Jedro

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožniku ni prišlo do objektivnega zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več. Tožnik je še zmožen za delo na delovnem mestu razvoz kruha in peciva po določenem terenu s polnim delovnim časom in z omejitvami, kot sta jih določili že invalidski komisiji v predsodnem postopku. Pri tožniku gre tako za stanje po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej za III. kategorijo invalidnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 11. 2010 in št. ... z dne 21. 6. 2010 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 6. 2010 ter od tega dne dalje prizna pravico do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da zaradi razjasnitve celotne zadeve predlaga dodatno dokumentacijo in sicer izvid fiziatra dr. A. z dne 8. 7. 2005, izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 28. 5. 2007, izvid ortopedske ambulante dr. B. z dne 22. 9. 2009, pritožbo na Ministrstvo za delo z dne 13. 6. 2011, opis del in nalog g. C.C. s.p. z dne 30. 11. 2010 ter dodatek k tožbi z dne 13. 12. 2010, izvid fiziatra dr. A. z dne 7. 12. 2010 in izjava C.C. s.p. ter izvedensko mnenje z dne 16. 10. 2002. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V prvi alineji drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Glede na tretjo alinejo citirane določbe pa se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

V izvedenih dokazih, predvsem v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, definirana v tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in da pri njem ni podane popolne nezmožnosti za delo v smislu prve alineje drugega odstavka 60. člena zakona in torej I. kategorije invalidnosti.

V konkretnem primeru je sodišče za ugotovitev tožnikove delovne zmožnosti zaprosilo za mnenje izvedenca specialista ortopeda in fiziatra. Ta je ugotovil, da gre pri tožniku za dolgoletno nestabilnost levega kolena v dveh smereh, za stanje po raztrganju tetive štiriglave mišice levega stegna, nizko položeno levo pogačico, degenerativno okvaro hrustanca na levi pogačici, kronične bolečine v križu, duodenalni ulkus, stanje po operaciji utesnitvenega sindroma v karpalnem kanalu levo in mešano osebnostno motnjo. Glede na takšno zdravstveno stanje je ocenil, da pri tožniku do zaključka upravnega postopka, to je do 24. 11. 2010 (datum dokončne odločbe) ni prišlo do objektivnega zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več in da je še zmožen za delo na delovnem mestu razvoz kruha in peciva po določenem terenu s polnim delovnim časom in z omejitvami, kot sta jih določili že invalidski komisiji v predsodnem postopku. Gre za omejitve dela brez poklekanja, počepanja, brez prenašanja težjih bremen po neravnem terenu.

Na takšno mnenje tožnik ni dal pripomb, toženec pa se je z mnenjem izrecno strinjal. Mnenje, ki ga je podal izvedenec, je sodišče prve stopnje sprejelo, ker je zaključilo, da je razumljivo in strokovno utemeljeno ter skladno z medicinsko dokumentacijo in ni v nasprotju s konkretnimi izvidi posameznih specialistov.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča na podlagi celotne dokumentacije in tožnikovega zdravstvenega stanja lahko edino zaključilo, da gre pri tožniku za stanje po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej za III. kategorijo invalidnosti. Pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav, ni mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti in popolne nezmožnosti za delo. Drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ni mogoče ugotoviti niti na podlagi predloženih izvidov, saj iz njih ne izhaja, da bi posamezni specialisti pri tožniku ugotavljali popolno nezmožnost za delo. Določena dokumentacija pa se ne nanaša na tožnikovo zdravstveno stanje in na njegovo delovno zmožnost. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.