Jedro

Sodišče po predračunu stroškov določi okvir predvidenih stroškov stečajnega postopka, stroški upravitelja in stroški računovodskih, administrativnih in drugih storitev za potrebe stečajnega postopka pa so stroški, za izplačilo katerih soglasje sodišča ni potrebno, če so vključeni v potrjeni predračun stroškov stečajnega postopka. Zato jih mora sodišče še posebej skrbno preveriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upravitelja z dne 17. 11. 2022 (r. 34) zoper sklep o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka z dne 11. 11. 2022. 2. Zoper navedeni sklep se je upravitelj pravočasno pritožil ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po strokovnem sodelavcu s sklepom z dne 11. 11. 2022 (r. 31) potrdilo predračun stroškov stečajnega postopka, kot je bilo navedeno v upraviteljevem predlogu določitve predračuna stroškov stečajnega postopka, razen v delu, ki se nanaša na stroške upravitelja v znesku, višjem od 50,00 EUR, ter stroške računovodskih, administrativnih in drugih storitev za potrebe stečajnega postopka, v skupnem znesku, višjem od 2.114,00 EUR, v katerem je predlog predračuna stroškov zavrnilo.

5. Zoper navedeni sklep je upravitelj vložil ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom. Upraviteljev ugovor je zavrnilo z nosilnimi razlogi, da soglaša z oceno v sklepu z dne 11. 11. 2022 o tem, da potni stroški upravitelja v predlagani višini 150,00 EUR presegajo okvir nujno potrebnih stroškov in so v nasprotju s predlogom načrta poteka stečajnega postopka. Strinjalo se je tudi z oceno, da so nujno potrebni stroški računovodstva (glede na obseg in strukturo stečajne mase, druge primerljive stečaje in opravila, ki jih je potrebno opraviti v tem stečajnem postopku ter glede na čas trajanja stečajnega postopka) v višini 120,00 EUR, saj ni pričakovati, da bi bilo potrebno opravila, ki jih je upravitelj naštel le pavšalno, opravljati kontinuirano in mesečno.

6. Upravitelj zgoraj navedenih in za odločitev bistvenih razlogov sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa pavšalno navaja, da je bilo samo v prvih štirih mesecih opravljenih več poti med sedežem pisarne upravitelja ter sedežem računovodstva zaradi oprave pregleda dokumentacije, večkrat je imel sestanek z bivšim poslovodstvom ter odvetniki, izvedbo dražbe, dvige in oddajo pošte, zaradi česar ponavlja, da predlagani znesek potnih stroškov v višini 150,00 EUR ni pretiran in omogoča normalno opravljanje aktivnosti v stečajnem postopku. Prav tako ne soglaša z oceno v izpodbijanem sklepu glede računovodskih stroškov ter navaja, da sama višina stečajne mase nima vpliva na to, ali je stečajni dolžnik zavezanec za DDV ter ali mora računovodski servis pripraviti DDV obračun ali ne. V tem stečajnem postopku naj bi šlo za specifično premoženje (potrebna so posebna znanja iz IT področja), zaradi česar je bilo že zaradi tega porabljenega veliko časa, opravljenih veliko sestankov, dodatno pridobivanje dokumentacije in podobno.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Sodišče po predračunu stroškov (356. člen ZFPPIPP) določi okvir predvidenih stroškov stečajnega postopka, stroški upravitelja in stroški računovodskih, administrativnih in drugih storitev za potrebe stečajnega postopka pa so stroški, za izplačilo katerih soglasje sodišča ni potrebno, če so vključeni v potrjeni predračun stroškov stečajnega postopka (1. točka drugega odstavka 357. člena ZFPPIPP). Zato jih mora sodišče še posebej skrbno preveriti. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Višje sodišče ugotavlja, da upravitelj s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa, in sicer, da je njegov predlog v nasprotju s predlogom načrta poteka stečajnega postopka. Upravitelj ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da (upoštevajoč otvoritveno poročilo in načrt poteka stečajnega postopka) stečajno maso v pretežnem delu sestavljajo terjatve do dolžnikovih dolžnikov ter denarna sredstva na dolžnikovem računu, ki ga je upravitelj že zaprl, projektor in intelektualna lastnina, vse to pa ne opravičuje stroškov v predlagani višini. Prav tako ne izpodbija, da obseg in struktura stečajne mase, upoštevajoč druge primerljive stečaje in opravila, ki jih je potrebno v tem stečajnem postopku opraviti, kot tudi čas trajanja stečajnega postopka, ne opravičujejo ocene, da so nujno potrebni ocenjeni stroški računovodstva v povprečju višji od 120,oo EUR na mesec, saj ni pričakovati, da bi bilo potrebno opravila, ki jih je upravitelj tudi v pritožbi naštel le pavšalno, opravljati kontinuirano in mesečno. Upoštevajoč v otvoritvenem poročilu navedeno premoženje, višje sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji iz 6. točke sedmega odstavka 103. člena ZFPPIPP, posledično pa mesečni stroški v višini 60,00 EUR za administrativne storitve niso nujno potrebni stroški. Administrativna opravila, ki jih je navedel upravitelj, ne predstavljajo izjeme od zgoraj navedenega člena (česar upravitelj niti ne zatrjuje), prav tako pa ocena stroškov računovodskih storitev (v povprečni višini 136,67 EUR na mesec) bistveno presega stroške, ki so potrebni za izvedbo dejanj v tem postopku (predlagani znesek se celo približuje pavšalnem znesku 150 EUR na mesec, ki po priporočilu Zbornice računovodij zadostuje za vodenje računovodstva srednjih družb). V kolikor bi specifičnost premoženja dejansko terjala več časa in / ali poti in bo upravitelj opravil več del od predvidenih, bo v nadaljevanju stečajnega postopka lahko vložil predlog spremembe načrta stroškov stečajnega postopka (četrti odstavek 356. člena ZFPPIPP). Ne more pa zgolj zatrjevana specifičnost premoženja opravičevati tako visokih stroškov, kot so zajeti v upraviteljevem predračunu stroškov, pri čemer je upravitelj tudi sicer sam navedel, da jih v predlagani višini upošteva iz previdnosti, v kolikor bi v zvezi s stečajnim postopkom in morebitnimi pravdami bili potrebni dodatni sestanki pri odvetnikih in na sodiščih.

8. Višje sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, višina nadomestila je skladna z nadomestili v primerljivih zadevah, višje nadomestilo pa tudi sicer ne bi bilo v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.