Jedro

Pravilnik o financiranju šole v naravi v 17. členu določa, da strokovnemu delavcu šole, ki izvaja šolo v naravi, pripada: plača za delovni čas v obsegu, kot je določen v njegovi pogodbi o zaposlitvi, v skladu s predpisi, ki urejajo plače; plačilo v skladu s kolektivno pogodbo za največ 5 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na dan, oziroma do 16 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na teden, in do 6 ur stalne pripravljenosti na dan; terenski dodatek v skladu s kolektivno pogodbo (prvi odstavek). Ravnatelj in strokovni delavci, ki izvajajo šolo v naravi, pred izvedbo šole v naravi sklenejo pisni dogovor o številu ur dežurstva in stalne pripravljenosti v okviru izvedbe posamezne šole v naravi (drugi odstavek). Zmotno je stališče pritožbe, da prvi tožnici že na podlagi 17. člena Pravilnika pripada plačilo iz naslova stalne pripravljenosti. Pravilnik zgolj določa število možnih ur stalne pripravljenosti. Ali je stalna pripravljenost za določenega učitelja sploh potrebna, in če je, v kolikšnem obsegu ur je potrebna znotraj dovoljenega okvira, pa prepušča dogovoru med ravnateljem in učitelji, ki izvajajo šolo v naravi. Prva tožnica pa ni imela sklenjenega dogovora glede stalne pripravljenosti, kar je tudi smiselno glede na opisani sistem, po katerem so le razredničarke bile v stalni pripravljenosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnicama obračunati dežurstvo za maj 2016, in sicer: prvi tožnici v bruto znesku 127,21 EUR, drugi tožnici pa v bruto znesku 100,40 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožnicama izplačati ustrezna neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni (I/1. točka izreka), ter da je dolžna drugi tožnici obračunati dodatek za stalno pripravljenost za maj 2016 v bruto znesku 11,53 EUR, od tega zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni (I/2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek prve tožnice za obračun dodatka za stalno pripravljenost za maj 2016 v bruto znesku 55,21 EUR, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnicama povrne 692,25 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), tožnicama pa je naložilo, da stranskemu intervenientu povrneta 48,41 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnici se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (III. in IV. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navajata, da se prva tožnica z dogovorom št. 1 ni odpovedala dodatku za čas stalne pripravljenosti, saj se delodajalec z delavcem ne more dogovoriti za manj ugodne pravice, kot jih določajo veljavni akti. Pri tem se sklicuje na 17. člen Pravilnika o financiranju šole v naravi, ki določa, da strokovnemu izvajalcu šole v naravi med drugim pripada plačilo v skladu s kolektivno pogodbo za največ 6 ur stalne pripravljenosti na dan. V poročilu o službenem potovanju je prva tožnica navedla, da je bila v štirih dnevih šole v naravi skupno 24 ur v stalni pripravljenosti. Stalna pripravljenost se ne izvaja le ponoči, kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Za stalno pripravljenost tudi ni pomembno, ali je bil učitelj v času izvajanja te nastanjen v istem nadstropju kot učenci ali ne, niti ni pomembno, da so nekateri učitelji hodili k učencem, ko ti niso mogli spati, drugi učitelji pa ne. Stalna pripravljenost namreč pomeni dosegljivost delavca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa, takšna definicija stalne pripravljenosti je bila tudi vključena v dogovor med toženo stranko z drugo tožnico. V tem smislu je stalno pripravljenost razumela tudi prva tožnica, kljub odsotnosti takšnega določila v njenem dogovoru. Prva tožnica je morala biti učencem na voljo tudi zunaj njenega delovnega časa in dežurstva: kadar so bile razredničarke odsotne, so njihove zadolžitve in s tem tudi stalno pripravljenost opravljali drugi učitelji, med njimi tudi prva tožnica. V tem okviru prva tožnica izpostavlja, da je šla ponoči v sobo pogledati učenca, ki je tistega dne potreboval nujno zdravniško pomoč. Z otroki je bila 24 ur na dan. Na dan šole v naravi je opravila 8 ur rednega dela, 4 ure dežurstva, ostali čas pa je bila v stalni pripravljenosti, ki je bila razporejena bodisi tekom dneva bodisi tekom noči. Sodišče je neenako obravnavalo učitelje, saj je priznalo stalno pripravljenost le razredničarkam, katerim je bila stalna pripravljenost odrejena v dogovorih, čeprav nekatere izmed njih ponoči niso delale ničesar. Nepravilna je odločitev o stroških postopka. Tožnici sta namreč uspeli v pretežnem delu, zato sta upravičeni do povrnitve celotnih stroškov, prav tako pa je tožnicama sodišče neutemeljeno naložilo plačilo stroškov stranskega intervenienta, saj ta deli posledice neuspeha tiste stranke, kateri se je pridružil. Tožnici tudi priglašata strošek plačila sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata tožnici v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je plačilo iz naslova stalne pripravljenosti priznalo le drugi tožnici, razredničarki, ki je sklenila s toženo stranko pisni dogovor, kot ga določa 17. člen Pravilnika o financiranju šole v naravi (Ur. l. RS, št. 61/2004 in nasl., v nadaljevanju: Pravilnik), v katerem je bilo dogovorjeno, da bo druga tožnica v šoli v naravi skupno 24 ur v stalni pripravljenosti. Nasprotno kot za dežurstvo, glede izvajanja stalne pripravljenosti ni obstajal točno določen urnik, v katerem bi bilo specificirano, kdaj je določen učitelj v stalni pripravljenosti. Vseeno pa je med učitelji veljal (sicer nenapisan) dogovor, da se stalna pripravljenost izvaja ponoči, in sicer na ta način, da se lahko otroci, če bodo karkoli potrebovali, obrnejo na razredničarke. V ta namen so bile razredničarke nastanjene v istem nadstropju kot otroci in so imele ponoči za primer, če bi jih otroci potrebovali, odprta vrata. Prva tožnica pa v pisnem dogovoru ni imela predvidene stalne pripravljenosti (temveč le dežurstvo), tudi ni bila razredničarka (temveč učiteljica športne vzgoje), bila je nastanjena v drugem nadstropju kot otroci, zato ji sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo pravice do plačila iz naslova stalne pripravljenosti.

7. Pravilnik v 17. členu določa, da strokovnemu delavcu šole, ki izvaja šolo v naravi, pripada: plača za delovni čas v obsegu, kot je določen v njegovi pogodbi o zaposlitvi, v skladu s predpisi, ki urejajo plače; plačilo v skladu s kolektivno pogodbo za največ 5 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na dan, oziroma do 16 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na teden, in do 6 ur stalne pripravljenosti na dan; terenski dodatek v skladu s kolektivno pogodbo (prvi odstavek). Ravnatelj in strokovni delavci, ki izvajajo šolo v naravi, pred izvedbo šole v naravi sklenejo pisni dogovor o številu ur dežurstva in stalne pripravljenosti v okviru izvedbe posamezne šole v naravi (drugi odstavek).

8. Zmotno je stališče pritožbe, da prvi tožnici že na podlagi 17. člena Pravilnika pripada plačilo iz naslova stalne pripravljenosti. Pravilnik zgolj določa število možnih ur stalne pripravljenosti. Ali je stalna pripravljenost za določenega učitelja sploh potrebna, in če je, v kolikšnem obsegu ur je potrebna znotraj dovoljenega okvira, pa prepušča dogovoru med ravnateljem in učitelji, ki izvajajo šolo v naravi. Prva tožnica pa ni imela sklenjenega dogovora glede stalne pripravljenosti, kar je tudi smiselno glede na opisani sistem, po katerem so le razredničarke bile v stalni pripravljenosti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da prvi tožnici pravica do plačila iz naslova stalne pripravljenosti pripada že zato, ker je kot vodja šole v naravi v poročilu zapisala, da je bila skupno 24 ur v stalni pripravljenosti. Sodišče prve stopnje je pravilno spoznalo poročilo za neverodostojno. Tudi prva tožnica sama je priznala, da je bila pri izdelavi poročila v časovni stiski. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se je glede presoje utemeljenosti zahtevka tožnic po plačilu iz naslova stalne pripravljenosti oprlo na dogovor o izvajanju šole v naravi ter na dogovorjeni sistem izvedbe stalne pripravljenosti.

10. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je sodišče prve stopnje tožnici neenako obravnavalo, saj tudi druga tožnica (razredničarka) ni ponoči delala ničesar, pa ji je sodišče vseeno priznalo razliko v plačilu za stalno pripravljenost. Ni bistveno, ali so razredničarke v času stalne pripravljenosti opravljale kakšno delo v zvezi z učenci, bistveno je, da so imeli učitelji in vodstvo šolo vzpostavljen sistem stalne pripravljenosti v primeru, če bi jih učenci potrebovali tekom noči. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prva tožnica bila v stalni pripravljenosti tudi tekom dneva, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so učiteljice in razredničarke podnevi bdele na otroki znotraj njihovega delovnega časa in v dogovorih predvidenega dežurstva. Tožnica pa tudi ni dokazala, da bi dejansko opravljala delo ponoči, ko je bila sicer predvidena stalna pripravljenost razredničark. Ker ni bilo v njeni službeni dolžnosti oziroma ker je samoiniciativno šla neke noči pogledat bolnega otroka, takšno opravilo prve tožnice ni mogoče šteti za stalno pripravljenost. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnicama plačati celotne njune pravdne stroške, saj sta uspeli deloma, zato je sodišče prve stopnje stroške postopka pravilno odmerilo po uspehu. Prav tako je skladno z uspehom tožnicama pravilno naložilo plačilo stroškov postopka stranskega intervenienta. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bo (naknadno) plačilo sodne takse naloženo v plačilo tožnicama skladno z njunim uspehom v pravdi.

12. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).