Jedro

Brzojavnega sporočila o "odsotnega zaradi zdravljenja", poslanega na dan naroka, ni mogoče šteti kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je ugotovilo, katero premoženje, ustvarjeno med izvenzakonsko skupnostjo pravdnih strank, spada v njuno skupno premoženje, ter da je njun delež na tem premoženju polovičen.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in pri tem toženca podučilo, da sodbe zaradi izostanka ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni imelo pomislekov glede uporabe materialnega prava. Tudi ni ugotovilo smiselno zatrjevane procesne kršitve, ker je tožnik poslal brzojavko, da se nahaja na zdravljenju, šele 2.10.1998 ob 14.31, narok pa je bil razpisan ob 11.00 uri.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi iz razlogov po 1. in 2. točki 385. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP) in predlagala naj sodišče sodbo preizkusi v skladu s 386. členom ZPP. Trdi, da gre za kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. člena in po prvem odstavku 354. člena ZPP, ker je sodišče ignoriralo telegrafsko sporočilo toženca zaradi hospitalizacije. Sodišče bi moralo, ko je prejelo opravičilo, kot neuko stranko opozoriti toženca, katera dejanja lahko opravi (11. člen ZPP). Njegovo opravičilo bi moralo šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker mu je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, ni mogel navesti, da ni vse premoženje, navedeno v sodbi, skupno premoženje, tožnica pa je imela razmerje tudi z drugimi moškimi. Gre tudi za kršitev po 82. in 83. členu v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, ker obstaja dvom o toženčevi procesni sposobnosti.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo opisala toženčevo izmikanje sodnim vabilom in njegove zlorabe procesnih pravic. Predlagala je zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitek, da je prvostopno sodišče ignoriralo telegrafsko sporočilo toženca, da se glavne obravnave ne more udeležiti zaradi bolezni in hospitalizacije, je nesmiseln. Brzojavke, ki je bila oddana dobri dve uri po končanem naroku za glavno obravnavo, senat sploh ni mogel ignorirati, ker je ni imel na voljo oziroma sploh ni vedel zanjo.

Brzojavke "odsoten zaradi zdravljenja" sodišče ob še tako širokogrudni razlagi procesnega instituta vrnitve v prejšnje stanje ni moglo šteti kot predloga v tej smeri (prvi odstavek 117. člena ZPP). Ne vsebuje niti podatka, za kakšno zdravljenje in kakšno bolezen gre, kje poteka, kdaj se je začelo ipd., na podlagi katerega bi lahko sodišče presodilo, ali je bil narok oziroma rok zamujen iz opravičenega razloga ali ne. Skratka, brzojavke s takšno vsebino sodišče ni moglo šteti niti kot vloge (106. člen ZPP). Tako tudi ni bilo dolžno po načelu poučevanja neukih strank (11. člen ZPP) toženca poučiti o tem, kako naj popravi oziroma dopolni svoje sporočilo sodišču (109. člen ZPP). Kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo šteti niti toženčeve pritožbe zoper sodbo, ki jo je sodišče ob neštetih neuspešnih poskusih poštnega in sodnega vročevalca vročilo preko policije (kateri toženec tudi ni odprl vrat). Iz pritožbenega zapisa, da "se glavne obravnave nisem mogel udeležiti, ker sem bil v bolnici v Ljubljani", zopet ni bilo mogoče sklepati, da toženec predlaga vrnitev v prejšnje stanje, iz že poprej navedenih razlogov. Sicer pa tudi, če bi bil takrat podal korekten predlog za vrnitev v prejšnje stanje, bi bil zamujen objektivni trimesečni rok od dneva zamude (tretji odstavek 118. člena ZPP) in tako bi bil predlog sploh prepozen (prvi odstavek 121. člena ZPP). Zato nista bila ne prvostopno ne drugostopno sodišče dolžna citiranega dopisa obravnavati kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V zvezi s tem revizija ni razumljiva, ko terja, da bi moralo prvo sodišče izvesti postopek v smislu 110. člena ZPP, ki govori o kaznovanju udeležencev postopka za žalitev sodišča. Prav tako ni razumljivo, kam meri revizija s trditvijo, da je v zvezi s tem "prišlo do absolutne kršitve iz 1. odst. in 2. odst. tudi pri odločanju drugostopenjskega sodišča".

Iz spisa je razvidno, da je toženec imel vse možnosti udeleževati se postopka. Tožbo je prejel štiriinpol mesece pred narokom za glavno obravnavo in bi tako lahko, poučen s pravnim poukom, preprečil izdajo sodbe zaradi izostanka že s pismenim odgovorom na tožbo. Tudi s pravočasnim opravičilom bi dosegel enak učinek. Posledic svojega izogibanja postopku zato ne more sedaj naprtiti delu sodišča, češ da je bilo protizakonito in da se zato ni mogel udeleževati postopkov (7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Navajanje dejanskih okoliščin v pravnem sredstvu zoper sodbo zaradi izostanka je nedovoljeno tako v pritožbenem postopku (drugi odstavek 353. člena ZPP) kakor tudi v revizijskem (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato ne bo odgovora na številne revizijske trditve takšne narave.

Pravdna sposobnost stranke je res procesna predpostavka (prvi odstavek 79. člena ZPP), na katero mora paziti sodišče ves čas postopka (82. člen ZPP). Revizija sama ugotavlja, da s to okoliščino nižji sodišči nista mogli računati. Nobenega znamenja namreč ni bilo, da bi sodišče moralo kaj ukrepati v tej smeri (83. člen ZPP). Tako kršitev pravkar naštetih zakonskih določb ni bilo. Sama revizijska trditev o "dvomu o toženčevi procesni sposobnosti" pa tudi ni tako določna, da bi jo bilo treba upoštevati. Revizija ne pove niti, za kakšno bolezen naj bi šlo oziroma zakaj naj bi bila nujna hospitalizacija, da bi bilo mogoče sklepati o možnosti zatrjevane pravdne nesposobnosti prav in le v času obravnavanega naroka za glavno obravnavo, kot to pojasnjuje revizija. Tako o kršitvi po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ni mogoče govoriti.

Reviziji potemtakem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Sodišče je še preizkusilo zadevo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), in sicer ali je razvidna utemeljenost tožničinega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v njeni tožbi (4. točka prvega odstavka 332. člena ZPP), in iz vsebine tožbe je dobilo pritrdilen odgovor na to. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke za odgovor na revizijo pa ni bilo mogoče ugoditi, saj glede na njeno vsebino ta niti ni bil potreben in tako stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP).