Jedro

Kljub temu, da sodišče protipravnega ravnanja ni presojalo po določilu ZVPSBNO, je to opravilo na smiselno enak način, sklicujoč se na določbo člena 26 Ustave. V izvedenih dokazih, ki jih je sodišče pravilno ocenilo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da v konkretnem primeru ni protipravnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 3.338,34 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 409,65 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj poleg 8. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 s spremembami, v nadaljevanju URS) ni upoštevalo tudi njenega 5. člena. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 16.7.1998, št. Up-275/97, in poudarja, da je 5. člen URS pomemben zato, ker vsebuje t.i. pozitivne obveznosti države (oziroma posameznih vej oblasti), med katerimi je tudi varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na ozemlju Republike Slovenije. Poleg tega obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva (katere sestavni del je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) izhaja že iz načel pravne države (2. člen URS). Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna, kar izhaja iz več odločb Ustavnega sodišča RS, naštetih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ter tudi iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006 s spremembami, v nadaljevanju: ZVPSBNO); čeprav je navedeni zakon začel veljati šele 1.1.2007, se po mnenju pritožnika določbe o objektivni odgovornosti lahko uporabijo po pravilih o analogiji. Toženka je sama kriva, če pred 1.1.2007 ni imela ustrezne zakonodaje za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. V zvezi z uporabo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembi, v nadaljevanju: OZ) pritožnica opozarja, da pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, kar je tudi skladno z judikaturo ESČP (glej zlasti sodbo v zadevi Lukenda). Tožnik nadalje navaja, da tudi v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. V eni izmed teh zadev je sodišče svojo odločitev oprlo na 26. člen URS in ugotovilo, da gre za neke vrste objektivno odgovornost države (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 22.9.2005, št. U-I-65/05). Prav tako je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbama z dne 18.4.2001 in 22.1.2001 prisodilo odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku neposredno na podlagi ustavnih določb. Tožnik se tako sklicuje na zgoraj navedene določbe URS in prvi odstavek 6. člena ter 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (Ur. l. RS – MP, št. 7/1994, v Ur. l. RS, št. 33/1994, v nadaljevanju: EKČP), na podlagi katerih je upravičen do povračila zaradi kršitve pravice do sodnega varstva v razumnem roku in pravice do učinkovitosti pravnega sredstva. Dejstvo, da OZ ne ureja takšne oblike nepremoženjske škode, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi URS in EKČP, kar pomeni, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Prvostopenjsko sodišče je dejansko odločilo, da ustavne (in konvencijske) pravice v Republiki Sloveniji ne veljajo, če niso podrobno urejene s posebnim zakonom. Takšno stališče je absurdno, saj po tej logiki ne bi veljala niti ustavna pravica do osebne svobode, če ne bi bila še dodatno urejena s posebnim kazenskim zakonom. Po prvostopenjski logiki bi se država rešila vseh odgovornosti iz lastne ustave in sprejetih mednarodnih konvencij na zelo preprost način, in sicer tako, da ne bi sprejela zakona ali podzakonskega predpisa, ki bi določeno področje urejal, kar je nesprejemljivo. Tožnik ponovno poudarja, da se v primeru, ko varstvo pravice do sojenja v razumnem roku ni zagotovljeno s posebnim zakonom, neposredno uporabljajo določbe URS, EKČP ter judikatura ESČP. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da navedeni pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Materialnopravno pravilno stališče je, da toženka odgovarja za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo zagotavljata URS in EKČP, pri čemer oba navedena pravna vira določata tudi pravico do odškodnine v primeru kršitve. Vprašljiva je le še višina odškodnine, ki pripada tožniku, glede česar je treba upoštevati judikaturo ESČP. Pritožbeno sodišče je že odločilo v tej zadevi in sicer je z sodbo II Cp 4657/2008 z dne 7.1.2009 zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po ustavni pritožbi tožnika je Ustavno sodišče z odločbo Up 357/09 z dne 27.5.2010 razveljavilo zgoraj navedeno sodbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje tukajšnjemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Po izdaji odločbe pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-207/08 z dne 18.3.2010 (Ur. l. RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po členu 25 ZVPSBNO v neskladju s 4. odstavkom 15. člena Ustave v zvezi z 1. odstavkom 23. člena Ustave, v kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, s katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče in da sodišče do odprave ugotovljenega neskladja, v pravdnih postopkih zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine – določitve pravičnega zadoščenja, uporablja ustrezne določbe ZVPSBNO. V to skupino oškodovancev sodi tudi tožnik, vendar to samo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da zato v konkretnem primeru ni bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Kljub temu, da sodišče protipravnega ravnanja ni presojalo po določilu ZVPSBNO, je to opravilo na smiselno enak način, sklicujoč se na določbo člena 26 Ustave. V izvedenih dokazih, ki jih je sodišče pravilno ocenilo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da v konkretnem primeru ni protipravnosti.

Zaradi tega ne obstaja odškodninska odgovornost države za sojenje v nerazumnem roku in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Mnogi od pritožbenih očitkov prvostopnemu sodišču pripisujejo stališča in zaključke, ki jih v izpodbijani sodbi. Prvostopno sodišče je izvedlo in upoštevalo vse predlagane listinske dokaze in jih pravilno ocenilo. Obrazložilo je, da je iz spisa DSS Kranj št. Pd 853/98 razvidno, da od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Listinsko gradivo, ki ga je predložila tožena stranka (prošnja za začasen odlog razpisa obravnav z dne 5.10.2001 in dopis odv. P. z dne 7.12.2006 – B21 in B2), je bilo uporabljeno pri ugotavljanju, ali je do zastoja v postopku prišlo zaradi samovoljnega in protipravnega ravnanja sodišča. Sodišče se je opredelilo tudi do dopisa sindikata X z dne 13.2.2007, katerega vsebina nasprotuje vsebini po toženi stranki predloženih listin. Prepričljivim razlogom prvostopenjskega sodišča pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Verodostojnost dopisa Sindikata Y z dne 5.10.2001 ni bila ovržena (verodostojnost mu priznava tudi tožena stranka), zato je sprejemljiv in edino logičen zaključek, da je bila volja številnih tožnikov – bivših delavcev F d.o.o., da se z obravnavanjem njihovih zahtevkov počaka, dokler ne bo izkristalizirana praksa glede upravičenosti do uveljavljanja odpravnine. Res pa je, da zgolj posredni dokazi potrjujejo, da se je pri uveljavljanju odpravnine tožnik opiral na sindikat (zastopanje po pooblaščenki P., ki je sodelovala s sindikatom (dopis B2) in L. – vodji pravne službe pri sindikatu). Vendar pa za stališče, da tožnik prošnjam sindikata takrat ni nasprotoval, govorijo tudi drugi razlogi. Če bi jim nasprotoval, bi zagotovo interveniral reševanje svojega delovnega spora. Pri presoji protipravnosti dela DSS Kranj niti ni odločilno ali je tožnik tisti, ki je predlagal odložitev dela na zadevi ali se je sodišče za to samo odločilo. Izvedeni dokazi so nedvomno pokazali, da velika večina tožnikov – bivših delavcev F., ni imela interesa za pospešeno reševanje zadev, ampak so sprejeli način dela sodišča, ki se je odločilo za rešitev nekaj vzorčnih primerov in podjetij do odpravnin. Stališču pritožnika, da je pri tem šlo za nek protizakonit, mimo njega sprejet dogovor, zaroto, ni mogoče pritrditi. Pritožnik ravnanje sodišča opredeljuje s kazenskopravno terminologijo - „naklepno dejanje sodnika“, kar bi bilo veliko bolj sprejemljivo opisati kot „zavestno sprejeto odločitev DSS Kranj, da iz razlogov ekonomičnosti in tudi zaradi pravilne in pravične odločitve počaka z obravnavanjem ostalih primerov do odločitve ustavnega sodišča“. Že prvostopno sodišče je pojasnilo, da je bila odločitev DSS Kranj ekonomsko utemeljena, po drugi strani pa tudi sprejemljiva za tožnike, ki so odpravnine uveljavljali, kajti v vzorčnih primerih je bilo na vseh treh stopnjah odločanja zavzeto stališče, da tožniki pravice do odpravnine nimajo. Tega tožeča stranka ne zanika. Pravno nepomembno je, ali je do take odločitve DSS Kranj prišlo na prošnjo strank ali je samo ocenilo, da je vzorčni primer reševanja sporov ob tako velikem številu sporov primeren način reševanja sporov. Dejstvo je, da prvostopno sodišče tožnikove zadeve in številnih drugih, dalj časa ni reševalo. V pravniških krogih je splošno znano, da je bila odločitev ustavnega sodišča glede odpravnin v insolvenčnih podjetjih res težko pričakovana in odmevna, da je bila odločilna za nadaljnjo sodno prakso, zato je prvostopno sodišče utemeljeno sledilo trditvi tožene stranke, da je DSS Kranj z reševanjem tožnikove zadeve najprej čakalo na rešitev vzorčnih primerov, potem pa še na odločitev ustavnega sodišča. Zaključek prvostopnega sodišča, da je DSS Kranj imelo tehtne razloge, da ni obravnavalo tožnikovega zahtevka, ampak z obravnavanjem čakalo do razčiščenja pravnega vprašanja glede odpravnin, je pravilen. Ko je Ustavno sodišče sprejelo za tožnika ugodno odločitev (odločba U-I-138-23- 10. do 12. točka obrazložitve), je bil delovni spor hitro rešen. Ker bi bila pred odločitvijo ustavnega sodišča odločitev za tožnika lahko tudi drugačna – z veliko verjetnostjo tožba zavrnjena (stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VII Ips 121/2001) – je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je imel dolgotrajen postopek za tožnika poleg negativnosti tudi prednosti. Glede na veliko število isotvrstnih zadev (iz dopisa sindikata (B1) izhaja, da jih je bilo približno 150) in spornost tematike, je pritrditi prvostopnemu sodišču, da je kljub temu, da reševanje vzorčnih primerov v času odločanja še ni bilo predvideno in kljub temu, da materialno pravo sodišče mora poznati ter ni dolžno čakati na interpretacije ustavnega sodišča, odločitev sodišča smotrna, ekonomsko upravičena, sprejeta tudi zardi varnosti in v korist strank ter je ni mogoče označiti za samovoljno, nezakonito. Reševanje vzorčnih primerov, ki se ga je sodišče poslužilo, je očitno dobra praksa in pravilna pot, saj je danes to z zakonom predviden način reševanja množičnih sporov. Enako velja za reševanje vprašanj glede razlage prava (odločba Ustavnega sodišča glede zakonitosti določbe Zakona o jamstvenem skladu). Npr. sistem predhodnega odločanja zaradi enotne razlage in uporabe prava Evropske skupnosti je na podlagi 234. člena Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti predvidena in uveljavljena pot razlage prava. Postopek, v katerem se je pojavila potreba po razlagi prava, je v času predhodnega odločanja prekinjen. Očitno je tudi domače pravo (Zakon o jamstvenem skladu) terjalo razlago zaradi pravilne uporabe, saj so ga I., II. in III. stopno sodišče razlagali drugače, kot ga je po odločitvi Ustavnega sodišča treba razlagati. Da ima pravilnost odločitve prednost pred hitrostjo odločitve, izhaja tudi iz z Zakonom o ustavnem sodišču predvidene možnosti, da sodišče prekine sodni postopek, če začne postopek za oceno ustavnosti zakona, ki ga mora uporabiti.

Vse to potrjuje, da je DSS Kranj ravnalo premišljeno, dalo prednost pravilnosti odločitve pred hitrostjo odločanja. Z reševanjem vzorčnih primerov je uporabilo način reševanja množičnih sporov, ki se je pokazal kot pravilen, saj je bil kasneje uzakonjen. Tak način dela sodišča je, resda v malo daljšem časovnem obdobju, pripeljal do pravilne, za tožnika ugodne rešitve delovnega spora. Ker je približno 150 zadev tožnikov, bivših delavcev F., zaradi specifičnosti (veliko število sporov z enakim pravnim vprašanjem, sporna razlaga prava) terjalo tak pristop k reševanju zadeve, kot ga je uporabilo DSS Kranj, delo tega sodišča ni protipravno. S tem pa ni ene od predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno, če naj se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke.

Pritožnik napada tudi odločitev prvostopnega sodišča, da ni dokazal škode, ki jo zatrjuje. Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke oz. njenega organa, se glede obstoja oz. nastanka škode ni potrebno opredeljevati. V primeru odškodninske odgovornosti morajo biti namreč vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki jih citira že prvostopno sodišče (nedopustno oz. protipravno ravnanje, odgovornost, škoda in vzročna zveza), podani kumulativno. Že če manjka eden od njih, odškodninske odgovornosti ni, zato je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.