Jedro

Tožena stranka ni upoštevala ustavnega načela domneve nedolžnosti (27. člen ustave RS). Glede na to načelo bi lahko tožena stranka v konkretnem primeru prekinila upravni postopek, dokler ne bi bil pravnomočno končan kazenski postopek zoper tožečo stranko, in šele nato izdala odločbo (145. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 1.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje vse pogoje 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovljeno je bilo tudi, da teče pred temeljnim sodiščem zoper tožnika kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ. Tožnik je v upravnem postopku kot dokaz, da izpolnjuje vse pogoje 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, predložil potrdilo temeljnega sodišča z dne 29.1.1993, da ni v kazenskem postopku pri temeljnem sodišču ter potrdilo, ki ga je izdala policijska postaja v Republiki Hrvatski z dne 5.2.1993, da ni vpisan v kazenski evidenci, ki jo vodi navedena policijska postaja. Teh dokazov tožena stranka v postopku ugotavljanja pogojev 3. odstavka 40. člena navedenega zakona ni upoštevala, ker je pridobila podatek, da zoper tožnika pred Temeljnim sodiščem v Kopru - enota v Kopru teče kazenski postopek zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo. Zato je tožnika povabila na zaslišanje, da se izjasni o navedenih okoliščinah. Tožnik je na zapisnik podal izjavo, da se ne čuti krivega, da bi storil navedeno kaznivo dejanje in tudi navedel, da je temeljno sodišče postopek s sklepom, ki ga bo predložil naknadno, ustavilo. Tožnik je dejansko naknadno predložil sklep temeljnega sodišča z dne 9.9.1992, vendar se ta sklep nanaša na zavrnitev njegovega ugovora ter ostalih obdolžencev zoper izdani obtožni akt, ne pa na prekinitev kazenskega postopka. Čeprav kazenski postopek še ni pravnomočno končan, pa tožena stranka glede na vse izvedene dokaze ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo ter nevarnosti, da bo nadaljeval s tovrstnimi dejavnostmi, pomenil nevarnost za javni red po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona, ki ga citira. Zato tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da si že ves čas od vložitve obtožnice naprej na vse načine prizadeva, da bi prišlo do razpisa javne obravnave v navedeni kazenski zadevi. Vendar pa so bile doslej vse intervencije za takojšen razpis javne obravnave neuspešne. Nevzdržno je, da mora sedaj nositi posledice, zgolj zato, ker sodišče ne razpiše javne obravnave in mu ne omogoči, da v kazenskem postopku dokaže svojo nedolžnost. Sicer pa posebej opozarja na dejstvo, da tožena stranka opira svojo odločitev in svoje ugotovitve v izpodbijani odločbi na kazenski postopek, ki sploh še ni končan. Pri tem pa gre za očitno kršitev ustavnega in zakonitega načela, da nihče ne more veljati za krivega, predno mu to ni dokazano s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti pa je tudi sicer eden izmed temeljnih civilizacijskih dosežkov, ki bi ga morala poznati in seveda upoštevati tudi tožena stranka. Poudarja, da živi v Sloveniji že od leta 1966. V Sloveniji se je izšolal. Ima dva nedoletna otroka. V Sloveniji tudi ni bil nikoli kaznovan. Tožbi prilaga potrdilo Temeljnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da ni v kazenskem postopku pri tem sodišču in da zoper njega nikoli ni bila izrečena kakršnakoli kazen ali izrečen vzgojni ukrep. Je tudi materialno dobro situiran in tudi po tej plati ne pomeni nikakršnega bremena za Republiko Slovenijo. Je lastnik firme "L. G.m.b.H." Je tudi solastnik letalske družbe "A. AIRLINES", v kateri znaša njegov solastninski delež 63 %. Ta letalska družba je registrirana pri okrožnem gospodarskem sodišču v Republiki Makedoniji, kar je razvidno iz dokumentacije, priložene tožbi. Je tudi lastnik treh stanovanj v Ljubljani in petih osebnih avtomobilov. Skratka, poslovno je uspešen in vsekakor tudi koristen član skupnosti, ne pa nekakšen problematičen delikvent, kot bi bilo to mogoče sklepati iz izpodbijane odločbe. Iz navedenega je razvidno, da ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, nikakor ni utemeljena. Zaradi tega predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi, ker meni, da ni kršila niti procesnega niti materialnega prava. Po njeni oceni nevarnost za javni red ne pomeni le pravnomočna sodba sodišča o storjenem kaznivem dejanju, ampak tudi utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, zaradi katerega pri Temeljnem sodišču v Kopru - enoti v Kopru zoper tožnika teče kazenski postopek. Zato meni, da so razlogi za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev slovenskega državljanstva dovolj tehtni in da prosti preudarek ni bil zlorabljen. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS). Navedena določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

Po presoji sodišča okoliščina, da zoper tožnika teče navedeni kazenski postopek, ne more biti izključna podlaga, kot to navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, za oceno, da bi sprejem tožnika pomenil nevarnost za javni red, predvsem zaradi nevarnosti, da bo nadaljeval s tovrstnimi dejavnostmi. Tožena stranka bi morala v zvezi s tem upoštevati načelo domneve nedolžnosti, določeno v 27. členu ustave Republike Slovenije, na katerega utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Glede na to ustavno načelo bi lahko tožena stranka v konkretnem primeru prekinila upravni postopek, dokler ne bi bil navedeni kazenski postopek pravnomočno končan (145. člen zakona o splošnem upravnem postopku).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je enako kot ZUP, sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).