Jedro

Če je tisti, ki izpodbija oporoko, zvedel za vzrok neveljavnosti pred razglasitvijo oporoke, teče rok za izpodbijanje od dne razglasitve oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo pisno oporoko oporočiteljice M. K. z dne 15. 06. 2006. Odločilo je še, da so toženci dolžni nerazdelno povrniti tožnikom njihove pravdne stroške v znesku 3.372,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo toženci. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da so v popravi tožbe z dne 16. 05. 2011 navedene novote in da predstavlja ta vloga spremembo tožbe. Zato menijo, da bi jim moralo dati sodišče prve stopnje možnost izjaviti se o zahtevku in navedbah tožnikov iz te vloge. Ker jim sodišče prve stopnje tega ni omogočilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje vztrajajo pri ugovoru zastaranja. Tožniki so namreč za vzrok neveljavnosti oporoke izvedeli pred več kot letom dni od vložitve tožbe. V nadaljevanju sodišču prve stopnje očitajo, da razlogi izpodbijane sodbe, kljub drugim dokaznim predlogom (predvsem zaslišanju prič), temeljijo le na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov. Navajajo še, da je izvedenec kljub pravilu, da se izvedensko mnenje podaja ustno, le to podal pisno. Izvedenec pa je tudi sicer na vprašanja sodišča odgovoril pavšalno in ni jasno argumentiral svojih zaključkov. Tako ni povedal, na podlagi katerih podatkov in iz katerih delov zdravstvene dokumentacije je prišel do zaključka, da je bila oporočiteljica kritičnega dne popolnoma nesposobna razumeti pomen svojih odločitev in dejanj ter nesposobna izraziti svojo pravo voljo. Menijo, da je ocena oporočne sposobnosti pomanjkljiva. Starostne spremembe umskih procesov, ki se navajajo pri oporočiteljici, po njihovi oceni ne bi smele imeti neposrednega vpliva na oporočno sposobnost. Na koncu še navajajo, da glede na to, da so imeli ugovore zoper izvedensko mnenje in bi bila zato potrebna dodatna pojasnila, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca zaslišati ali pa od njega zahtevati pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker tega ni storilo, je kršilo določila ZPP, ki se nanašajo na izvedbo dokaza z izvedencem, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

3. Tožniki so po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorili. Vendar pa je njihov odgovor na pritožbo neupošteven, saj je bil vložen po poteku predpisanega 15-dnevnega roka za njegovo vložitev (344. člen ZPP). Pritožba je bila namreč pooblaščenki tožnikov vročena dne 02. 09. 2011, odgovor na pritožbo pa je bil vložen dne 21. 09. 2011, torej prepozno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vloga tožnikov oziroma poprava tožbe z dne 16. 06. 2011 ne predstavlja spremembe tožbe niti ne vsebuje nobenih novih navedb, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z določilom petega odstavka 185. člena ZPP in tako tožencem pustiti čas za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi. Sprememba tožbe je namreč sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tožba pa ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Tožniki so z omenjeno vlogo z dne 16. 06. 2011 v skladu z napotki pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 37/2011 z dne 30. 03. 2011 in 108. členom ZPP zgolj popravili nejasno tožbo in jo oblikovali tako, da je ta sedaj primerna za obravnavanje. Tožniki so tako namesto nejasnega oziroma preširokega zahtevka za ugotovitev pravne neveljavnosti oporoke z omenjeno vlogo zahtevali razveljavitev te oporoke. Tožniki torej z vlogo z dne 16. 06. 2011 tožbe niso spremenili v smislu določila drugega odstavka 184. člena ZPP niti niso v njej navedli nobenih novih dejstev. Toženci pa so sicer imeli na naroku za glavno obravnavo dne 16. 06. 2011 možnost izjaviti se o tej vlogi.

6. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje lahko zahteva samo tisti, ki ima pravni interes, in sicer v roku enega leta od dneva, ko je zvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najdalj v desetih letih od razglasitve oporoke (prvi odstavek 61. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Enoletni rok ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke (drugi odstavek 61. člena ZD). Če je torej tisti, ki izpodbija oporoko, zvedel za vzrok neveljavnosti pred razglasitvijo oporoke, teče rok za izpodbijanje od dne razglasitve oporoke. Razglasitev oporoke je tako odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Nadaljnja dejanja zapuščinskega sodišča na to ne vplivajo, tako tudi ne napotitev na pravdo po 210. členu ZD. Izpodbijana oporoka je bila razglašena na zapuščinski obravnavi dne 23. 05. 2008, tožba pa je bila vložena dne 14. 07. 2008, torej pravočasno.

7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji oporočiteljičine sposobnost za razsojanje pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke, saj je za razjasnitev tega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Predlagano zaslišanje prič, ki jih omenja pritožba, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebno (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženci zavrnitve tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje niso grajali, zato se na v zvezi s tem očitano kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi ne morejo sklicevati (286. b člen ZPP).

8. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral izvedenec mnenje podati ustno in ne pisno. V skladu s prvim odstavkom 253. člena ZPP lahko sodišče odloči, da izvedenec poda mnenje tudi pisno pred obravnavo (kar je v praksi skoraj pravilo). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. P. jasno, logično, skladno in razumljivo tudi laiku. Izvedenec je navedel na podlagi katerih podatkov (katerih delov oporočiteljičine zdravstvene dokumentacije, ki se nahaja v sodnem spisu) je prišel do zaključka, da je bila oporočiteljica (že od leta 2003) duševno motena oseba. Pri tem je navedel tudi, da se zapisi o oporočiteljičinih duševnih motnjah, zaradi katerih je bila popolnoma nesposobna razumeti pomen svojih odločitev in dejanj ter tudi nesposobna izraziti svojo pravo voljo, nahajajo v njeni zdravstveni dokumentaciji tudi v letih 2006 in 2007, torej tudi v času sestave sporne oporoke (z dne 15. 06. 2006). Pri oporočiteljici ni šlo zgolj za starostne spremembe, kot to navaja pritožba, pač je imela oporočiteljica paranoidno halucinatorno motnjo, v njenih motnjah se je kazal vse večji upad duševnih sposobnosti, ki je ob motenem odnosu do okolice (z blodnjami in halucinacijami) bolezensko spreminjal njen odnos do okolice in stvarnih odnosov med ljudmi, kot je to pojasnil izvedenec.

9. Pritožbene navedbe o pomanjkljivem in nejasnem izvedenskem mnenju so torej neutemeljene. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko ni zahtevalo od izvedenca pisne dopolnitve njegovega mnenja oziroma ko ga ni zaslišalo, ni storilo kršitve določb pravdnega postopka, kot mu to očita pritožba (glej določila drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP). Toženci namreč niso podali takšnih pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ker to za stranko pač ni ugodno, pa še ne more biti razlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za postavitev novega izvedenca.

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).