Jedro

V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena te sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da RS ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti RS nista imeli vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo št. 0042-5400/2016/3 z dne 20. 9. 2017 zavrnila zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila pravnomočen sklep o dedovanju z dne 19. 1. 2017, iz katerega izhaja, da sta bili devizni vlogi delno, in sicer v deležu 1/2, prenešeni iz prejšnjega imetnika A.A. (v nadaljevanju pravnega prednika tožeče stranke) na tožečo stranko. Iz deviznih knjižic št. ... in ... je razvidno, da so bila vsa sredstva na knjižici dne 9. 4. 1998 prenesena na posebni enotni privatizacijski račun pravnega prednika tožeče stranke, in da je bila devizna vloga saldirana. Iz potrdila Zavoda za plačilni promet FBiH je razviden prenos 21.087,02 BAM iz naslova stare devizne vloge Ljubljanske banke Sarajevo na posebni enotni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo v FBiH, ki se glasi na ime in priimek pravnega prednika tožeče stranke in njegov EMŠO1 .... Iz potrdila Agencije za privatizacijo v FBiH izhaja, da na JPR pravnega prednika tožeče stranke obstajajo neporabljena sredstva v višini 21.087,02 BAM iz naslova stare devizne vloge pravnega prednika tožeče stranke.

2. Na tej podlagi ter na podlagi dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) tožena stranka ugotavlja, da je bila obravnavana vloga v celoti prenesena na JPR in zato ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. V zadevi je zato odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP. 3. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in na Potrdilo Agencije za privatizacijo FBiH št. 04-14-559-2/17 z dne 12. 4. 2017, iz katerega je razvidno, da stanje na njenem računu znaša 10.786,52 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka predmetno zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. Ne glede na razumljivo odločitev ESČP, v izogib zavlačevanju še dodaja, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo FBiH je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je toženka dolžna tožniku izdati informativni izračun predmetne neizplačane stare devizne vloge, ki vsebuje znesek neizplačane stare devizne vloge v višini 10.786,52 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot jih določa ZNISESČP. V vsakem primeru pa zahteva tudi povračilo sodnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali je treba razumeti tako, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Razlika med zneski na hranilnih knjižicah in potrdilu Ljubljanske banke d.d., Sarajevo in potrdilu Zavoda za plačilni promet FBiH predstavlja dodatni kvartal obresti za leto 1992, saj je bilo skladno z relevantno zakonodajo BiH na privatizacijske račune preneseno stanje deviznih vlog na dan 31. 3. 1992. S prenosom stare devizne vloge na JPR ni prišlo do pristopa k dolgu. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila devizna vloga njenega pravnega prednika prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Tožeča stranka je v vlogi že sama označila, da so denarna sredstva prenesena na JPR. Sklicuje se na načelo zakonitosti in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dodaja, da je dokazala, da znašajo neporabljena sredstva na JPR toliko kot znesek, ki ga zahteva v zahtevi za verifikacijo. Toženka naj pojasni pravno naravo prenosa stare devizne vloge. Sama ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR pri Agenciji za privatizacijo FBiH, niti za to ni nikogar pooblastila. Na JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet FBiH (v nadaljevanju zavod) odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Ker je bil prenos storjen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je sporne določbe Navodila razveljavilo.

6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2018 ugovarja, da trditve tožeče stranke o opravljenem prenosu sredstev brez njene volje predstavljajo spremembo tožbe, kateri nasprotuje. Gre tudi za nedopustno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Podrejeno tem navedbam opisuje primere o prenosu deviznih vlog na JPR na podlagi zahtev varčevalcev, vendar ne vseh, kar kaže na to, da prenos na JPR ni bil avtomatičen. Tudi iz kopije predložene devizne knjižice izhaja, da so varčevalci devizne knjižice, ki so jih imeli v posesti fizično prinesli v banko in zahtevali prenos devizne vloge na JPR. Tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal, da njegov pravni prednik s prenosom ni soglašal. 7. V drugi pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2018 tožeča stranka nasprotuje trditvi o spremembi tožbe, saj je zgolj odgovorila na navedbe tožene stranke. Tožeča stranka je zgolj evidentirala terjatev do Ljubljanske banke, Podružnice Sarajevo, medtem ko se denar nahaja v posesti in na računu tožene stranke. Za prenehanje obveznosti dolžnika mora obstajati pravna podlaga ali določba v zakonu. Načini prenehanja obveznosti so določeni v IV. poglavju OZ, tožena stranka pa pravne podlage za prenehanje obveznosti ne zna pojasniti.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila zahtevo tožeče stranke za verifikacijo predmetne stare devizne vloge.

10. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena tega zakona določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

11. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d., Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim ... stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

12. Podatki upravnega spisa kažejo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bila sredstva, ki jih je imel pravni prednik tožeče stranke na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR pravnega prednika tožnika pri Agenciji za privatizacijo FBiH. Tožeča stranka temu dejstvu ne ugovarja, vendar trdi, da to na pravilno odločitev v tem sporu ne vpliva, ker prenosa ni izvršila osebno. Sporna je torej pravna narava prenosa sredstev z devizne vloge na JPR kot tudi, ali je do prenosa prišlo po volji oziroma na podlagi ravnanja pravnega prednika tožeče stranke oziroma ali je ta okoliščina pravno relevantna.

13. Iz že citiranih zakonskih določb izhaja, da RS z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. RS po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti RS za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

14. To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR pravnega prednika tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97)2 in ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH ter zatrjuje, da jih je ustavno sodišče te države spoznalo za protiustavne. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti RS za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

15. Sodišče se tudi ne strinja z navajanjem tožnika, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na JPR le pristopila k dolgu in da je zato tožena stranka po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti, kot tudi, da ni nastopila nobena od okoliščin iz IV. poglavja OZ, na podlagi katerih bi obveznost prenehala. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba v tem primeru ni bila sklenjena. Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je tako prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala. Tožeča stranka se že iz tega razloga ne more sklicevati na načine prenehanja obveznosti, ki jih določa IV. poglavje OZ. Pri tem prezre, da obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj RS ni bila stranka teh pogodb. Odgovornost RS za poplačilo je uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP. 16. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. RS je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. 17. Glede na tožbene ugovore v zvezi z Zadevo Ališić in ostali, pa je moralo sodišče presoditi, ali je RS z zakonsko ureditvijo po ZNISESČP tožeči stranki in osebam, ki so v enakem položaju, kršila pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja EKČP kot jo v Zadevi Ališić in ostali razlaga ESČP. 18. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali3 se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem temelji odgovornost RS za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in RS kot lastnico te Banke in zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, v 125. odstavku ESČP zaključi, da je RS (op.sodišča: ne Banka) kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek sodbe v zadevi Ališić in ostali).

19. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Sodišče sodi, da je RS s sodbo v Zadevi Ališić in ostali, spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena te sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da RS ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti RS nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti RS za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi ESČP v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 20. Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje. Te navedbe po oceni sodišča ne predstavljajo spremembe tožbe in tudi ne gre za dejstva, glede katerih bi bila tožeča stranka po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 prekludirana.

21. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, RS odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, RS za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja pravnega prednika tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.4

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

23. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku5. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.6 Tak je tudi obravnavani primer.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 JMB- ''jedinstveni matični broj'' 2 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji. 3 ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 4 Glej sodbo VS RS X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019. 5 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 6 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.