Jedro

Mnenje, ki ga je podal izvedenec medicinske stroke, ni „nedorečeno“, pač pa strokovno, temeljito in jasno. Za toženca je neugodno. Ker pa tožnik ni ponudil ustreznega razloga, zakaj bi bilo treba dokaz z izvedencem opraviti z več kot enim, z zavrnitvijo njegovega predloga prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitve po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka) potrdi.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo v plačilo 792,20 EUR dnevne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2000, dokler ne dosežejo navedene glavnice (1. tč.), višji zahtevek (iz naslova zahtevane dnevne odškodnine in v celoti iz naslova invalidnine) pa je zavrnilo (2. tč.). V posledici navedene odločitve je toženki naložilo v povračilo 282,41 EUR tožnikovih pravdnih stroškov z ustreznimi obrestmi v primeru zamude plačila (3. tč.).

(2) Tožnik se pritožuje proti zavrnilnemu delu (2. tč.) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni v smeri ugoditve njegovemu celotnemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in pošlje prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo zmanjšati dnevnega zneska odškodnine za nevarnostni razred 3, saj tožnikova poškodba ni bila povezana z njegovim poklicnim delom. Upoštevati bi moralo znesek 12,23 EUR in ne le 4,51 EUR. Nasprotuje pa tudi zavrnitvi zahtevka iz naslova omejene gibljivosti leve rame. Res je imel ta sklep tožnik že prej večkrat poškodovan, vendar po njegovem mnenju izpahov ni možno obravnavati ločeno, zato bi moralo sodišče upoštevati 123. tč. in tožniku priznati habitualni izpah rame ter mu izplačati fiksni znesek 20 %. Določba 8. tč. 13. čl. pogojev NE-93 zato ne more priti v poštev, meni pritožnik, ker mu v dosedanjem postopku taka zavarovalnina še ni bila izplačana. Strinja pa se z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ima sedaj omejeno gibljivost rame srednje stopnje. Ker izvedenec C. ni mogel izključiti Sach – Hillove lezije, sodišče prve stopnje pa meni, da je obstajala že od škodnega dogodka v l. 1988, po mnenju pritožnika sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ravno zaradi teh nejasnosti je tožnik predlagal postavitev novega izvedenca, čemur sodišče ni ugodilo, zato je zagrešilo tudi kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Meni, da se je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, ki je ocenil, da gre pri tožniku za 20 % poslabšanje, saj take ocene tabela tožene stranke ne pozna, treba bi bilo oceniti stopnjo povprečne gibljivosti. Primerjava z tožnikovo gibljivostjo iz leta 1988 je brezpredmetna, saj je v vmesnem času prišlo tudi do izboljšanja. Ni dokazov o tem, da bi bila pred obravnavanim dogodkom pri tožniku podana omejena gibljivost leve rame srednje stopnje. Tudi če je sodišče prve stopnje upoštevalo primerjavo z letom 1988, bi moralo ugotoviti, da je imel tedaj tožnik 68,9 % normalne gibljivosti (od vsote doseženih kotov 580 jih je zmogel 400), sedaj pa je ta ugotovljena komaj 42 %. S 5 % izplačilom zavarovalnine tožena stranka tako ni mogla poplačati tožnika. Če je ta imel prej omejeno gibljivost lažje stopnje, je to 10 %, sedaj pa je omejena gibljivost srednje stopnje, kar je 20 %, zato dolguje tožena stranka v vsakem primeru še razliko.

(3) Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ima izpodbijana sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki v celoti omogočajo njen pritožbeni preizkus.

(6) Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb o delu z izvedenci, ko ni sledilo ne dovolj utemeljenemu predlogu za postavitev novega izvedenca medicinske stroke po tem, ko je izvedenec doc. dr. M. C. podal svoje mnenje pisno in ga je še dodatno neposredno zaslišalo ter nato ocenilo, da njegovo mnenje ni nejasno in nepopolno („nedorečeno“, kot meni pritožnik), s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Svoje ravnanje je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno pojasnilo (na str. 4 svoje sodbe). Pritožbeno vztrajanje na tem, da je podano izvedensko mnenje „nedorečeno“, ob tem, da ta „nedorečenost“ ni konkretizirana (niti v pritožbi) ne more biti uspešno.

(7) Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (1. odst. 245. člena ZPP). Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istim ali z drugim izvedencem (2. odst. 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odst. 254. člena ZPP).

(8) Po oceni pritožbenega sodišča ne gre v obravnavani zadevi za nobeno od situacij, ki bi terjala delo še enega izvedenca in je (bil) torej tak predlog (pobuda) tožnika neutemeljen. Mnenje izvedenca C. je prepričljivo, strokovno, temeljito, jasno in dosledno, brez notranjih protislovij. Ob zaslišanju je na tožnikova vprašanja izvedenec svoje zaključke le še enkrat mestoma ponovil, pomisleki, ki jih sedaj tožnik ponavlja tudi v pritožbi, pa v pravilnost ali popolnost izvedenskega mnenja ne zbujajo razumnih pomislekov. Ker torej tožnik ni ponudil ustreznega razloga, zakaj bi bilo treba dokaz z izvedencem opraviti z več kot enim, z zavrnitvijo njegovega predloga prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitve po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

(9) Sodišče prve stopnje tudi ni napačno uporabilo materialnega prava, in sicer tako glede uveljavljanja dnevne odškodnine, kot tudi glede uveljavljanja odstotne invalidnosti.

(10) Pritožnik nima prav, ko meni, da ga posebna določila po polici 0131161 Nezgodnega zavarovanja, ki ga je sklenil njegov delodajalec T., d. o. o., in na podlagi katere tožnik tudi uveljavlja svoj zahtevek, ne zavezujejo oziroma da bi prišlo „zmanjšanje“ dnevnega zneska odškodnine zaradi 3. nevarnostnega razreda zaradi tožnikovega poklica v poštev le, če bi se poškodoval na delu. Takšno prepričanje nima nobene opore niti sklenjeni pogodbi (zavarovalni polici) niti v splošnih pogojih niti v materialnem pravu. Tožnik je bil zavarovanec po navedeni pogodbi in ga njena določila v celoti vežejo, brez omejitev oziroma „ugodnosti“, za katere se zavzema. V prilogi police je jasno navedeno, da znaša dnevna odškodnina po tej polici za zavarovance v 3. nevarnostnem razredu 1.080,00 tedanjih SIT (4,51 EUR), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je tožniku obračunalo znesek dnevnih odškodnin za zahtevanih 200 dni, od česar je odštelo že plačano odškodnino za 30 dni.

(11) Nadalje pa je pravilna tudi odločitev, da tožniku na podlagi 8. odst. 13. čl. Splošnih pogojev (NE-93) v zvezi z 122. in 123. tč. Tabele invalidnosti (tabela) invalidnina ne pripada. Ni sporno, da je zaradi omejene gibljivosti v ramenskem sklepu, kot posledice predhodnih poškodb, tožnik od toženke že prejel zavarovalnino za 5 % invalidnost. Tožnikovo stanje omejene gibljivosti je bilo že pred obravnavano poškodbo (udarnino) v obsegu srednje stopnje, kar je po tabeli 20 % invalidnost. Obravnavana poškodba je to le še poslabšala, in sicer za 20 %, kar je 4 % (torej skupno 24 %) in še vedno predstavlja omejeno gibljivost srednje, ne pa težje stopnje. (Za drugačno oceno omejene gibljivosti se ne zavzema niti pritožba.) 4 % odstotna invalidnost pa znaša manj, kot je bila tožniku invalidnost že poplačana, torej mu iz tega naslova na podlagi poškodbe iz l. 1999 ne pripada nič, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj bi bil tožnik na podlagi navedenega določila splošnih pogojev (8. tč. 13.čl.) upravičen kvečjemu do razlike.

(12) Tudi dejanskim ugotovitvam, ki so podlaga navedenim zaključkom, tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka, saj temeljijo na prepričljivem mnenju izvedenca. Ta je pojasnil, zakaj sklepa, da je tožnik tokrat utrpel le udarnino. Tožnikovo opozarjanje, da Sach – Hillove lezije (vtisnjenja glavice leve nadlahtnice) kot posledico obravnavane poškodbe izvedenec ni mogel ovreči, ne more biti uspešno, saj je dokazno breme za to, da jo je utrpel, na strani tožeče stranke. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, zakaj sklepa, da je do lezije prišlo pri predhodnih večkratnih izpahih; gre za tipično poškodbo ob izpahu, čeprav ob operativnem posegu v letu 1988 to ni bilo ugotovljeno. Izvedenec je slednje prav tako razumljivo in zadovoljivo pojasnil, da namreč operater sklepa ne odpre in ponavadi glavice nadlahtnice ne vidi.

(13) Dokazano je torej, da je imel tožnik v posledici predhodnih poškodb že pred obravnavno poškodbo omejeno gibljivost leve rame srednje stopnje. Izvedenec je upošteval možnost, da se je situacija pri tožniku od meritev gibljivosti v l. 1988 lahko tudi boljšala, vendar je šlo za progresivno poslabšanje. Ocenil je, da si je tožnik z obravnavano poškodbo poslabšal že slabo stanje in da je sedaj subjektivno (ne matematično) njegova gibljivost leve rame na zgornji meji zavrtosti srednje stopnje. Tožnikovi laični izračuni, ki jih niza v pritožni, te strokovne ocene ne morejo pobiti, res pa je, da so brezpredmetni tudi podobni strokovni izračuni sodišča prve stopnje. Vendar so slednji le v oporo relevantne (in pravilne) ugotovitve, da omejena gibljivost tožnikove leve rame srednje stopnje ni posledica obravnavane poškodbe (ki jo je izvedenec ocenil za banalno), pač pa predhodnega slabega stanja, ki se je sedaj samo še poslabšalo, vendar ne v takšni meri, da bi po tabeli invalidnosti tožene stranke sodilo v omejeno gibljivost težje stopnje (za kaj takega se, kot že navedeno, ne zavzema niti pritožba).

(14) Prav tako je dokazano, da v obravnavanem primeru ni šlo za izpah (niti za rupturo rotatorne manšeta, kot je trdil tožnik in o čemer sum je izvedenec C. prav tako pojasnil), pač pa le za udarec. Zato tudi ni podlage, da bi tožniku pripadala zavarovalnina (invalidnina) po 123. tč. tabele (habitualni izpah, ki se verificirano pogosto pojavlja).

(15) Pritožbeno sodišče je po navedenem na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, saj niso podani niti uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ter sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

(16) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik je s pritožbo propadel, zato sam krije svoje stroške, potrebne za pritožbeni postopek, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njegovi pritožbi.