Jedro

Rok je po določbi 102. člena ZUreP-1 določen ne samo v korist razlaščenca, ki lahko zahteva vrnitev stvari po preteku tega roka, temveč tudi v korist razlastitvenega upravičenca, v smeri, da je slednji seznanjen s časovnim obdobjem, v katerem mora zagotoviti gradnjo objektov, zaradi katere je bila razlastitev predlagana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo izreklo za nično dopolnilno odločbo Upravne enote Grosuplje št. 465-27/2004-66 (30) z dne 2. 6. 2010 (1. točka izreka), odločilo, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija dolžna pričeti z gradnjo objektov na nepremičninah parc. št. 360/7, 371/4 in 374/1, vse k.o. ..., zaradi gradnje katerih je bila razlastitev predlagana in izdana odločba o razlastitvi št. 465-27/2004-24 (30) z dne 5. 10. 2005, v roku 1 leta od vročitve te odločbe organa druge stopnje razlastitveni upravičenki (2. točka izreka) in zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo (3. točka izreka). Z, za nično izrečeno dopolnilo odločbo je prvostopenjski organ dopolnil izrek odločbe o razlastitvi z dne 5. 10. 2005, tako, da je dodal novo 6. točko, ki se glasi „Razlastitvena upravičenka Republika Slovenija je dolžna zagotoviti pričetek gradnje enostranskega spremljajočega objekta tipa 2 na AC odseku Šmarje-Sap-Višnja Gora v roku štirih let od izdaje odločbe o razlastitvi“. V obrazložitvi izpodbijane odločbe drugostopenjski organ razloguje, da prvostopenjski organ v ZUP ni imel podlage, da z izrekom odločbe odloči, da se izrek prvotne odločbe dopolni. Ne glede na to pa ugotavlja, da je dopolnilna odločba neizvršljiva. Rok, ki ga je prvostopenjski organ odločil za začetek gradnje v izreku svoje odločbe, je bil že ob izdaji te odločbe pretečen, kar pomeni, da izvršitev odločbe dejansko ni mogoča. Neizvršljiva odločba je po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP nična. Nadalje drugostopenjski organ pojasnjuje, da mora biti po določbi prvega odstavka 102. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) z odločbo o razlastitvi določen tudi rok, v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo, zaradi katere je bila razlastitev predlagana. Prvostopenjski organ je to določbo napačno uporabil, zato je drugostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP sam rešil zadevo. Upoštevajoč okoliščine primera je kot primeren rok za zagotovitev gradnje na razlaščenih nepremičninah določil rok 1 leta od izdaje svoje odločbe. Pri tem je upošteval, da je bila odločba o razlastitvi izdana 5. 10. 2005. Ker je od njene izdaje, ko je upravičenec pridobil lastninsko pravico in posest na razlaščenih nepremičninah, kar tudi pomeni pridobitev določenih upravičenj, ki iz tega izhajajo, preteklo precej časa, po njegovem mnenju daljši rok za začetek gradnje na razlaščenih nepremičninah ni primeren. Zato tudi ni bilo primerno uporabiti določbe 31. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC).

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega predpisa. Ne strinja se z rokom, kot ga je določil drugostopenjski organ, saj je treba upoštevati tudi pravice razlastitvene upravičenke in ne samo razlastitvene zavezanke. Uporabiti je treba določbo 102. člena ZUreP-1. V vsakem primeru mora organ določiti razumen in primeren rok za pričetek del, saj ta določba organu ne predpisuje, kako dolg rok mora določiti. Ker gre v tem primeru za razlastitev za potrebe dolžinskega objekta – spremljajočega objekta ob avtocesti, za potrebe katerega je treba pridobiti več zemljišč oziroma delov zemljišč od več lastnikov, je vezava roka oziroma določitev roka za začetek gradnje na konkretno vročitev odločbe o pritožbi povesem neprimerna oziroma celo nemogoča. Pri odločitvi je treba upoštevati tudi namen razlastitve oziroma vrsto objekta, za katerega je razlastitev potrebna. Za gradnjo in kasneje uporabo nepremičnine je treba pridobiti gradbeno dovoljenje in tega je pri tovrstnem objektu mogoče pridobiti šele, ko so pridobljena vsa zemljišča. Brez veljavnega gradbenega dovoljenja za objekt pa razlastitveni upravičenec ne more pričeti z gradnjo, kar pomeni, da je rok, vezan na vročitev drugostopenjske odločbe, povsem nemogoč rok. Splošno znano dejstvo je (česar po določbah 2. odstavka 165. člena ZUP sploh ni treba dokazovati), da postopek pridobitve zemljišč, postopek pridobitve gradbenega dovoljenja za zahtevne objekte (kar zadevni objekt nedvomno je) in s tem pričetka del za razlastitveni namen dovoljenja in same izgradnje nedvomno poteka več let. Organ mora torej pri odločitvi o roku za pričetek gradnje objekta upoštevati vse navedene okoliščine (pogojena pridobitev vseh zemljišč za objekt, vrsto objekta, način izdaje gradbenega dovoljenja – možnost izdaje delnega gradbenega dovoljenja,...) in vse te okoliščine pri odločitvi o roku tudi obrazložiti. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, jo vrne toženki v ponovni postopek in odloči o povrnitvi stroškov v skladu z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi.

Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna določitev roka za pričetek gradnje objektov na nepremičninah s parc. št. 360/7, 371/4 in 374/1, vse k.o. ..., kot ga določil drugostopenjski organ.

Po določbi prvega odstavka 102. člena ZUreP-1 organ odloči o razlastitvi z odločbo po izvedenem ugotovitvenem postopku, pri čemer se z odločbo določijo tudi roki, v katerih je dolžan razlastitveni upravičenec pričeti z gradnjo objekta oziroma objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Če razlastitveni upravičenec v roku iz prvega odstavka 102. člena tega zakona ne zagotovi začetka gradnje objekta ali objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, lahko razlaščenec zahteva vrnitev nepremičnine pri upravnem organu iz določbe 96. člena tega zakona (določba 111. člena ZUreP-1). Iz zadnje citirane določbe tako izhaja, da je rok po določbi 102. člena ZUreP-1 določen ne samo v korist razlaščenca, ki lahko zahteva vrnitev stvari po preteku tega roka, temveč tudi v korist razlastitvenega upravičenca, v smeri, da je slednji seznanjen s časovnim obdobjem, v katerem mora zagotoviti gradnjo objektov, zaradi katere je bila razlastitev predlagana. Namen odločbe o razlastitvi je namreč odvzem lastninske pravice za izvršitev razlastitvenega namena (izgradnja objektov, ki jih določa določba 93. člena ZUreP-1).

Nesporno dejstvo v obravnavani zadevi je, da razlastitvena odločba z dne 5. 10. 2005 ni vsebovala določitve roka iz določbe 102. člena ZUreP-1. Glede na obveznost določitve roka kot obvezne sestavine razlastitvene odločbe je bila nezakonita v smislu nepravilne uporabe materialnega prava. Stranke v roku za pritožbo tej nezakonitosti niso ugovarjale, pač pa so na nepopolnost osnovne odločbe opozorile s predlogom za izdajo dopolnilne odločbe, ker organ z osnovno odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, čemur je prvostopenjski organ sledil in izdal dopolnilno odločbo glede na določbo 102. člena ZUreP-1. S slednjo je določil rok, v katerem je odločil, da je razlastitvena upravičenka dolžna zagotoviti pričetek gradnje, kot ga v časovnem okviru določa določba 31. člena ZJC, tj. 4 leta od izdaje odločbe o razlastitvi. Pri določitvi se je skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 140/2009 z dne 2. 3. 2010, v kateri je sodišče razložilo, da je namen določbe 102. člena ZUreP-1 v uresničitvi pravice razlastitvenega zavezanca, da razlaščeno nepremičnino zahteva nazaj, če se razlastitveni namen ni uresničil. V tej sodbi pa je sodišče razložilo tudi, da določba 111. člena ZUreP-1 zagotavlja tudi razlastitvenemu upravičencu, da mu pred potekom roka ne bo potrebno nepremičnine vrniti. Glede na povedano sodišče meni, da je drugostopenjski organ pravilno upošteval stanje ob izdaji (izpodbijane) odločbe in sicer, da je bila odločba o razlastitvi izdana 5. 10. 2005 ter da je ob izdaji prvostopenjske odločbe rok, ki ga določa določba 31. člena ZJC, že potekel. Pri oblikovanju določenega roka pa je tudi pravilno upošteval, da je razlastitveni upravičenec imel že določen čas, da izvrši razlastitveno odločbo (več, kot ga določa določba 31. člena ZJC) ter da zato rok, ki bi bil daljši od enega leta - kot ga je določil in ki ga je tudi pravilno vezal na vročitev odločbe o pritožbi, ne bi bil primeren. Če bi organ vezal ta rok na pravnomočnost gradbenega dovoljenja, bi to pomenilo nemožnost uresničitve pravice do vrnitve zaradi vezave roka na neko bodoče in negotovo dejstvo (tako sodišče tudi že v sodbi, opr. št. I U 140/2009 z dne 2. 3. 2010). Pri taki določitvi roka, ko je organ upošteval stanje zadeve ob odločanju, pa je po mnenju sodišča pravilno uporabil tudi določbe postopka. Sodišče zato ocenjuje rok kot primeren in v skladu z namenom, ki ga zasleduje določba 102. člena ZUreP-1 in ki izhaja iz določbe 111. člena ZUreP-1, zaradi česar se ne strinja s tožnico, da organ pri svoji odločitvi ni upošteval (tudi) določbe 102. člena ZUreP-1, kot tudi ostalih okoliščin (ki jih uveljavlja tožnica) glede na dejansko stanje zadeve.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.