Jedro

Glede na to, da je bilo vabilo na zagovor vročeno v petek, zagovor pa je bil predviden za torek, tožena stranka ni zagotovila zagovora skladno z zakonskimi določbami (saj ni imela na voljo treh delovnih dni za pripravo obrambe). Ker tudi ni šlo za zadevo, v kateri toženi stranki ne bi bilo treba zagotoviti zagovora, je zaradi opisane kršitve redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2009, ki jo je toženec podal tožnici, nezakonita in se razveljavi in, da zato tožnici delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo dne 19. 8. 2009 in je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 30. 11. 2009 (1. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse za čas od 19. 8. 2009 dalje do 30. 11. 2009, ji za ta čas obračunati bruto plačo in od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici izplačati regres za leto 2009 v neto znesku 206,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 1. 7. 2009 dalje do plačila in od celotnega bruto zneska regresa 589,19 EUR odvesti akontacijo dohodnine, vse v 15 dneh pod izvršbo (3. tč. izreka) in obračunati 40 nadur za mesec julij 2009 v bruto znesku, od njega odvesti prispevke in akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neto znesek 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. 8. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (4/a tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (4/b tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti znesek 649,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (5. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici izvedel pravilno. Vabilo na zagovor ni bilo potrebno, ker je šlo za hujšo kršitev, storjeno na škodo toženca, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da v tožničinem ravnanju ne obstojijo znaki kaznivega dejanja. Zoper tožnico je po toženčevi ovadbi v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika. V tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje le na podlagi izpovedb dveh prič zaključilo, da tožničino ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ni pojasnilo niti znakov katerega kaznivega dejanja tožničino ravnanje naj ne bi imelo. Nedvomno je podan utemeljen sum, da gre za kaznivo dejanje, zaradi česar je podan utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnico dolžan pozvati nazaj na delo je napačna, ker je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama sklenjena le do dne 30. 11. 2009. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede plačila nadur. Tožnica je trdila, da je opravila v mesecu juliju 40 nadur, katere ni dobila plačane in, da je bilo dogovorjeno, da znaša nadura 5,00 EUR, vendar pa teh svojih trditev ni dokazala. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje toženec, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnica postavila zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi in, da ji zato delovno razmerje pri toženi stranki dne 19. 8. 2009 ni prenehalo in je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 30. 11. 2009 ter, da jo je tožena stranka posledično dolžna pozvati nazaj na delo in ji, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati, vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse za čas od 19. 8. 2009 dalje do 30. 11. 2009 in ji za ta čas obračunati plačo in od tega plačati pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je od toženca zahtevala, da ji izplača del regresa za leto 2009 in 40 nadur za mesec julij.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku, z izjemo manjšega dela v obrestnem delu, ugodilo. Po oceni izvedenih dokazov je ugotovilo, da je toženec tožnici podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavke. Toženec je tožnici očital, da je del dnevnih izkupičkov zadržala zase. Očitane kršitve se nanašajo na čas od 17. 7. 2009 do 31. 7. 2009. Poleg tega je tožnici očital še, da je bila neopravičeno odsotna z dela od 9. 8. 2009, ko naj bi se ji iztekel dopust. Z vabilom na podajo zagovora pa je bila tožnica vabljena na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnici vabilo na zagovor vročeno 28. 8. 2009 (petek), zagovor pa naj bi se vršil dne 1. 9. 2009 (torek). Glede na navedeno je zaključilo, da tožnici v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ni bil zagotovljen rok za zagovor, in s tem je toženec bistveno kršil določbe postopka podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je razlog, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Glede očitanega tožničinega izostanka z dela je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnica od 3. 8. 2009 ni več zglasila na delu, ker je tako od nje zahteval delodajalec. V zvezi z ostalimi očitki pa je ugotovilo, da dokazni postopek ni potrdil toženčevih trditev, da si je tožnica prisvajala denar, zaradi česar je zaključilo, da ni ugotovilo resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ter, da v njenem ravnanju ne obstojijo znaki kaznivega dejanja. Zaradi navedenega je zaključilo, da je bila presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dana nezakonito in posledično ugodilo njenim zahtevkom, z izjemo manjšega dela glede obresti. Takšno odločitev sodišča prve stopnje (v ugodilnem delu) izpodbija toženec.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in sprejema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje, v utemeljitev izpodbijane odločitve, navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih zato ne ponavlja. K posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpeljal zakonito, ker tožnici ni omogočil razumnega roka za zagovor, saj ni imela na voljo treh delovnih dni za pripravo na zagovor, kot to določa drugi odstavek 83. člena ZDR. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da vabilo na zagovor ni bilo potrebno, ker naj bi šlo za hujšo kršitev, storjeno na škodo toženca, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Dokazni postopek njegovih trditev, da si je tožnica prisvajala denar, zaradi česar naj bi njeno ravnanje imelo znake kaznivega dejanja, ni potrdil. Tudi sicer v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da toženec tožnici ni bil dolžan omogočiti zagovora. Delodajalcu namreč ni potrebno omogočiti zagovora delavcu le v primerih, ko to od njega ne bi bilo upravičeno pričakovati. Očitana hujša kršitev pogodbene obveznosti (ki naj bi imela vse znake kaznivega dejanja) sama po sebi še ni razlog za opustitev izvedbe zagovora s strani delodajalca. ZDR v drugem odstavku 83. člena te okoliščine našteva primeroma, in sicer, če je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. Glede slednje okoliščine je tožnica trdila, da je toženca poklicala, da se zagovora na bo udeležila, ker je vabilo na zagovor, glede na veljavno zakonodajo, dobila prepozno. Toženec je tudi sam potrdil, da ga je tožnica obvestila, da se zagovora ne bo udeležila. Glede na navedeno citirane določbe v obravnavani zadevi torej ni mogoče uporabiti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami toženca, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, znakov katerega kaznivega dejanja ni imelo tožničino ravnanje, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati kršitev, ki jih je navajal toženec, ker dokazni postopek ni potrdil njegovih trditev, da si je tožnica prisvajala denar. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno zaključilo, da tožničino ravnanje v zvezi z zaključevanjem blagajne, nima znakov kaznivega dejanja. Sicer pa je treba tudi upoštevati, da toženec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni očital, da ima njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Za tako presojo je nebistveno, da je v teku kazenski postopek zoper tožnico zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, saj je bistveno le, da opisano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, kar ugotavlja delovno sodišče v individualnem delovnem sporu.

Toženec nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugodilo tožničinemu reintegracijskemu zahtevku, ker se je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo imeli sklenjeni pravdni stranki, že iztekla. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene, saj iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je toženec tožnico dolžan pozvati nazaj na delo, pri čemer se poziv nanaša na obdobje od 19. 8. 2009 dalje do 30. 11. 2009. Ob dejstvu, da se je to obdobje v času odločanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (datum izdaje sodbe 16. 9. 2010) že izteklo, je takšna odločitev sodišča prve stopnje brezpredmetna, ni pa napačna.

Pritožba toženca pa ni utemeljena niti v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje, v delu zahtevka iz naslova nadur, sledilo tožničinim navedbam, ki jih izvedeni dokazi niso potrdili, ker naj slednja ne bi dokazala, da je v mesecu juliju dejansko opravila 40 nadur in da je nadura znašala 5,00 EUR. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot pravilno in jo sprejema. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, da se je pri tožencu nadurno delo opravljalo in da je toženec to delo zaposlenim tudi plačal in da se je o prisotnosti na delu vodila pisna evidenca. Glede na navedeno je, ob odsotnosti te dokumentacije, tožnici utemeljeno verjelo, da ji toženec nadurnega dela za mesec julij 2009 ni poravnal. Navedeni zaključek pa tudi, po oceni pritožbenega sodišča, potrjuje izpovedba toženca v delu, ko je navedel, da glede nadur lahko trdi, da tožnica dolguje njemu, ker ji je dal štiri zimske gume, ki mu jih tožnica ni plačala. V zvezi z višino plačane nadure toženec v postopku na prvi stopnji ni substancirano ugovarjal tožničinim trditvam, da je ura nadurnega dela vredna 5,00 EUR. Navedel je zgolj, da ne drži, da bi se stranki dogovorili za navedeni znesek, zato je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno sledilo tožničinim trditvam in pri plačilu nadur upoštevalo ta znesek (214. člen ZPP). Sicer pa je tudi sam toženec na zaslišanju navedel, da je za opravljeno nadurno delo zaposlenim plačeval okoli 4,00 ali 5,00 EUR. Dejstvo, da je priča M.R. izpovedala, da je za nadurno delo prejela 1.000,00 EUR, kar je manj kot 5,00 EUR, navedenega dokaznega zaključka ne izpodbije. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je opravila 40 ur nadur. Toženec je na te njene navedbe odgovoril le, da tožnica nadur ni opravila, zato je sodišče prve stopnje, glede na navedene ugotovitve, pravilno sledilo tudi tožničinim navedbam, da ji toženec ni plačal 40 ur nadur.

Ker toženec zoper izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ne navaja drugih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa je, na podano dejansko stanje, pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, na obrazložitve sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 6 do 9 obrazložitve).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso bili podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).