Jedro

Sporna pasivna legitimacija.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za posestno varstvo (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), delno pa je njen zahtevek za posestno varstvo zavrnilo (3. točka izreka izpodbijanega sklepa). Obenem je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za pristop na narok v višini 6.555,00 SIT.

Proti sklepu se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge in se pritožuje proti obsodilnemu in stroškovnemu delu odločbe. Navaja, da toženec v pravdi ni pasivno legitimiran. Količek in psa je postavila žena toženca, ki za poravnavo ni vedela. Pesjak, ki ga je toženec čez nekaj dni postavil, je stal in še stoji na delu vrta, ki je last tožene stranke in ne na funkcionalnem zemljišču. Priča B. M. I. le sklepa o tem, kdo bi lahko postavil psa na sporno zemljišče. Sicer pa toženec pojasnjuje, da tožnica ni imela ekonomskega interesa za tožbo. Del funkcionalnega zemljišča, kjer je bil pes privezan, je zaraščen, tožnica tam prav gotovo ne hodi, ga ne uporablja, dostop do vode pa tudi ni bil preprečen. Takšnih dokazov sodišče ni izvajalo.

Neupravičeno je prisodilo tožeči stranki separatne stroške za narok dne 7.4.1998. Ne glede na željo tožene stranke bi sodišče priče lahko zaslišalo, zastopnik je zamudil le pet minut in bi se obravnava lahko nemoteno vršila. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi, zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa naj vse stroške tega postopka nosi tožeča stranka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in izpodbija sklep v zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških.

Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sodišče ugotovi, da je toženec motil tožnico dne 27.5.1997 z namestitvijo pasje utice, ter naloži toženi stranki plačilo dosedanjih pravdih stroškov, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa. Odločitev sodišča glede postavitve pasje utice ni pravilna. Toženec je sam postavil količek in na isto mesto pasjo utico. Po prejemu tožbe je psa in utico odstranil. Tožencu je sodišče neutemeljeno verjelo. Toženec je že izvrševal motilna dejanja. Citira vsebino sodne poravnave II P 237/82 in navaja toženečeva ravnanja v letih 1988 in 1993. Toženec je šel v svojih neresničnih in nelogičnih navedbah v tem postopku celo tako daleč, da je na glavni obravnavi dne 25.9.1998 celo trdil, da nikoli ni imel nobenega psa, kljub temu, da je bila poravnava z dne 20.1.1993 že vložena v spis. Kot dokaz ponuja sklep o izvršbi I 407/88 z dne 12.10.1989. Iz vseh dosedanjih postopkov izhaja, da si želi toženec ta del zemljišča prisvojiti. Toženec ima sicer dovolj lastnih površin, kamor bi lahko postavil psa kot pasjo utico (kar je kasneje tudi storil), kakor tudi zasadil cvetje in izdeloval cvetlične gredice, vendar pa to počne samo zato, da bi od tam izrinil ostale solastnike. Tožeča stranka ni uspela z manjšim delom zahtevka, v zvezi s tem niso povezani kakšni stroški, zato bi moralo sodišče v skladu s 3. odst. 154. čl. ZPP odločiti, da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka. Tožena stranka do konca glavne obravnave svojih stroškov ni priglasila. Toženo stranko je pooblaščenec zastopal le na dveh glavnih obravnavah. Sodišče bi moralo izračunati stroške obeh strank in se nato odločiti, koliko je katera še dolžna povrniti drugi. Odločitev o stroških tudi ni zadostno obrazložena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožena stranka v svoji pritožbi vztraja pri trditvi, da ni pasivno legitimirana, ker motilnega dejanja ni storila, saj naj bi količek za psa postavila žena. Ta slednja trditev, da je namreč količek postavila toženčeva žena, je pritožbena novota, ki z dokazi ni podprta, in je že iz tega razloga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Le zaradi popolnosti je potrebno povedati, da iz izpovedbe toženčeve žene na glavni obravnavi to dejstvo ne izhaja.

Svojo ugotovitev, da je prav toženec postavil sporni količek, na katerega je privezal psa, je prvo sodišče oprlo na izpovedbo priče B. M. I. Ni videti razlogov, zakaj ji prvo sodišče ne bi moglo verjeti, iz njene izpovedbe pa tudi ne izhaja pritožbena trditev, da ta priča le sklepa o tem, kdo bi lahko postavil psa na sporno zemljišč. Ne glede na povedano pa sodišče druge stopnje soglaša tudi z razlogi prvega sodišča o tem, da je šlo za družinskega psa in da je tudi zato toženec pasivno legitimiran. Sodišče druge stopnje na podlagi dejanske ugotovitve prvega sodišča o tem, da je bil količek postavljen na mestu, kjer je dostop do vode oziroma jaška, in ob dejstvu, da toženec v pritožbi ne ponuja relevantnih dokazov za trditev o tem, da zaradi zaraščenosti tožnica spornega dela funkcionalnega zemljišča ne uporablja oziroma dostop do vode ni bil preprečen, ne more sprejeti pritožbene ocene, da tožeča stranka za motenjsko tožbo nima ekonomskega (in tedaj ne pravnega) interesa.

Fotografije, ki jih je vložila v spis tožeča stranka, zatrjevanega tudi ne potrjujejo. Odločitev prvega sodišča, ki je ugodilo zahtevku tožeče stranke za posestno varstvo z ugoditvijo prepovednemu zahtevku je tedaj v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna (75,. 79., 80. čl. ZTLR).

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sklepa, pri čemer iz pritožbenega predloga in pritožbenih razlogov izhaja, da izpodbija odločitve prvega sodišča v tistem delu, v katerem je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev motenja posesti z namestitvijo pasje utice. Proti zavrnitvi vzpostavitvenega dela tožbenega zahtevka (tako v zvezi s količkom, pasjo utico in vrtno gredico) se torej ne pritožuje, zavrnitev ugotovitvenega dela zahtevka glede vrtne gredice pa je v okviru preizkusa pritožbenega sodišča po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77) v procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna. Bistvo pritožbe tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo zahtevka v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja s postavitvijo (zdaj že nesporno odstranjene) pasje utice, je trditev, da je prvo sodišče neutemeljeno verjelo tožencu. Prvo sodišče je glede na toženčev ugovor, da so pasjo utico postavili otroci, pravilno ugotovilo, da je dokazno breme o tem, da je toženec storil motilno dejanje, na strani tožeče stranke. Ker ni dokazala, da je motilno dejanje storil toženec, je upoštevajoč pravila o dokaznem bremenu (in ne zato, ker bi verjelo tožencu), utemeljeno zavrnilo tožničino zahtevo po posestnem varstvu. Tožnica v pritožbi sicer ponuja za svojo trditev o tem, da je motilno dejanje s postavitvijo pesjaka storil prav toženec, pregled sklepa I 1407/88 z dne 12.10.1989, kar pa za ugotovitev toženčeve pasivne legitimacije v tem posestnem sporu ne more biti relevanten dokaz, niti v pritožbi zatrjevani motivi toženca prisvojiti si del zemljišča. Zaradi povedanega je tudi v tem delu odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke po posestnem varstvu zavrnilo, pravilna.

Tožeča stranka se pritožuje proti stroškovni odločitvi prvega sodišča, oprti na (po vsebini) materialno pravno določbo (2. odst. 154. čl. ZPP). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bil uspeh obeh pravdnih strank enak - polovičen. S takšno materialnopravno odločitvijo tudi sodišče druge stopnje soglaša. Po podatkih v spisu ni opore za tudi sicer pavšalno pritožbeno trditev tožnice, da z zavrnjenim delom zahtevka niso bili povezani stroški. Glede na povedano pa je nepomembno, ali je tožena stranka bila prikludirana, ker stroškov do zaključka glavne obravnave ne bi specificirala, zavrniti pa je potrebno tudi pritožbeno oceno, da stroškovne odločitve prvo sodišče ni dovolj obrazložilo.

Tudi odločitev o separatnih stroških, ki jih je prvo sodišče na predlog tožeče stranke naložilo toženi stranki, je pravilna. Iz zapisnika z dne 7.4.1998 (list. št. 17, 18) namreč izhaja, da je sodišče na toženčev predlog preložilo narok zaradi odsotnosti toženčevega pooblaščenca, pri čemer v zapisniku (ki je javna listina) ni opore za trditev, da je le za pet minut zamudil na narok (narok se je pričel ob 14. uri in je bil zaključen ob 14.10 uri). Stroški so tudi pravilno odmerjeni po odvetniški tarifi.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 2. točke 380. čl. ZPP.