Jedro

V obravnavani zadevi so dediči na zapuščinski obravnavi dogovorili določljivo obveznost toženk oziroma vzpostavili terjatev tožnikovega prednika do njiju. Okoliščina, da pri tem niso določili roka za izpolnitev obveznosti toženk, ne pomeni, da ta terjatev ni bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem oziroma da ni judikatna terjatev.

Če v sodni poravnavi ni bil določen rok plačila in se zaradi tega ni dalo ugotoviti, ali je obveznost iz sodne poravnave zapadla, takšna poravnava morda ni bila izvršljiva v smislu 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (kot tudi v smislu 20. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena sedaj veljavnega ZIZ). Vendar pa ji ta okoliščina ne odvzema značaja judikatne terjatve, na katere se nanaša prvi odstavek 379. člena ZOR. Enako velja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, pa v njej ni bil določen rok za izpolnitev.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi nižjih sodišč razveljavita glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti prvi toženki ter v odločitvi o pravdnih stroških prve toženke ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 62.593,89 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženkama njune pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek oziroma jo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi. Trdi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali desetletnega zastaralnega roka iz 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sklenjen dedni dogovor ima vse elemente terjatve, ki je bila ugotovljena pred sodiščem. Predmet kot datum obveznosti toženk sta določljiva, zato ima tožnik možnost, da terja izpolnitev v roku desetih let. Ne ve, zakaj se je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je iz narave posla in iz namena obveznosti razvidno, da je rok petih let za neprodane parcele potekel do 28. 1. 1996. Opozarja, da je pritožbeno sodišče pomešalo, katera od strank je prva in katera druga toženka, saj potrdilo z dne 18. 12. 1995 povezuje s prvo toženko, ta pa v njem ni omenjena. Pritožbeno sodišče nepravilno in neargumentirano ugotavlja, da so bile vse sporne parcele prodane vsaj do 18. 12. 1995. Tožnikov prednik je bil v dogovarjanju s prvotoženko, ki parcel ni prodala. Glede na dolgoletno zavajanje obeh toženk in dejstvo, da prva toženka ni prodala še nobene parcele, bi moralo sodišče upoštevati kot datum dospelosti njune obveznosti šele datum, ko je tožnik pred vložitvijo tožbe obe toženki pozval na dokončno rešitev problema, odprodajo ostalih parcel in izplačilo kupnine. Zato je nepravilen zaključek, da je zastaranje nastopilo tudi proti prvi toženki. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnika. Potrdil bi, da je šlo za dolgoletno zavajanje s strani toženk in zavlačevanje s prodajo, ki še danes ni v celoti opravljena.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Po ugotovitvah nižjih sodišč so dediči po pokojnem V. G. – njegov sin (in tožnikov zdaj pokojni oče) J. G. ter hčerki – toženki na zapuščinski obravnavi 28. 1. 1991 sklenili dedni dogovor, po katerem sta toženki prejeli v last in posest parc. št. 143/1, 142/6 in 143/3 k.o. ..., pri tem pa sta se zavezali čim hitreje prodati parc. št. 143/3, ožji del parc. št. 143/1 ob meji s tovarno ..., mejno linijo parc. št. 143/7 ter parcelo 142/6 ter takoj po prejemu kupnine tričetrt kupnine izročiti J. G. 7. Ker dediči v navedenem dednem dogovoru niso določili roka za izpolnitev obveznosti toženk, sta nižji sodišči zapadlost njunih obveznosti določili skladno s 314. členom ZOR. Revizijsko sodišče sprejema zaključek nižjih sodišč, da glede na namen posla, naravo obveznosti in druge okoliščine posla upnik J. G. ni bil upravičen zahtevati takojšnje izpolnitve obveznosti toženk. Vendar pa rok petih let kot sta ga za izpolnitev obveznosti toženk kot primernega določili nižji sodišči, po presoji revizijskega sodišča ni prekratek, zlasti ob upoštevanju dojemanja upnika J. G., kdaj je njegova terjatev dospela. Ta je očitno tudi sam ocenil, da je rok petih let skrajni rok za izpolnitev obveznosti toženk, saj je v dopisu z dne 30. 11. 1995 od njiju na račun terjatve iz dednega dogovora zahteval plačilo zneska 463.500,00 SIT do 31. 12. 1995. Sodišči sta zato pravilno zaključili, da je terjatev tožnikovega prednika dospela najkasneje 28. 1. 1996. 8. Zmotno pa sta presodili, da je treba za zastaranje tožnikove terjatve uporabiti pravilo o splošnem petletnem zastaralnem roku iz 371. člena ZOR. Tožnik v reviziji utemeljeno zatrjuje, da ima sklenjen dedni dogovor vse elemente terjatve, ki je bila ugotovljena pred sodiščem in da je zato treba pri presoji njenega zastaranja uporabiti desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 379. člena ZOR (prim. tudi Načelno pravno mnenje z občne seje VSS z dne 21. in 22. 12. 1983). V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 619/95 z dne 11. 12. 1997, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, je bilo dejansko stanje drugačno kot v tej zadevi. V navedeni zadevi vtoževana terjatev ni bila del dednega dogovora. Dedni dogovor se nanjo ni nanašal, saj naj bi bil dogovor o njej sklenjen kasneje. Iz tega razloga ni šlo za judikatno terjatev. V obravnavani zadevi pa so dediči že na zapuščinski obravnavi dogovorili določljivo obveznost toženk oziroma vzpostavili terjatev tožnikovega prednika do njiju. Okoliščina, da pri tem niso določili roka za izpolnitev obveznosti toženk, ne pomeni, da ta terjatev ni bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem oziroma da ni judikatna terjatev. Ne gre prezreti, da ZOR v prvem odstavku 379. člena ob tem, ko predpisuje desetletni zastaralni rok za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, ne določa, da morajo biti tovrstne terjatve tudi izvršljive. Če v sodni poravnavi ni bil določen rok plačila in se zaradi tega ni dalo ugotoviti, ali je obveznost iz sodne poravnave zapadla, takšna poravnava morda ni bila izvršljiva v smislu 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (kot tudi v smislu 20. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju). Vendar pa ji ta okoliščina ne odvzema značaja judikatne terjatve, na katere se nanaša prvi odstavek 379. člena ZOR. Enako velja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, pa v njej ni bil določen rok za izpolnitev.

9. Zaradi zmotne materialnopravne presoje nižjih sodišč o zastaranju tožbenega zahtevka je ostalo dejansko stanje o drugih odločilnih okoliščinah nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti prvi toženki in v odločitvi o pravdnih stroških prve toženke ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revizijo proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti drugi toženki pa je zavrnilo (378. člen ZPP), saj je druga toženka po ugotovitvah nižjih sodišč svoj del dolga tožnikovemu predniku v celoti plačala, tako da je njena obveznost prenehala (prvi odstavek 295. člena ZOR).

10. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.