Jedro

Tožnik v svoji prošnji ne navaja dejstev, iz katerih izhajajo verjetni izgledi za uspeh zahteve za varstvo zakonitosti oziroma iz katerih bi izhajalo, da njegova prošnja ni nerazumna. V prošnji namreč ni zatrjeval ničesar, kar bi po ZKP sploh lahko predstavljalo razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ampak na splošno izraža nezadovoljstvo z zanj neugodno končanim postopkom oziroma sodniki. To pa ni razlog, zaradi katerega se to pravno sredstvo lahko vloži.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 26. 10. 2017 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi "pravne pomoči v pritožbi na Vrhovno sodišče", kar je sodišče smiselno štelo kot prošnjo za brezplačno pravno pomoč za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z izpodbijanjem sodbe opr.št. I Kp 8405/2016 z dne 20. 10. 2017, v zvezi s sodbo opr.št. X K 8405/2016 z dne 12. 5. 2017. Organ za BPP ugotavlja, da tožnik v prošnji ni navedel relevantnih razlogov za to pravno sredstvo. Zato ga je 6. 12. 2017 pozval, naj prošnjo za brezplačno pravno pomoč dopolni. Tožnik tudi v dopolnitvi ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo to pravno sredstvo sploh lahko upravičeno. Navaja zgolj to, da je vse jasno, da ne ve, zakaj sodišče toliko zavlačuje, da mu pravica pripada po ustavi in konvenciji o človekovih pravicah ter da ne ve, zakaj se sodišče izogiba njegovi pravici. Prošnjo vlaga zaradi zlorabe sodnice A.A. in g. B. z Višjega sodišča. Za pravno državo je sramota, da dopusti takim osebam delat, saj je bilo vse nezakonito, kar sodnik Višjega sodišča ve, vendar ščiti sodelavko in sebe. Navaja še, da so mu bile kršene številne ustavne in človekove pravice. Glede na te navedbe in določilo 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določa razloge za zahtevo za varstvo zakonitosti, organ za BPP zaključuje, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh oziroma je zadeva očitno nerazumna. Zato niso podani pogoji, ki jih za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 13. členu ZBPP. Po 420. členu ZKP in tretjem odstavku 421. člena ZKP ima pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ali so navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljene, pa bo presodilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in ne sodišče, ki ga je obsodilo. Šteje, da je njegova prošnja upravičena, saj ni pravnik in ne zna razlagati. Bistveno je, da se mu zagotovi pravica do obrambe tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar so podani tudi objektivni pogoji v skladu s 24. členom ZBPP. Gre za njegovo zakonsko in ustavno pravico do sodišča, pritožbe in obrambe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in mu dodeli odvetnika iz Ljubljane, ki ga bo zastopal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj odvetnikom iz Celja ne zaupa.

3. Tožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

5. Glede na citirano določilo, prosilcu ne pripada pravna pomoč že, če izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 13. členu ZBPP, saj je organ za BPP dolžan upoštevati tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma mora oceniti, ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vložiti pravno sredstvo (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Ne gre za presojo utemeljenosti pravnega sredstva, ampak za presojo o tem, ali je s takšnimi razlogi, kot jih prosilec zatrjuje, v konkretnem postopku sploh mogoče uspeti, ali pa že iz same prošnje izhaja, da to ni verjetno. Za to, da lahko organ opravi to presojo, pa mora prosilec v prošnji navesti razloge, zaradi katerih želi sprožiti postopek, se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva.

6. Ker je tožnik prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je moral torej organ za BPP ugotoviti, ali je iz razlogov, zaradi katerih tožnik meni, da prvostopna in drugostopna odločitev nista pravilni oziroma zakoniti, postopek na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti dovoljen in so izkazani razumni razlogi za uspeh. 420. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v prvem odstavku določa, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek (…) vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v naslednjih primerih: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku istega člena je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (...).

7. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik v svoji prošnji ne navaja dejstev, iz katerih izhajajo verjetni izgledi za uspeh zahteve za varstvo zakonitosti oziroma iz katerih bi izhajalo, da njegova prošnja ni nerazumna. V prošnji namreč ni zatrjeval ničesar, kar bi po ZKP sploh lahko predstavljalo razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ampak na splošno izraža nezadovoljstvo z zanj neugodno končanim postopkom oziroma sodniki. To pa ni razlog, zaradi katerega se to pravno sredstvo lahko vloži. Ob neobstoju razlogov za vložitev pravnega sredstva, je organ za BPP pravilno ugotovil, da v eventualnem postopku prosilec ne bi bil uspešen, zato zahteve za varstvo zakonitosti ni razumno vlagati. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na pravico do pritožbe in do sodnega varstva pa sodišče še poudarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni redno, ampak izredno pravno sredstvo. Zato ne gre za ustavno zajamčeno pravico tako, kot to velja za pritožbo. Ker gre za izredno pravno sredstvo, se lahko vloži le izjemoma, če so izkazani pogoji, ki jih določa zakon. Toženka se je zato pri odločitvi utemeljeno oprla na 24. člen ZBPP, saj ni razumno začeti postopka in se ga udeleževati, če uveljavljeni razlogi niso taki, zaradi katerih bi se zahteva za varstvo zakonitosti lahko obravnavala.

8. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).