Jedro

Trditev zagovornika, da omenjeni pešci niso prečkali vozišča, pa je tudi povsem nelogična, saj jih v primeru, če cestišča ne bi prečkali, obsojenec ne bi zadel z vozilom.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19.6.1996 je bil obs. R.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Na podlagi 68. člena KZJ mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za dobo 3 mesecev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.5.1997 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen 7 mesecev zapora, pritožbo zagovornika obsojenca pa je zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 9.6.1997 je zagovornik obs. R.C. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi navaja, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v izreku in razlogih sodbe sodišča prve stopnje ter med zapisniki o izpovedbah v postopku, in sicer zato, ker se v izreku in razlogih sodbe navaja, da so pešci v trenutku trčenja prečkali vozišče, medtem ko je oškodovanka J. (prav: E.) Š. na glavni obravnavi izpovedala, da z otrokoma ni prečkala vozišča, temveč je z njima stala in čakala, da bo to storila. Zagovornik obs. R.C. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prav z istimi pritožbenimi razlogi je zagovornik obs. R.C. izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje. Tako je že pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da so navedbe zagovornika obsojenca o tem, da oškodovanka z otrokoma ni prečkala vozišča, v nasprotju s podatki spisa. Ni nobenega dvoma o tem, da je oškodovanka z otrokoma že prečkala vozišče po zaznamovanemu prehodu za pešce, vendar se je že pred sredino cestišča zaradi varnosti ustavila, kljub temu pa je obsojenec, ki je bil močno vinjen, s svojim vozilom zapeljal na levo polovico cestišča, zadel njo in oba otroka, pri čemer sta bila E.Š. in J.V. hudo telesno poškodovana, A.Š. pa je utrpela lahko telesno poškodbo. Trditev zagovornika obsojenca, da omenjeni pešci niso prečkali vozišča, pa je tudi povsem nelogična, saj jih v primeru, če cestišča ne bi prečkali, obsojenec ne bi zadel s svojim vozilom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo zahtevo zagovornika obs. R.C. kot neutemeljeno, ker ni podana kršitev zakona, na katero se v njej sklicuje ( 425. člen ZKP).