Jedro

Postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Vprašanje (ne)obstoja duševne motnje je nedvomno strokovne narave in v domeni izvedenca psihiatrične stroke, tako kot tudi vprašanje potrebne dobe zadržanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo L. Z. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Idrija še najdlje do 21.4.2010. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za zadržanje po prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr, Ur. l. RS, št. 77/08), saj zadržanec zaradi duševne motnje ogroža svoje zdravje, in zaradi neuvidevnosti za bolezen in neorientiranosti ter nezmožnosti sprejemanja osnovnih navodil za zdravljenje ne bi bilo mogoče zagotoviti zdravljenja izven oddelka pod posebnim nadzorom.

Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje zadržanec zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Napačna je ugotovitev, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi v prvem odstavku 39. člena ZDZdr navedeni pogoji za sprejem na zdravljenje. Iz izvedenskega mnenja res izhaja, da gre pri zadržancu za sindrom odvisnosti od alkohola, ki jo opredeljuje kot duševno motnjo. Po mnenju izvedenca so pri njem izraženi znaki podaljšanega alkoholnega bledeža, ki je huda komplikacija po odtegnitvi alkohola pri odvisnem. Običajno izzveni v roku enega tedna, vendar se je pri zadržanem bledež podaljšal. Glede na takšne ugotovitve izvedenca, torej na običajen čas, ki je potreben, da alkoholni bledež izzveni, je nesorazmerna dolžina časa, ki ga je sodišče določilo, da se zadržani zadrži na zdravljenju - do 21. aprila 2010 (pri čemer je bil narok opravljen dne 19.2.2010). Drži sicer, da je izvedenec predlagal takšno dolžino zdravljenja, vendar je sodišče takšnemu predlogu nekritično sledilo, ne da bi pri tem izvedlo še druge dokaze (morebitno zaslišanje zdravnika), ter da bi na tak način ukrenilo vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi duševne bolezni ali drugih okoliščin ne morejo same poskrbeti za svoje pravice in interese. Sodišče bi za ugotovitev pravno odločilnih dejstev moralo po uradni dolžnosti izvesti še druge dokaze, še posebej spričo dosedanje prakse in mnenj izvedencev, ki so v primerih alkoholizma zadržanje takih oseb izrekali za nedopustno. Za razjasnitev temeljnega vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za duševno motnjo, bi bilo potrebno izvesti še druge dokaze v skladu z 64. členom ZDZdr.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled spisa pokaže, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19.2.2010 po uradni dolžnosti uvedlo postopek sprejema na zdravljenje L. Z. (v nadaljevanju zadržanca) v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, ko je prejelo obvestilo direktorja Psihiatrične bolnišnice (PB) Idrija o njegovem sprejemu (61. člen ZDZdr). Iz citiranega obvestila izhaja, da je zadržanca napotil v PB zdravnik dr. M. z obrazložitvijo, da zadržanec po prebolelem alkoholnem deliriju izraža kognitiven upad (časovno neorientiran, neuvideven v ogroženost, ni sposoben presoje) ter slušne halucinacije; doma je že več mesecev spremenjen v vedenju, heteroagresiven do staršev; ogrožen je zaradi zdravstvenih zapletov alkoholizma, ki jih ne uvideva. Po izdaji sklepa o uvedbi postopka je sodišče prve stopnje zadržanca obiskalo v oddelku pod posebnim nadzorom in ga zaslišalo. Nato tudi izvedenca, ki je po razgovoru z zadržancem in pregledu zdravstvene dokumentacije podal mnenje, povzeto v izpodbijanem sklepu, o zdravstvenem stanju zadržanca, v povezavi s pogoji, določenimi v 39. členu ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve (peti odstavek 62. člena ZDZdr). Po presoji vseh v postopku ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev in izvedenih dokazov, tudi z izvedencem psihiatrične stroke, je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre pri zadržancu za kronično duševno motnjo – sindrom odvisnosti od alkohola, zaradi katere ogroža svoje zdravje. Pri zadržancu so namreč izraženi znaki podaljšanega alkoholnega bledeža, ki je huda komplikacija po odtegnitvi alkohola (sočasno pa ima zadržanec tudi resna (življenjsko nevarna) obolenja, hudo okvaro jeter, hudo slabokrvnost in razširjeno žilje v požiralniku, kot posledico dolgoletnega prekomernega uživanja alkoholnih pijač). Realitetna kontrola je pri zadržancu porušena, zadržanec je neorientiran, nekritičen in neuvideven do svojega težkega bolezenskega stanja in nesposoben sprejemati osnovna navodila za zdravljenje. Ob takih ugotovitvah je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je med bolezenskim stanjem zadržanca in odsotnostjo uvidevnosti v to, ter neorientiranostjo in ogroženostjo njegovega zdravja, podana vzročna zveza in je zdravljenje nujno potrebno, in kot je poudaril izvedenec, zdravljenje zadržanca izven oddelka pod posebnim nadzorom zato trenutno ne bi bilo mogoče. Pritožba le pavšalno izraža dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev in podanega mnenja o tem, da gre pri zadržancu za duševno motnjo, pri čemer spregleda, da je izvedenec podal mnenje na naroku, v prisotnosti zadržanca in njegove pooblaščenke, ki pa na mnenje sploh nista podala nobenih pripomb, v pritožbi pa je za to prepozno (glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). Sicer pa mora sodišče prav zaradi razjasnitve zdravstvenega stanja zadržane osebe, v povezavi s pogoji, določenimi v 39. členu ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve, v sklepu, s katerim uvede postopek sprejema osebe na zdravljenje v PB brez privolitve, določiti izvedenca. Vprašanje (ne)obstoja duševne motnje (saj v konkretnem primeru ne gre zgolj za zadržanje zaradi stanja alkoholiziranosti, kot bi bilo razumeti pritožbo, ko se sklicuje na sodno prakso o tem) je nedvomno strokovne narave in v domeni izvedenca psihiatrične stroke, tako kot tudi vprašanje potrebne dobe zadržanja, zato pritožba ne more uspeti z navedbami, da bi bilo treba za razjasnitev teh vprašanj zaslišati še zdravnika oz. izvesti druge dokaze po 64. členu ZDZdr. Ne le, da takega dokaznega predloga v postopku na prvi stopnji pritožnik ni podal, tudi sicer s povzetimi pritožbenimi navedbami zaključkov izvedenca ne more omajati. 64. člen ZDZdr namreč določa, da mora sodišče ob obisku zadržanca zaslišati tudi izvedenca, medtem ko zasliši najbližjo osebo in zdravnika le, če bi lahko dala podatke, pomembne za odločitev. Pritožba je v tem oziru povsem nekonkretizirana, spregleda pa tudi, da je zadržanca prav zdravnik napotil na zdravljenje v PB Idrija in pri tem bolnišnici posredoval tudi zdravstveno dokumentacijo, katero je izvedenec vpogledal in upošteval pri podaji mnenja. Z na prvi stopnji ugotovljenim dejanskim stanjem in zaključki sodišča prve stopnje, da so podani zakonski pogoji za zadržanje (po 39. členu ZDZdr) in je utemeljeno zadržanje do 21.4.2010 (glede na datum izdaje sklepa dne 22.2.2010), se zato strinja tudi pritožbeno sodišče. Ker niso podani pritožbeni razlogi in pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).