Jedro

Kupec lahko zahteva varstvo pred evikcijo, če ima kdo tretji pravice na prodani stvari in jih uveljavlja nasproti njemu ter so te pravice take, da izključujejo, zmanjšujejo ali omejujejo njegovo pravico.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo tolarske vrednosti zneska 47.000 DEM. Ugotovilo je, da ni točna tožbena trditev, da je toženec prodal tožnici gostinski inventar, ki pa ni bil njegov, temveč last Kmetijsko gozdarske zadruge L. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Upoštevalo je, da si zadruga ne lasti spornega inventarja in da je toženec dokazal, da je bil inventar njegov.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sklicuje se na izjavo prejšnjega direktorja zadruge G. N., da je inventar last zadruge. Navaja, da je napačno stališče sodbe druge stopnje, da ne izpodbija pogodbe z dne 4.6.1992, ki jo je sklenila s tožencem. Ko zahteva vrnitev plačanega zneska, s tem izpodbija tudi pogodbo. Predlaga, da sodišče v nadaljnjem postopku izvede dokaze, ki jih doslej ni. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v tem, da obstaja nasprotje med vsebino listin in tem, kar o njih navajajo razlogi sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje, da ji je toženec prodal tuje stvari in s tem opira svoj zahtevek na pravna pravila, ki urejajo odgovornost za pravne napake. Pri prodajni pogodbi gre za pravno napako, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico (508. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). Kupec se lahko sklicuje na določbe o sankcijah za pravne napake tedaj, ko kdo tretji uveljavlja kakšne svoje pravice na prodani stvari (509. čl. ZOR in naslednji). Kupec torej lahko zahteva varstvo pred evikcijo, če ima kdo tretji pravice na prodani stvari in jih uveljavlja nasproti njemu ter so te pravice take, da izključujejo, zmanjšujejo ali omejujejo njegovo pravico. To pomeni, da bi bil zahtevek tožeče stranke v tej zadevi utemeljen, če bi Kmetijsko gozdarska zadruga L. (zdaj Kmetijska zadruga G.) dokazala svojo lastninsko pravico na prodanih stvareh in jo tudi uveljavljala nasproti tožnici. Tega, da zadruga uveljavlja kakršen koli zahtevek v zvezi s prodanimi stvarmi, tožeča stranka sploh ne zatrjuje. To pa je bistveno. V postopku se je izkazalo, da zadruga v pravdo ni hotela vstopiti in je izjavila, da ni lastnica spornega inventarja. To samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da tožeča stranka varstva pred evikcijo ne potrebuje. V postopku pa je bilo ugotovljeno še posebej, da zadruga ni lastnica spornega inventarja in da je predmet pogodbe med pravdnima strankama poleg inventarja, ki je last toženca, še prevzem obrti in vrednost naložb (centralna kurjava in drugo). Glede na tako dejansko stanje je bilo z izpodbijano sodbo odločeno pravilno.

Glede na navedeno niti ni pomembno, ali tožeča stranka z zahtevkom na plačilo vrednosti 47.000 DEM izpodbija tudi pogodbo, s katero je bilo plačilo dogovorjeno ali ne. Tudi če bi se pritrdilo tožeči stranki, da tak zahtevek vključuje izpodbijanje pogodbe, to ne bi moglo pomagati tožeči stranki k uspehu v tej pravdi, kajti pravnih napak kot razloga za razdrtje pogodbe tožeča stranka ni dokazala.

Med listinami in zapisniki ter med tistim, kar se o njihovi vsebini navaja v razlogih sodbe, ni nobenega nasprotja. Nasprotje je med vsebino izjave G. N. z dne 18.10.1993 in med ugotovitvami sodbe o tem, kdo je lastnik spornega inventarja. Gre za oceno dokazov. Obe sodbi navajata razloge, zakaj ene dokaze sprejemata in drugih ne. Tožeča stranka s tem ne soglaša, vendar to pomeni, da izpodbija pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni več mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Enako velja za revizijske navedbe in predloge v zvezi z nadaljnjim izvajanjem dokazov. Ker določbe Zakona o pravdnem postopku ne omogočajo revizijskega preizkusa dejanskih ugotovitev, revizijsko sodišče ne more obravnavati tistih revizijskih navedb, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor, ki je sicer izčrpen, ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.