Jedro

Zagovornik v pritožbi omenja odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice Neumeister proti Avstriji in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije štev. Up-45/16 z dne 22.3.2016. Upoštevaje kriterije, vsebovane v obeh odločbah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, glede na dosedanje trajanje pripora in trenutno aktivnost sodišča oz. fazo postopka, pripor še vedno ukrep, ki v ničemer ne krši obdolženčevih ustavnih pravic do sojenja v razumnem roku in pravice do osebne svobode, ukrep pa je tako tudi sorazmeren posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode in svobode gibanja.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Zoper uvodoma navedenega obdolženca je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zaradi pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vloženi obtožbi. Obdolženec je v priporu od 4.11.2022, zadeva pa se nahaja v fazi reševanja ugovorov zoper obtožbo.

2. Zoper sklep se najprej pritožuje obdolženčev nekdanji zagovornik po uradni dolžnosti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Njegova pritožba pritožbenega razloga ne vsebuje, vsebinsko pa je vendarle moč videti, da se zavzema za odpravo pripora.

3. Obdolženčev sedanji zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odredi takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo določanje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebo pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. kot neutemeljeni zavrniti. Obstoj utemeljenega suma v smeri izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izpodbija samo sedanji zagovornik, ki pa s svojimi pritožbenimi navedbami prepričljivih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, zlasti ugotovitev v zvezi s pričevanjem B. B., izpodbiti ne more. Razen očitkov prvostopenjskemu sodišču glede tega, kaj naj bi ostalo neobrazloženo in v čem naj bi sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pritožnik nikakršnih argumentov, s katerimi bi te očitke podkrepil, ne ponudi.

6. Tudi o obstoju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku ni nikakršnega dvoma. Obtoženec je državljan Črne gore, kjer tudi stalno prebiva, povsem utemeljena pa je ugotovitev, da se je na ozemlju Republike Slovenije znašel izključno zaradi izvršitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Na trajnejše bivanje v naši državi ga ne veže prav nikakršna navezna okoliščina. Za kaznivo dejanje, očitano obdolženemu A. A. je v zakonu predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora in obligatorna denarna kazen. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podane okoliščine, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bi utegnil obdolženec v primeru izpustitve na prostost iz naše države pobegniti in biti tudi sicer nedosegljiv ter na tak način zavleči, morda pa tudi onemogočiti izvedbo predmetnega kazenskega postopka zoper njega.

7. Pripor oz. podaljšanje tega ukrepa po vloženi obtožbi je tudi na mestu ob upoštevanju kriterijev iz 20. člena Ustave Republike Slovenije. Pripor je neogibno potreben že zaradi narave pripornega razloga samega. Obdolženčev sedanji zagovornik v pritožbi, kot že ničkolikokrat doslej, omenja odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice Neumeister proti Avstriji in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije štev. Up-45/16 z dne 22.3.2016. Upoštevaje kriterije, vsebovane v obeh odločbah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, glede na dosedanje trajanje pripora in trenutno aktivnost sodišča oz. fazo postopka, pripor, v katerem se obtoženec nahaja od 4.11.2022 dalje, še vedno ukrep, ki v ničemer ne krši obdolženčevih ustavnih pravic do sojenja v razumnem roku in pravice do osebne svobode, ukrep pa je tako tudi sorazmeren posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode in svobode gibanja. Sicer pa kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi migracijami, zaradi nenadzorovanega prehajanja državnih meja pomenijo ogrozitveni dejavnik za pravni red vsake države in tedaj tudi za varnost njenih državljanov. Glede na ugotovljeno neogibnost pripora pa odpade kakršnakoli možnost nadomestitve pripora z milejšim ukrepom.

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.