Jedro

Ker toženec ne zatrjuje, niti ni iz izpodbijane sodbe razvidno, da bi zatrjevano kršitev razpravnega načela uveljavljal v pritožbi, ni (verjetno) izkazano, da bi sporno vprašanje lahko bilo predmet revizijske presoje.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo mesečnih zneskov po 83,90 EUR za obdobje od 1. 8. 2003 do 1. 5. 2010, vsakega z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje. Zahtevek za plačilo mesečnih zneskov za obdobje po izdaji sodbe in do izročitve parc. št. 921/4 k.o. O. v posest tožnici je zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec uporablja nepremičnino v lasti tožnice, ne da bi za tako uporabo imel pravno podlago, in da povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju predstavlja ustrezno merilo za ugotavljanje višine tožničinega prikrajšanja zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine.

3. Toženec v predlogu za dopustitev revizije navaja, da tožnica ni izrecno zatrjevala realnega in konkretiziranega prikrajšanja zaradi neuporabe zemljišča, npr. da toženec koristi parcelo za potrebe zgrajene počitniške hiše in da uporaba te parcele glede na primerjalne parcele znaša določen znesek ali da cene v kampu znašajo določen znesek ipd. Poleg tega ni substancirala dokaznega predloga z izvedencem. Zaradi tega je bilo kršeno razpravno načelo, izpodbijana sodba pa je v nasprotju z zakonom in s sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklicuje se na sodbo II Ips 393/2007). Zaključek o toženčevi nedobrovernosti glede uporabe zemljišča je zgrešen. Če je bilo s sodbo ugotovljeno, da so bili toženec in njegovi predniki lastniki hiše, ni mogoče govoriti o nedobrovernosti glede uporabe parcele. Pravni naslov za uporabo parcele ima toženec že zaradi tega, ker je lastnik hiše. Neustrezna je tudi primerjava s cenami v avtokampu. Podlaga za ugotovitev višine koristi bi bilo lahko le golo zemljišče ob dovoljenih načinih uporabe. Gre za izrazito arbitrarno uporabo prava v konkretni zadevi.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Toženec uveljavlja kršitev 7. člena ZPP, ki jo je v revizijskem postopku dovoljeno uveljavljati le, če je bila storjena na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker toženec ne zatrjuje, niti ni iz izpodbijane sodbe razvidno, da bi zatrjevano kršitev uveljavljal v pritožbi, ni (verjetno) izkazano, da bi sporno vprašanje lahko bilo predmet revizijske presoje. Kot tako ne more biti pomembno pravno vprašanje v pomenu navedene zakonske določbe.

6. V ostalem navedbe v predlogu niso take, da bi predstavljale natančno in konkretno opredelitev spornega pravnega vprašanja, kot to zahteva tretji odstavek 367.b člena ZPP. Presoja o tem, ali gre za pomembno pravno vprašanje, zato ni možna.

7. Ker predpostavke za dopustitev revizije niso podane, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).