Jedro

Sodišče prve stopnje bi za odločitev, ali bo navedeno dokazno listino upoštevalo ali ne, moralo najprej presojati, ali dopustitev predložitve te listine vpliva na potek spora. Navedeno listino bi smelo šteti kot prepozno predloženo zgolj v primeru, da bi predhodno ugotovilo, da bi dopustitev navedenega dokaza zavlekla reševanje spora, saj je bistvo prekluzije v koncentraciji in pospešitvi postopka. Tudi sicer pa lahko do prekluzije na podlagi 286.a člena ZPP pride zgolj v primeru, da je sodišče stranko na dovolj konkreten način pozvalo, da se o določenih dejstvih ali dokazih dodatno izjavi. Zgolj posplošen (tipski) poziv za tako strogo sankcijo ne more zadostovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 137049/2013 z dne 2. 9. 2013 v delu, ki ni bil ustavljen s sklepom z dne 2. 10. 2013, razveljavilo v celoti v 1. in 3. točki izreka, (II.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2003, (III.) zavrnilo preostali tožbeni zahtevek, kot je to razvidno iz izpodbijane III. točke izreka ter (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za parkirne prostore po Pogodbi št. 1/2010 delno zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je tožena stranka dokazala vrnitev magnetnih parkirnih kartic, ob hkratnem očitku tožeči stranki, da drugih uporabnikov, ki bi od tožene stranke prejeli in uporabljali parkirne magnetne kartice, ni izkazala. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje (med drugim) vpogledalo v predloženo listinsko dokumentacijo obeh pravdnih strank, pri čemer je (šele) v sodbi pojasnilo, da kot prepozne ni upoštevalo dokazne listine A15, ki jo je tožeča stranka sicer predložila na 1. naroku za glavno obravnavo, vendar se nanjo pred tem ni sklicevala, čeprav je bila s strani sodišča (pisno) pozvana, da poda vse bistvene navedbe in navede dokaze v smislu 286.a člena ZPP.

6. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da opisano procesno ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo pravilno. Po določbi petega odstavka 286.a člena ZPP sme sodišče vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku istega člena, in vloge, ki so predložene v nasprotju s četrtim odstavkom navedenega člena, šteti kot prepozne le v primeru, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali pa v primeru, da bi njihova dopustitev po presoji sodišča zavlekla reševanje spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku. Tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala, da dokazne listine A15, s katero je dokazovala uporabo na vstopnem in izstopnem terminalu, brez svoje krivde ni mogla predložiti že pred 1. narokom za glavno obravnavo, zaradi česar bi sodišče prve stopnje za odločitev, ali bo navedeno dokazno listino upoštevalo ali ne, moralo najprej presojati, ali dopustitev predložitve te listine vpliva na potek spora. Povedano drugače: sodišče prve stopnje bi smelo navedeno listino šteti kot prepozno predloženo zgolj v primeru, da bi predhodno ugotovilo, da bi dopustitev navedenega dokaza zavlekla reševanje spora, saj je bistvo prekluzije v koncentraciji in pospešitvi postopka. V konkretnem primeru ni mogoče mimo dejstva, da sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve ni zaključilo na 1. naroku za glavno obravnavo, pač pa je izvedlo še dva naroka. V čem bi predložitev dokazne listine na 1. naroku za glavno zavlekla reševanje spora, tako po presoji višjega sodišča ni jasno. Tega sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti na naroku niti v izpodbijani sodbi. Tudi sicer pa lahko do prekluzije na podlagi 286.a člena ZPP pride zgolj v primeru, da je sodišče stranko na dovolj konkretne način pozvalo, da se o določenih dejstvih ali dokazih dodatno izjavi. Zgolj posplošen (tipski) poziv za tako strogo sankcijo ne more zadostovati.

7. Ob povedanem se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje z zmotno uporabo 286.a člena ZPP zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Ker višje sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, je bilo treba izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).