Jedro

Napačno je stališče sodišča, da je potrebno besedo „lahko“, ki jo vsebujeta tako drugi odstavek 42.m člena ZOZP kot tudi 7. člen Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 5. 2000 tolmačiti tako, da ima oškodovanec (kadar ni moč identificirati vozila, ki mu je povzročilo škodo v drugi državi članici EU) možnost, da zaprosi za odškodnino (odškodninski organ) v državi članici svojega stalnega prebivališča, da pa obenem vložitev direktne tožbe na škodni sklad (organ) v tisti državi članici, v kateri se je nesreča pripetila, ni dopustna.

V primeru iz 7. člena Direktive mora oškodovanec nujno predhodno (pred vložitvijo tožbe) nasloviti odškodninski zahtevek na odškodninski organ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno sodbo z dne 15. 8. 2017: - zavrnilo tožnikov zahtevek zoper prvo toženo stranko na plačilo odškodnine v znesku 9.721,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2012 do plačila in stroškov postopka (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik prvo toženi stranki v roku 15-ih dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 2.253,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določena za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper omenjeno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugotovi, da je v celoti podana obveznost prvo tožene stranke za nastalo škodo, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Omenja, kaj naj bi izhajalo iz 12. točke izpodbijane sodbe, oziroma kaj naj bi sodišče ugotovilo v 17. točki. Z ozirom na to naj bi bil nepravilen zaključek sodišča prve stopnje (iz 18. točke), da bi moral tožnik tožbo vložiti zoper SZZ, ker naj bi predhodno pred tem organom uveljavljal odškodninski zahtevek. V nadaljevanju izpostavlja stališče, ki naj bi ga sodišče zavzelo v 19. točki obrazložitve. Tudi to naj bi bilo materialnopravno napačno. Beseda "lahko" pomeni dodatno pravico oškodovanca, da lahko poleg odškodninskega sklada v državi, kjer se je zgodila nesreča, uveljavlja odškodnino tudi proti skladu v domači državi. Sodišče naj bi se v 20. točki obrazložitve nepravilno sklicevalo na sklep Sodišča EU z dne 17. 1. 2013 v zadevi C-541/11 (Jožef Grilc proti SZZ GIZ). Pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi šlo v navedenem primeru za povsem drugačno zadevo, oziroma kaj naj bi iz omenjenega sklepa izhajalo. Preskok, ki ga je v obravnavani zadevi naredilo prvostopenjsko sodišče, naj bi bil zato nedojemljiv. Primarno je namreč za škodo odgovorna zavarovalnica v drugi državi članici oziroma v konkretnem primeru nemški sklad (podredno pa SZZ), kar naj bi bilo z omenjenim sklepom Sodišča EU šele potrjeno. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča, da bi moral tožnik predhodno nasloviti odškodninski zahtevek na prvo toženko in da bi bila v primeru zavrnitve zahtevka podana pasivna legitimacija slednje v tem postopku. Pritožba poudarja, da je bila prvo toženka (preko SZZ in zavarovalne družbe X d.d.) z odškodninskim zahtevkom v celoti seznanjena in da je prav slednja sprejela stališče o zavrnitvi zahtevka, kot sodišče ugotavlja pod točko 12 in 17 izpodbijane sodbe. Stališče sodišča, da ima zgolj dejstvo, da tožnik odškodninskega zahtevka ni posredoval neposredno prvo toženki, za posledico izgubo pasivne legitimacije napram slednji, je nepravilno. Potrebno bi bilo upoštevati tudi namen zakonodajalca za takšno ureditev predmetnega vprašanja. Ta pa je v preprečevanju nepotrebnih pravd, katere bi se dalo preprečiti s kakovostno izvensodno obravnavno odškodninskih zahtevkov. V ta namen ne more biti postavljanje še dodatnih ovir oškodovancem na poti do pravične odškodnine. Tožniku v zvezi s tem ni mogoče ničesar očitati, saj je z odškodninskim zahtevkom seznanil vse deležnike, tako SZZ in pooblaščeno Zavarovalno družbo X d.d. kot preko slednje vsebinsko tudi prvo toženko. Ni imel nobenega razloga, da bi ponovno le zaradi formalnosti vložil še en odškodninski zahtevek zoper prvo toženko. Glede stroškov poudarja, da naj bi sodišče prvo toženki priznalo visoka zneska 351,49 EUR in 456,05 EUR „za stroške prevozov“. Prvo toženka teh stroškov ni izkazala z ustreznimi listinami, do katerih bi se lahko tožnik opredelil. Njena pooblaščenka ima pisarno v L., poleg noben predstavnik prvo toženke tudi ni bil prisoten na nobenem izmed narokov.

3. Prvo toženka v odgovoru obrazloženo pojasnjuje, zakaj na j bi bila pritožba neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da je potrebno besedo „lahko“, ki jo vsebujeta tako drugi odstavek 42.m člena ZOZP2 kot tudi 7. člen Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 5. 2000 (v nadaljevanju Direktiva) tolmačiti tako, da ima oškodovanec (kadar ni moč identificirati vozila, ki mu je povzročilo škodo v drugi državi članici EU) možnost, da zaprosi za odškodnino (odškodninski organ3) v državi članici svojega stalnega prebivališča, da pa obenem vložitev direktne tožbe na škodni sklad (organ) v tisti državi članici, v kateri se je nesreča pripetila,4 ni dopustna. Da omenjeno naziranje ni prepričljivo in da mu zato pritožba upravičeno oporeka, izhaja iz namena, zaradi katerega so bile tovrstne določbe sprejete. Ta namen ni bil v „izločitvi“ subjektov, pri katerih bi oškodovanec v primerih, ko je škodo utrpel v posledici nesreče v državi EU, v kateri nima stalnega prebivališča, upravičeno lahko zahteval povračilo škode, ampak („zgolj“) v olajšanju tega uveljavljanja na način, da to stori tudi pri za to predvidenih subjektih v državi svojega stalnega prebivali ter v postopkih, ki so mu znani (glej 12 kot tudi ostale uvodne izjave k Direktivi). Da namen Direktive5 ni bil v izključitvi možnosti tožbo neposredno vložiti zoper (tujo) zavarovalnico, ki krije odgovornost povzročitelja škode, oziroma v primeru, ko vozila ali zavarovalnice ni moč identificirati, zoper škodni sklad (organ) v tisti državi članici, v kateri se je nesreča pripetila, jasno (ali pa vsaj posredno) izhaja tudi iz vsebine 3., 4., in 6. člena Direktive. Nenazadnje naj bi bil v skladu s točkama b6 in c 7. člena Direktive „končni plačnik“ takšne škode (tudi v primeru, ko se oškodovanec z zahtevkom obrne na odškodninski organ v državi članici svojega stalnega prebivališča) prav škodni sklad v tisti državi članici, v kateri se je nesreča pripetila.

6. V zvezi z ugotovitvijo, da naj bi bila tožnikova tožba zoper prvo toženo stranko preuranjena,7 se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na stališče, ki ga je Sodišče EU zavzelo v odločbi C-541/11 z dne 17. 1. 2013. V njej je (sicer) razlagalo določbo člena 6(1) Direktive, ki ureja primere, ko oškodovanec povračilo škode uveljavlja od (domačega) odškodninskega organa, iz razloga ker v predvidenem roku ni prejel odgovora od zavarovalnice povzročitelja škode (oziroma njenega pooblaščenca za obravnavo zahtevkov) ali ker zavarovalnica v državi oškodovančevega stalnega prebivališča ni imenovala pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov (skladno s členom 4(1) Direktive). Pri tem je poudarilo, da lahko oškodovanec pod pogoji iz omenjenega člena odškodnino od odškodninskega organa uveljavlja kot tudi da mora biti zahtevek nujno predhodno naslovljen na ta organ (če navedeni organ zahtevku ne ugodi, pa ima možnost zadevo predložiti krajevno pristojnemu sodišču). Ker gre za razlago postopanja v razmerju do odškodninskega organa, po mnenju tega sodišča takšno naziranje velja tudi v primeru iz 7. člena Direktive. Utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo to postopanje drugačno v razmerju do slovenskega kot do odškodninskega organa v drugi državi članici EU (oziroma v konkretnem primeru do prvo tožene stranke), namreč ni razviden. Z ozirom na to, da Sodišče EU govori o tem, da mora biti tak zahtevek nujno predhodno naslovljen na odškodninski organ,8 pa je tudi jasno, da zgolj dejstvo, da naj bi bila prvo toženka s strani Zavarovalne družbe X d.d. kot pooblaščenke SZZ, na katerega je tožnik naslovil odškodninski zahtevek, s slednjim seznanjena,9 ne zadošča10 (morebitna vložitev takšnega zahtevka pri prvo toženki, pa ne bi služila zgolj formalnosti, kot to prav tako neutemeljeno navaja pritožba). Ker torej tožnik takega (predhodnega) zahtevka pri prvo toženki ni vložil, je izpodbijana odločitev pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je v okviru 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je prvo toženi stranki (po predloženih računih) za stroške prevozov po računu št. 15-390-000307 priznalo še znesek 351,49 EUR in po računu J-2017-00557 znesek 456,05 EUR. Kot je razvidno iz obeh omenjenih računov (l. št. 140 in 146) in kot je prvo tožena stranka to tudi priglasila (glej stroškovnik na l. št. 145), gre za stroške prevodov (in ne prevozov), do povračila katerih je slednja nedvomno upravičena. Zato je (očitna pisna pomota sodišča prve stopnje nima namreč na to nobenega vpliva) izpodbijana stroškovna odločitev pravilna.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP11). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/1994, s kasnejšimi spremembami. 2 Kar bi v konkretnem primeru pomenilo na odškodninski urad oblikovan v okviru Slovenskega zavarovalnega združenja (SZZ). 3 Torej v konkretnem primeru zoper nemški odškodninski sklad (organ) oziroma prvo toženo stranko. 4 Le-to je v naš pravni red prenesel ZOZP. 5 Ki se nanaša na primer, kot je obravnavani. 6 Kar naj bi, kot je razvidno iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, (prav tako) utemeljevalo izpodbijano odločitev. 7 Vrhovno sodišče je v kasnejši odločbi II Ips 46/2014 z dne 24. 9. 2015 navedlo, da sta okoliščini, ali odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti ter ali je tožnik na toženo stranko (SZZ) naslovil predpravdni odškodninski zahtevek, materialni predpostavki za odločitev v omenjeni zadevi (v zvezi s katero je pri Sodišču EU podalo predlog za sprejem predhodne odločitve v zvezi z razlago člena 6(1) Direktive in v posledici katerega je bil sprejet sklep C-541/11 z dne 17. 1. 2013). 8 Tožnik v pritožbi (podobno kot v vlogi z dne 6. 10. 2015) navaja, da naj bi prvo toženko vsebinsko obvestil preko Zavarovalne družbe X d.d. Ta navedba je neizkazana. Iz odškodninskega zahtevka z dne 11. 7. 2011 (v prilogi A24) izhaja, da je le-tega naslovil zgolj na SZZ (prav tako v njem ni nobenega njegovega poziva (zaprosila/predloga), da se o zahtevku obvesti oziroma da se ga posreduje prvo toženi stranki). 9 Enako velja za pritožbeno izpostavljanje, da naj bi s strani SZZ pooblaščena zavarovalnica zaradi podatkov (stališča), ki ga je pridobila od nemškega odškodninskega sklada, zavrnila tožnikov zahtevek. Ta zahtevek je bil namreč naslovljen na SZZ in ne na prvo toženko (glej opombo št. 9 te sodbe). Zato je za presojo obstoja pasivne stvarne legitimacije prvo toženke (oziroma izpolnjenost materialnih predpostavk v razmerju do nje) nebistveno, da je slednja do tega zahtevka (oziroma njegove utemeljenosti) SZZ izrazila zadržke (nestrinjanje). Prav tako je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da naj bi prvo toženka preko Zavarovalne družbe X d.d. isti odškodninski zahtevek že zavrnila. Zavrnil ga je lahko namreč le tisti subjekt, na katerega je bil naslovljen (to pa je bil SZZ oziroma po njegovem pooblastilu X d.d.). 10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.