Jedro

Do vpogleda v kazenski spis sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče opredelili že v pravnomočno končanem postopku. Zato na odločitev o predlogu za dovolitev obnove v ničemer ne vpliva navedba tožeče stranke, da se je z listinami seznanila šele, ko ji je bil omogočen vpogled v kazenski spis.

Zaradi zastaranja odškodninske terjatve za tožečo stranko na podlagi novih dejstev oziroma dokazov ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za obnovo postopka tožeče stranke (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.670,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovo postopka dovoli, sodbo z dne 23. 10. 2018 razveljavi ter napoti sodišče prve stopnje, da ponovno odloči o glavni stvari, upoštevajoč nova dejstva in dokaze. Podredno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) ni dokazala, da predlaganih dokazov ni mogla brez svoje krivde predložiti do pravnomočnega končanja sodnega postopka. Zaključki sodišča prve stopnje so protispisni, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z novimi dejstvi in dokazi se je tožeča stranka seznanila šele potem, ko je Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. II P 791/2015 dne 15. 11. 2018 dovolilo vpogled v kazensko - preiskovalni spis I Kpr 5984/2014 Okrožnega sodišča v Kopru (predhodno tožilstvo ni razpolagalo s celotnim spisom, saj so relevantne listine v njem manjkane, prav tako neposrednega vpogleda tožeči stranki ni dopustilo). Pred tem vpogled v kazenski spis tožeči stranki ni bil dovoljen in zato novih dokazil ni mogla predložiti. Odredba z dne 11. 2. 2014 je bila izdana na podlagi predloga VDT Okrožnega državnega tožilstva A., potem ko je sektor B. PU A. dne 22. 11. 2012 prejel dopis Urada RS C. zaradi plačila neizvedenih gradbenih del pri gradnji Centra D. v kampusu E. v F. v višini 398.150,77 EUR. Izdana je bila torej zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 299. člena KZ-1. Vloga tožene stranke je razvidna iz obrazložitve te odredbe, saj je kot glavni tajnik UG. vedela za izdajanje lažnih situacij, kot tudi za namen njihovega izdajanja. Tožena stranka je bila operativni vodja projekta na strani investitorja, sodelovala je v sklepnih pogovorih projektne skupine, kjer so udeleženci sprejeli dogovor o izdajanju in potrjevanju lažnih situacij, po sprejeti odločitvi pa je o tem nemudoma obvestila H.H.. Iz kazenske ovadbe z dne 1. 7. 2014, ki jo je podala PU A., Sektor B., zoper H.H., I.I., toženo stranko, J.J. in K.K. izhaja, da je tožena stranka v vlogi vodje projektne skupine na Univerzi G. dne 30. 8. 2010 sprejela odločitev, da se potrdi tretja začasna situacija družbe L. d. d., kljub temu, da je vedela, da je ta lažna in da je namenjena neupravičenemu črpanju sredstev Evropskega sklada M. za projekt N.. O svoji odločitvi je 30. 8. 2010 obvestila H.H., ki je kot gradbeni nadzornik potrjeval gradbene situacije. H.H. je po njenem napeljevanju 31. 8. 2010 potrdil tretjo začasno gradbeno situacijo družbe L. d. d., čeprav je tudi on vedel, da je lažna. Tožena stranka se je torej zavedala, da s potrditvijo sporne tretje začasne situacije potrjuje dela, ki dejansko še niso bila izvedena, v posledici česar je tožeča stranka plačala več, kot bi morala in bila s tem oškodovana. Nadalje pritožba povzema vsebino uradnega zaznamka z dne 27. 2. 2015 PU O. o zbranih obvestilih s strani P.P., takratnega direktorja družbe R. d. o. o., zapis zvočnega posnetka o zaslišanju priče S.S. z dne 22. 3. 2018 v zadevi opr. št. I Kpr 5984/2014 ter uradni zaznamek osumljenega J.J. z dne 16. 7. 2014. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil predlog neutemeljen tudi po vsebini, ker da nova dejstva in dokazi ne dokazujejo, da odškodninska terjatev ni zastarana. Pritožba meni, da je bilo zastaranje ugotovljeno samo v zvezi s finančnim popravkom in plačilom računa odvetniški pisarni T., ne pa v zvezi s terjatvijo v višini 398.150,77 EUR (nov temelj, ki ga je tožeča stranka podala na prvem naroku in podrobneje specificirala še v četrti pripravljalni vlogi). Zaradi sestave in potrditve lažnih začasnih situacij je namreč prišlo tudi do preplačila neizvedenih del izvajalcu L. d. d. v višini 398.150,77 EUR, kot to izhaja iz desete inventurne začasne situacije na dan 28. 2. 2011. Tudi sicer je zmotno stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka iz naslova finančnega popravka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da se obnovitveni razlog nanaša na domnevno škodo v višini 398.150,77 EUR, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki zaradi plačila neizvedenih gradbenih del pri gradnji Centra D. v kampusu E. v F. v tej višini. Bistveno je, kar je navedlo pritožbeno sodišče že v sodbi opr. št. Pdp 58/2019 z dne 11. 4. 2019, da tožeča stranka v pravnomočno končanem postopku sploh ni postavila odškodninskega zahtevka iz tega naslova v višini 398.150,77 EUR. Zato se pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 58/2019 z dne 11. 4. 2019 do navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na znesek 398.150,77 EUR sploh ni posebej opredelilo. Ker se listine, ki jih tožena stranka prilaga k predlogu za obnovo postopka, nanašajo na domnevno povzročitev škode v višini 398.150,77 EUR, je predlog že iz tega razloga nedovoljen, saj ta zahtevek sploh ni bil predmet pravnomočno končanega sodnega postopka. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavljala tožbeni zahtevek v višini 188.719,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, pri čemer se je zahtevek nanašal na plačilo škode, ki naj bi izvirala iz plačila družbi U. d. o. o. po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru Pg 914/2010 z dne 10. 7. 2015 v skupnem znesku 16.425,66 EUR, nadalje škodo, ki je nastala v posledici neupravičenega plačila odvetniški družbi T. d. o. o. v znesku 4.185,00 EUR in škodo, ki izvira iz finančnih popravkov v operaciji N., in sicer zaradi neobjave obvestila o oddaji javnega naročila v znesku 172.294,11 EUR ter zaradi nepravilnosti pri gradnji Centra D., povezanih z izdajanjem začasnih situacij v znesku 65.313,29 EUR.

7. Ne glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za obnovo postopka presojala tako z vidika njegove dovoljenost kot tudi (ne)utemeljenosti pravilna in zakonita, čeprav bi lahko predlog zavrglo že zaradi zgoraj navedenega razloga, saj za tožečo stranko v nobenem primeru ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba, ker zahtevka za plačilo 398.150,77 EUR sploh ni uveljavljala.

8. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ("protispisnost"), ki je podana le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici.1 Pritožba meni, da je protispisnost podana, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi lahko tožeča stranka predložila listine iz tožničinega kazenskega spisa že v času trajanja sedaj pravnomočno končanega postopka, oziroma da ni dokazala, da okoliščin, s katerimi utemeljuje predlog za obnovo postopka iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, ni mogla brez svoje krivde uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje niso v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi lahko tožeča stranka že v pravnomočno končanem postopku bodisi pri ODT A. bodisi pri Okrožnem sodišču v Kopru zaprosila za vpogled v predkazenski oziroma kazenski spis v postopku, ki se je vodil zoper toženo stranko, z utemeljitvijo svojega pravnega interesa ter na ta način pravočasno pridobila listinske dokaze na katere se sedaj sklicuje v predlogu za obnovo postopka. Ne gre namreč spregledati, da je tožeča stranka že v pravnomočno končanem postopku vedela za kazenski postopek zoper toženo stranko, ter predlagala dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis ODT A., kar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

9. Do vpogleda v kazenski spis sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče opredelili že v pravnomočno končanem postopku, pri čemer je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 58/2019 z dne 11. 4. 2019 zavzelo stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dokazno oceniti listin iz kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Kopru, saj je bila preiskava zoper toženo stranko ustavljena. Zato na odločitev o predlogu za dovolitev obnove v ničemer ne vpliva navedba tožeče stranke, da se je z listinami seznanila šele, ko ji je bil omogočen vpogled v kazenski spis.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog kot nedovoljen, v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP, ki določa, da se sme dovoliti obnova postopka zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

11. Ne glede na takšen zaključek je tudi pravilno nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da zaradi zastaranja odškodninske terjatve za tožečo stranko na podlagi novih dejstev oziroma dokazov ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba. Zmotno je stališče pritožbe, da se zastaranje nanaša le na finančni popravek in plačilo računa odvetniški pisarni T.. Gre za protispisno navedbo, saj je bilo v pravnomočno končanem postopku ugotovljeno, da so vse uveljavljane terjatve že zastarale.

12. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

1 Sodba VS RS, opr. št. II Ips 234/2016 z dne 21. 9. 2017.