih tahografov in mednarodnih tovornih listov (CMR). Glede navedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče dokazovati s tahografskimi lističi in tudi ne s kopijami CMR. Dokaz za opravljeno pot je le potni nalog. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnik ni uspel dokazati obstoja elementov delovnega razmerja, čeprav je dokazno breme na njegovi strani.

Dokazilo, da je bila službena pot (torej opravljena vožnja) dejansko opravljena, je potni nalog. Po Zakonu o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2, Ur. l. RS št. 131/2006 in naslednji) je potni nalog obvezen dokument, ki ga mora imeti voznik domačega prevoznika med vožnjo v vozilu. 33. člen tč. 3 ZPCP-2 določa, da je potni nalog dokument prevoznika, ki mora vsebovati podatke o vrsti prevoza, firmi oziroma sedežu prevoznika, času veljavnosti potnega naloga, osebnem imenu voznika, glavne podatke o začetku, smeri in koncu vožnje, registrski označbi vozila, stanju kilometrskega števca ob začetku in koncu vožnje, številu prevoženih kilometrov ter žig in podpis pooblaščenca osebe, ki je izdala dokument. Za prevoze v tujini pa so potrebni med drugim tudi veljavni potni nalog, kot pooblastilo za voznika in vozilo ter kot napotitev ter mednarodni tovorni list (CMR) za naloženo blago. Tožnik je kot dokazilo za opravljeno delo pri toženi stranki dokazoval z predloženimi tahografi in CMR. Ni pa predložil nobenega potnega naloga. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da poseduje originalne CMR, sodišče prve stopnje pa ga kljub temu ni pozvalo, da jih predloži. Ob zavzetem stališču sodišča prve stopnje, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, da za obstoj delovnega razmerja niso dovolj le tahografi in CMR, ni niti bistveno, da tožnik ni predložil originalov CMR. Delo pri toženi stranki in torej sam obstoj delovnega razmerja tožnik utemeljuje tudi z dvema dogodkoma. Dne 28. 4. 2009 ga je policija ustavila na mejnem prehodu R. in mu izdala sklep o začasnem odvzemu dokumentov in drugič dne 22. 4. 2009, ko so mu v Nemčiji zasegli potni list, vozniško dovoljenje in CMR, tahograf in kontrolor formular. Navedena dogodka naj bi po stališču tožnika dokazovala, da je za toženo stranko opravljal delo. Izpoved priče B.M. o dogodku na mejnem prehodu R. je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva, tožena stranka je za sporno vožnjo predložila dokazilo - potni nalog za B.M., ki je opravil vožnjo v B., tožnik kot sovoznik ni imel potnega naloga niti ni bil kot sovoznik zaveden na potnem nalogu B.M.. Glede dogodka dne 22. 4. 2009, ko je bila v Nemčiji opravljena kontrola tovornega vozila s strani nemškega Zveznega urada za prevoz blaga, tožnik ni dokazal, da je opravljal delo za toženo stranko, saj je le-ta predložila potni nalog za voznika tovornega vozila ... na ime A.Č.. Potnemu nalogu so bili predloženi tahografi, ki so ustrezali opravljeni relaciji. Tožnik, ki naj bi bil drugi voznik, ni predložil tahografskih vložkov oziroma podatkov s kartice, ni imel potnega naloga, niti ni bil na potnem nalogu A.Č. zaveden kot sovoznik.

V skladu s 16. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Elementi delovnega razmerja so določeni v 1. odstavku 4. člena ZDR, in sicer je določeno, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Dokazno breme glede dokazovanja obstoja delovnega razmerja je na strani tožnika. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, saj ni uspel dokazati obstoja elementov delovnega razmerja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sam.