Jedro

Če upoštevamo izhodišča za preizkus pravnorelevantne vzročne zveze kot elementa odškodninske obveznosti, pa se kot pravno odločilno izkaže ugotovljeno dejstvo, da je tožnica pred nezgodo kljub boleznim, katere je imela, delala; po nezgodi pa ni več zmogla delati in je bila invalidsko upokojena. Gre torej za odločilni vzrok, da je prišlo do tožničine upokojitve. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, upoštevaje razložene meje svojega preizkusa, da je podana vzročna zveza med nezgodo 11.1.1984 in tožničino invalidsko upokojitvijo.

Ker je za toženo stranko sporen absolutni zastaralni rok, je treba pojasniti, da tudi pri zastaranju pravice zahtevati bodočo škodo, začne teči zastaralni rok šele od takrat, ko je škoda dejansko nastala. V takem primeru je ta datum (v obravnavanem primeru 2.10.1986), datum nastanka škode. Zato je tedaj pričel teči objektivni zastaralni rok in zahtevek ni zastaran (glej tudi načelno stališče, ki je objavljeno v Poročilu VS SRS II/86, str. 29).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo zapadlih zneskov izgube na zaslužku, ter od 1.5.1993 dalje določilo mesečno rento v znesku 11.780,30 SIT, vse s pripadki.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. O tožničinem zahtevku zaradi delovne nezmožnosti je že bilo odločeno v pravdi, v kateri je dobila odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče je vezano na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje. V isti pravdi je sodišče ugotavljalo vzročno zvezo med tožničino invalidsko upokojitvijo in boleznimi. Tako je bilo v prvi pravdi ugotovljeno, da toženec ni kriv za to škodo, saj ne izvira iz poškodbe. Sodišče se je v tem postopku zmotno postavilo na stališče, da je temelj podan s pravnomočno odločbo SZD SPIZ. Zato je opustilo ugotavljanje vzročne zveze med toženčevim protipravnim ravnanjem in invalidsko upokojitvijo. Oba izvedenca sta povedala, da toženec ni odgovoren za tožničino invalidsko upokojitev. To dokazuje tudi dopis izvedenca dr. J.L., v katerem piše, da si sodišče njegovo predhodno izvedeniško mnenje razlaga napačno. To je navajal toženec že v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo. Enako velja za izvedeniško mnenje dr. H. Ker sodišče ni upoštevalo dokaznih predlogov tožene stranke, sta v sodbi sodišča prve stopnje dva datuma o izpolnitvi pogojev za tožničino upokojitev, to je 5.3.1989 in 31.12.1991. Če bi sodišče pribavilo predlagano listino, bi ugotovilo, da je tožnica izpolnila pogoje za upokojitev 1.3.1989. Datum uveljavitve pravice ne pomeni datuma upokojitve. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno glede ugovora zastaranja. Tožnici je bila škoda znana že 2.10.1986, ko je bila izdana odločba, s katero je bila spoznana za invalida prve kategorije. Tožnica je vložila tožbo po preteku petletnega objektivnega roka, saj je bila nezgoda 11.1.1984. Tožnica je z neopravičenim zavlačevanjem povzročala zamudne obresti, kar je škodo še dodatno povečalo. S tem je ravnala v nasprotju s 16.členom ZOR. Pod zmotno uporabo materialnega prava sodi tudi pomanjkanje vzročne zveze. Podrejeno pa toženec ugovarja višini rente, saj tožnici škoda sploh ne nastaja. Z datumom izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, to je pravilno z 1.3.1989, bi tožnica bila v vsakem primeru upokojena in od tega dne dalje ni več prikrajšana. Sodišče ni pravilno uporabilo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Pred odgovorom na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je treba toženi stranki pojasniti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). To hkrati pomeni, da revident v reviziji ne more sprožiti vprašanj, ki se nanašajo na dejansko stanje. Tako je vprašanje dejanskega stanja datum, ko je tožnica dopolnila 35 let delovne dobe. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je ta doba iztekla 31.12.1991, ta datum ne more več biti predmet revizijskega preizkusa.

Kar pa navaja tožena stranka v reviziji v zvezi z vzročno zvezo, pa je delno vprašanje dejanskega stanja delno pa vprašanje materialnopravne presoje. Gre za problem, ali je dogodek 11.1.1984 povzročil, da se je tožnica invalidsko upokojila, kar je imelo za posledico škodo, ki je bila najprej razlika med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, nato pa razlika med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino. Določbe ZOR ne povedo, kaj šteje za pravno relevantno vzročno zvezo. Po teoriji o ratio legis vzročnosti so upoštevni le tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Če se iz pravne norme ne more ugotoviti vzročnosti, pridejo v poštev druge teorije, predvsem teorija o adekvatni vzročnosti. Dokazno breme o obstoju vzročne zveze je na strani tožeče stranke. Obstoj okoliščin, ki so podlaga za ugotavljanje vzročne zveze, je dejansko stanje, ki ga na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati. Sklepanje o tem, ali so ugotovljena dejstva po eni izmed omenjenih teorij pripeljala do konkretne posledice, pa je uporaba materialnega prava in zato predmet preizkusa tudi na revizijski stopnji.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskih okoliščin med dokaznim postopkom uporabilo izvedeniška mnenja izvedencev tako iz pravdnega postopka, ki je tekel za imaterialno škodo in izgubo na dohodku do 31.12.1986 (spis III P ../88), kot tudi mnenja izvedencev, ki so bili postavljeni v postopku pred Sodiščem združenega dela invalidskega in pokojninskega zavarovanja (Si .../85). Temu načinu ugotavljanja dejanskega stanja tožena stranka ni oporekala. Na podlagi teh izvedeniškim mnej, zlasti mnenja prof. dr. J.L., je sodišče prve stopnje sklepalo, katere okoliščine so pripomogle k tožničini invalidski upokojitvi. Pri tem revident zmotno trdi, da je sodišče prve stopnje štelo na podlagi odločbe Si .../85, da je podana podlaga za uveljavljani zahtevek. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (l. št. 157, 158) izhaja, da je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja opravilo potrebno analizo vzrokov za tožničino invalidsko upokojitev. Zato ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni razlikovalo pravne podlage v tej zadevi, ki je odškodninska (deliktna) od podlage za odločanje o pravici do invalidske upokojitve, ki je ena izmed socialnih pravic.

Če upoštevamo izhodišča za preizkus pravnorelevantne vzročne zveze kot elementa odškodninske obveznosti, pa se kot pravno odločilno izkaže ugotovljeno dejstvo, da je tožnica pred nezgodo kljub boleznim, katere je imela, delala; po nezgodi pa ni več zmogla delati in je bila invalidsko upokojena. Gre torej za odločilni vzrok, da je prišlo do tožničine upokojitve. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, upoštevaje razložene meje svojega preizkusa, da je podana vzročna zveza med nezgodo 11.1.1984 in tožničino invalidsko upokojitvijo. V zvezi z odgovorom na revizijske navedbe v zvezi z vzročno zvezo je treba še pojasniti, da si tožena stranka zmotno razlaga dopis izvedenca dr. J.L. z dne 16.3.1992. Pri tem gre za smiselno očitano kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Enako kot sodišče druge stopnje tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z dopisom niso v nasprotju z vsebino samega dopisa.

Tožena stranka v zvezi z razlogom zmotne uporabe materialnega prava (sicer podrejeno) izpodbija tudi višino rente in trdi, da tožnica od 1.3.1989 dalje, ko bi bila starostno upokojena, ne bi imela škode. Pavšalno se sklicuje na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker revizija ne pozna podrejenih navedb, je tudi na te navedbe treba odgovoriti. Ugotovljeni datum izpolnitve pogojev za tožničino starostno upokojitev (31.12.1991) v reviziji ne more biti predmet presoje. Če pa izhajamo iz tega pravno odločilnega dejstva se izkaže, da tožnici škoda nastaja. Zato sta obe sodišči pravilno upoštevali določilo 2. odstavka 195. člena, ko sta tožnici prisodili (v skladu z zahtevkom) ugotovljeno zapadlo izgubo na dohodku in gotovo bodočo izgubo (rento). Pri presoji teh tožničinih pravic ni zaslediti kakšne zmotne uporabe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (U. l. SRS 21/83-10/91).

Med revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava sodi trditev, da je tožničin rentni zahtevek zastaran, saj je od nezgode do vložitve tožbe potekel petletni objektivni zastaralni rok. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica za invalidsko upokojitev izvedela s pravnomočnostjo odločbe, to je 2.10.1986. Tožba je bila vložena 20.6.1989 (l. št. 1). Škoda, ki je med drugim predmet te pravde, je bodoča izguba na dohodku (renta). Tudi pri taki škodi prične teči zastaralni rok od dne, ko ima oškodovanec možnost, da izve za obseg škode. Zato je treba ta ugovor presojati po določbah 376. in 377. člena ZOR. Ker je za toženo stranko sporen absolutni zastaralni rok, je treba pojasniti, da tudi pri zastaranju pravice zahtevati bodočo škodo, začne teči zastaralni rok šele od takrat, ko je škoda dejansko nastala. V takem primeru je ta datum (v obravnavanem primeru 2.10.1986) nastanka škode. Zato je tedaj pričel teči objektivni zastaralni rok in zahtevek ni zastaran (glej tudi načelno stališče, ki je objavljeno v Poročilu VS SRS II/86, str. 29). Revizija nadalje očita tožnici, da je z zavlačevanjem povzročila, da mora tožena stranka plačati visoke zamudne obresti. Ta očitek je nekorekten, saj sta pravdni stranki v sporu že od prve pravde, ki se je pričela 1985.leta, in v kateri je tudi šlo za izgubo na zaslužku. Zato je tožena stranka vedela, da je tožnici nastala predmetna škoda, saj je zahtevke za izgubo na dohodku za čas po 1986 napovedovala že v prvi pravdi. Tožena stranka bi se izognila obrestim, če bi tožnici škodo poravnala.

Glede na pojasnjena izhodišča revizijskega preizkusa in obrazložene uporabe materialnega prava (v zvezi s tem pravno odločilnih dejstev), je treba odgovoriti na zatrjevane kršitve določb ZPP.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja.

Tožena stranka trdi, da je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je bilo odločeno že pravnomočno v pravdni zadevi III P ../88, oz. ko je tožnica zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je takrat že bila inavalidsko upokojena. Revizijsko sodišče opozarja, da si je tožnica v prvi pravdi le pridržala pravico pozneje uveljavljati zahtevek za izgubo na dohodku v letu 1987 in dalje (l. št. 119 prve spisa). Zato v danem primeru ne gre za že razsojeno stvar. Kar pa zadeva očitek, da je tožnica v odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti že prejela odškodnino tudi zaradi nezmožnosti za delo, ker je že bila invalidsko upokojena, pa je treba opozoriti, da gre dve različni vrsti škod, ki imata v ZOR-u različno pravno podlago (prim. določilo 200. in 2. odstavka 195. člena ZOR). Res se pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upošteva tudi oškodovančeva funkcionalna prizadetost. Vendar gre pri 200. členu ZOR za nepremoženjsko škodo oz. duševne bolečine zaradi med dr. tudi funkcionalne prizadetosti in ne za izgubljeni dohodek, ki je premoženjska škoda.

Tožena stranka očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Po določilu 1. odstavka 375. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradi dolžnosti. Ob upoštevanju obrazloženega preizkusa materialnega prava, revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče očitane kršitve ni zagrešilo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).