Jedro

Litispendenco ustvarja tudi uveljavljanje ugovora pobotanja v pravdi po 3. odstavku 319. člena ZPP. Kriteriji za dopustnost nasprotne tožbe in uveljavljanje procesnega pobota se prekrivajo, saj ZPP izrecno določa, da je nasprotna tožba dopustna, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata (2. točka 1. odstavka 183. člena ZPP). V skladu s sodno prakso se šteje, da nasprotna tožba in procesni pobotni ugovor predstavljata uveljavljanje istega zahtevka na dva procesna načina. Toženec je v odgovoru na tožbo najprej uveljavljal pobotni ugovor, s katerim je uveljavljal v pobot svojo terjatev v višini 35.000,00 EUR, v nadaljevanju pa vložil še nasprotno tožbo, v kateri je uveljavljal nekoliko višjo terjatev v višini 35.899,95 EUR s pripadki, zato je nasprotna tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek toženca v višini 35.000,00 EUR, zaradi litispendence nedopustna.

103. člen OZ, ki določa, da ima če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka možnost zahtevati izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopiti od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Te določbe OZ sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno in v zvezi s samo podlago tega zahtevka toženca dejanskega stanja tudi ni ugotovilo popolno. Odškodninsko odgovorna je lahko glede na to zakonsko določilo namreč samo tista pogodbena stranka, ki ni izpolnila svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe.

Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta se s prodajno pogodbo izrecno dogovorili, da se večji del kupnine poplača s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga in da naj bi bila to tudi edina sprejemljiva opcija plačila kupnine s strani tožeče stranke, kar predstavlja kršitev določila 214. člena ZPP, ta kršitev pa je imela vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, saj sodišče v nadaljevanju zaradi takšnega napačnega sklepanja sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z obstojem takšnega dogovora o načinu plačila kupnine, zato je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I. in III. razveljavi v celoti, v točki II. pa v delu, ki se nanaša na plačilo 899,95 EUR s pripadki in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem delu v ponovno odločanje, v preostalem delu točke II. (t.j. za plačilo 35.000,00 EUR) pa se izpodbijana sodba razveljavi in nasprotna tožba v tem delu zavrže. II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka odločilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 35.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.500,00 EUR od 9. 8. 2009 do plačila, od zneska 3.000,00 EUR od 2. 9. 2009 do plačila, od zneska 5.000,00 EUR od 19. 1. 2010 do plačila, od zneska 5.000,00 EUR od 6. 2. 2010 do plačila, od zneska 10.000,00 EUR od 12. 3. 2010 do plačila, od zneska 2.500,00 EUR od 4. 7. 2010 do plačila in od zneska 5.000,00 EUR od 18. 1. 2011 do plačila, da se ugotovi, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 35.000,00 EUR in da je tožena stranka dolžna v roku 15 tožeči stranki plačati 35.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.500,00 EUR od 9. 8. 2009 do plačila, od zneska 3.000,00 EUR od 2. 9. 2009 do plačila, od zneska 5.000,00 EUR od 19. 1. 2010 do plačila, od zneska 5.000,00 EUR od 6. 2. 2010 do plačila, od zneska 10.000,00 EUR od 12. 3. 2010 do plačila, od zneska 2.500,00 EUR od 4. 7. 2010 do plačila in od zneska 5.000,00 EUR od 18. 1. 2011 do plačila. V točki II. izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in v točki III. izreka te sodbe toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 4.996,03 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti.

2. Tožena stranka in po nasprotni tožbi tožeča stranka (v nadaljevanju: toženec) se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, pa tudi zaradi kršitve ustavnih pravic toženca ter kršitev temeljnih človekovih pravic toženca, ki so mu zagotovljene z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje po drugem sodniku oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa v celoti ugodi ter tožeči stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje, nato pa sodišču prve stopnje najprej očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kdaj sta se pravdni stranki zedinili o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe, tj. kdaj sta sklenili prodajno pogodbo in se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Dejstvo je, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, po kateri je tožeča stranka kupila, tožena stranka pa prodala tovorno vozilo/betonsko črpalko. Če sta se pravdni stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe dne 9. 3. 2008, kot to trdi toženec, potem slednji pravno veljavno ni mogel in ni smel še enkrat prodati istega vozila tretji osebi tj. leasingodajalcu ter le-temu na osnovi takšne prodajne pogodbe izdati fakture za kupnino za vozilo, ker bi bilo to protipravno. Če pa sta se pravdni stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe šele dne 9. 8. 2009, kot to trdi tožeča stranka, potem pa odobritev leasinga na realizacijo te prodajne pogodbe ni mogla imeti prav nobenega vpliva. Leasing za predmetno vozilo je bil namreč tožeči stranki odobren dne 19. 2. 2009 tj. pol leta pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Če torej toženec februarja 2009 leasing hiši ni hotel izstaviti enega računa, potem ni jasno, zakaj je tožeča stranka s tožencem pol leta kasneje sklenila prodajno pogodbo z vednostjo, da leasinga za predmetno vozilo ne bo mogla pridobiti. Če je tožeča stranka že februarja 2009 vedela, da leasinga za predmetno vozilo ne bo dobila, potem ob sklenitvi pogodbe dne 9. 8. 2009 zagotovo med strankama ni bil dogovorjen način plačila preko leasinga, kot to zmotno in povsem nelogično zaključuje izpodbijana sodba, financiranje preko leasinga oz. s strani omenjene leasing hiše pa zagotovo ni bila edina možna opcija za končno sprovedbo posla med pravdnima strankama, saj v tem primeru tožeča stranka ne bi dne 6. 2. 2010 (tj. eno leto po propadu leasing posla) podpisala še pisne pogodbe s tožencem o prodaji predmetnega vozila, v katerem ni zapisan način plačila. Tožeča stranka je namreč v tem pravdnem postopku zatrjevala le eno možnost pridobitve leasinga za predmetno vozilo. To eno in edino možnost pa je potrdil tudi priča M., ki je na izrecno vprašanje, kolikokrat je njihova leasing hiša odobravala leasing za to vozilo, odgovoril, da samo enkrat tj. v februarju 2009. In na vprašanje ali so po februarju 2009 še kdaj dobili vlogo tožeče stranke za odobritev leasinga za konkretno tovorno vozilo (ob pojasnilu, daje praksa takšna kot v konkretnem primeru tj. da ta leasing hiša odobri leasing vedno za konkretni predmet leasinga), je odgovoril, da nikoli. Torej iz tega sledi edini logičen sklep, da neizstavitev fakture s strani toženca leasingodajalcu v februarju 2009, ni bil in tudi ni mogel biti razlog za nerealizacijo prodajne pogodbe, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena dne 9. 8. 2009 in podpisana še dne 6. 2. 2010. O teh odločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba molči. Toženec še navaja, da nepridobitev leasinga za predmetno vozilo v nobenem primeru ne more biti razlog za razvezo prodajne pogodbe med pravdnima strankama, za katero bi bil odgovoren toženec. Na opisan način je bilo mogoče pridobiti le financiranje najema vozila, ne pa financiranje nakupa vozila. Če je torej toženec (s kakršnimkoli dejanjem) odklonil sklenitev prodajne pogodbe z leasingodajalcem oz. z drugimi besedami: če leasing hiši ni hotel prodati vozila, potem je bila možna prodaja tega vozila tožeči stranki, vendar pa hkrati ni bil možen način plačila kupnine preko tega leasinga. Če pa bi toženec soglašal in prodal to vozilo leasing hiši, potem pa prodajna pogodba med pravdnima strankama itak ne bi bila veljavno sklenjena, ker toženec tujega vozila ne bi mogel prodati tožeči stranki. Ker je prvostopno sodišče z zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (nima razlogov o odločilnih dejstvih, nerazumljivost in nejasnost obrazložitve) zmotno zaključilo, da je toženec odgovoren za neizpolnitev pogodbe in posledično razvezo pogodbe oz. da je toženec pogodbi nezvesta stranka, je že po opisanem po oceni toženca izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti, saj na tem zaključku sloni zmotna ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, zmotna zavrnitev pohotnega ugovora in tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe toženca ter zmotna odločitev o pravdnih stroških. Zgolj podredno pa toženec še navaja, da je prvostopno sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339 člena ZPP oz. podredno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilno izpodbijane sodbe. Protispisna je po njegovem mnenju trditev v izpodbijani sodbi, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta s pogodbo izrecno dogovorili, da se plačilo kupnine izvede v določenem (manjšem) delu preko nakazil na podlagi predračuna, v preostanku pa s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga, Takšne trditve tožeče stranke je toženec v več vlogah in na obravnavah izrecno prerekal (npr. v točki VI, 2. točka prve pripravljalne vloge; v točki VIII, b. točka druge pripravljalne vloge..), zato ni mogoče šteti te trditve kot nesporne. Podredno toženec nadalje še navaja, da je opisano opredeliti vsaj kot protislovje, ki je rezultat sodnikovega napačnega sklepanja, da je opisano dejstvo med pravdnima strankama nesporno. Navedena kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj izpodbijana sodba zaključuje, da je razlog za razvezo pogodbe „nesprovedba že odobrenega leasinga tožeči stranki“, razlog za to nesprovedbo pa je, da toženec ni hotel izstaviti enega oz. enotnega računa za plačilo celotne dogovorjene kupnine za vozilo. Nadaljnji (iz tega sledeči) zaključek izpodbijane sodbe je, da tožeči stranki ni mogoče očitati nezvestobe pri izpolnitvi predmetne pogodbe, da ji ni mogoče očitati odgovornosti za neizpolnitev pogodbe. To pa je odločilni razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrnitev tožbenega zahtevka toženca. Toženec je zatrjeval in dokazoval (in tudi dokazal kljub dejstvu, daje stranka pri dokazovanju negativnega dejstva močno omejena), da pravdni stranki ob sklepanju predmetne pogodbe nista dogovorili, da se plačilo vozila izvede s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga. Če bi naslovno sodišče to zatrjevano dejstvo štelo pravilno kot sporno, bi moralo navesti in obrazložiti, zakaj šteje to dejstvo (da sta pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da se plačilo kupnine izvede s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga) za dokazano. Da šteje sodišče prve stopnje to dejstvo za nesporno, potrdi izpodbijana sodba še enkrat na strani 33 obrazložitve, ko navaja, da toženec sam tega dejstva nikoli ni zanikal (in sicer dejstva: da „se je s strani tožeče stranke toženca že v fazi dogovarjanj glede sklenitve posla med pravdnima strankama seznanilo z kot edino za tožečo stranko sprejemljivo opcijo za nakup vozila preko leasinga“). Prav nasprotno pa izhaja iz spisa: Toženec je namreč že v svoji prvi pripravljalni zatrjeval, da je šele iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke prvič izvedel, da naj bi se kupnina plačala ob vzajemni ureditvi potrebnih dokumentov (faktura, ki bi jo morala izdati tožena stranka) za pridobitev kredita tožeče stranke. Nato je tudi v drugi pripravljalni vlogi izrecno zatrjeval še, da pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe nista dogovorili, da bo tožeča stranka za plačilo preostanka kupnine pridobila leasing financiranje. Zaslišan kot stranka je podrobno pojasnil, kako je potekalo dogovarjanje od 17. 6. 2008 dalje in sicer, da tega dne tožnik ni omenjal nobenih dodatnih pogojev oz. problemov v zvezi z realizacijo plačila, ampak je rekel, da bo znesek (24.500,00 EUR) plačan po predračunu, ostalo pa bo plačal v gotovini zato, da bo plačal manj carine pri uvozu vozila v .... Ker je torej sodišče v izpodbijani sodbi štelo kot nesporno dejstvo, da sta pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili način plačila dela kupnine s pridobitvijo leasinga, ni opravilo dokazne ocene ponujenih in izvedenih dokazov za nasprotno trditev, zato je bilo v tej smeri dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pritožnik meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo v okviru dokazne ocene opredeliti do vrste vprašanj, ki jih v svoji pritožbi tudi konkretizirano navaja. Če bi sodišče v izpodbijani sodbi po izvedeni ustrezni dokazni oceni ugotovilo, da sta pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili način plačila dela kupnine z leasingom, pa bi moralo po mnenju toženca v nadaljevanju ugotoviti tudi, kdaj sta pravdni stranki sklenili predmetno pogodbo in ali je bil dogovor o načinu plačila bistvena sestavina pogodbe. Ker teh relevantnih dejstev v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče ni ugotovilo, manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Toženec sodišču prve stopnje še očita, da v izpodbijani sodbi zmotno zaključuje, da je bil način plačila preko leasinga za tožečo stranko edina sprejemljiva opcija za nakup vozila, s čimer je bil toženec seznanjen že v fazi dogovarjanj glede sklenitev posla. Če to pomeni, da sodišče prve stopnje šteje, da je bil takšen način plačila bistvena sestavina pogodbe, potem v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o tem, zakaj šteje način plačila kupnine kot bistveno sestavino pogodbe, saj sta praviloma bistveni sestavini prodajne pogodbe le predmet prodaje in kupnina, način plačila kupnine pa je le stranska sestavina pogodbe. Prodajna pogodba je zato sklenjena tedaj, ko se kupec in prodajalec dogovorita o predmetu in višini kupnine. Tožeča stranka ni zatrjevala (pa tudi toženec ne), da sta pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili način plačila kupnine kot bistveno sestavino pogodbe, zaradi kršitve katere bi tožeča stranka lahko odstopila od pogodbe in sploh ne bi izpolnila svoje bistvene obveznosti iz prodajne pogodbe, tj. ne bi plačala kupnine. Tudi sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do tega ne opredeli, zato ta sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec sodišču prve stopnje nadalje očita tudi, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, tj. da je bil pogoj za to, da tožeča stranka pridobi leasing financiranje predmetnega vozila, izstavitev računa s strani toženca in da toženec tega na izrecno zahtevo ni hotel storiti. Tudi ni res, kar trdi izpodbijana sodba, da je tožeča stranka kot pravna oseba na svoji strani izkazovala vse potrebne pogoje za odobritev leasinga, ki se je izkazal kot „edina možna opcija za sprovedbo posla med pravdnima strankama“. Iz listinskih dokazov, ki se tičejo vprašanja leasinga, do katerih se naslovno sodišče sploh ni opredelilo in jih ni dokazno ocenilo, tj. iz obvestila o odobritvi finančnega leasinga z dne 19. 2. 2009 izhaja, da je bil finančni leasing za predmetno vozilo v znesku 67.726,51 EUR tožeči stranki odobren pod pogojem, da tožeča stranka izvrši vplačilo v višini 22.652,42 EUR; tega pogoja pa tožeča stranka ni izpolnila. To je toženec tekom postopka izrecno zatrjeval, vendar na te trditve ni dobil odgovora. Iz elektronskega sporočila z dne 4. 2. 2009, ki je bil poslan tožencu, izhaja, da je za predmetno vozilo potrebno izstaviti predračun in račun. V tem sporočilu so navedeni napotki za podatke, ki morajo biti v predračunu. Ker hkratna izdaja predračuna in računa nima nobenega smisla, je nelogična in zato tudi v nasprotju z običajno poslovno prakso ter v nasprotju z osnovnim namenom izdaje ene in druge računovodske listine, je vsebino sporočila razumeti v skladu z namenom ter dveh listin. Predračun se izda pred opravo dobave ali pred opravo storitev, ki so predmet predračuna, iz določenih razlogov (da se kupec oz. naročnik seznani s tem, koliko ga bo blago/storitev stalo, ker je dogovorjeno predplačilo po predračunu, ker je to potrebno zaradi pridobitve oz. odobritve kredita, leasinga ali druge oblike financiranja....). Račun pa se izda, ko se blago dobavi ali izroči oz. ko je storitev opravljena. V izpodbijani sodbi je zato zmotno uporabljeno materialno pravo, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo določil Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodatno vrednost (33., 69. in 72. člen tega pravilnika), na katera je toženec tekom postopka opozoril. Izpodbijani sodbi toženec še očita, da posplošeno navaja, da je za običajno prakso v poslovnem prometu povsem sprejemljivo ter tudi logično, da se izstavi račun za prodano vozilo, pri tem pa se izogne temu, kar je toženec argumentirano in utemeljeno poudaril, tj. kdaj nastopi zaveza izstavitve računa za prodajo vozila. Elektronsko sporočilo leasing hiše je torej razumeti po namenu tako, da prodajalec za potrebe odobritve leasinga izda predračun, nakar leasingodajalec leasing odobri, leasingojemalec izpolni pogoje, navedene v odobritvi tj. vplačilo pologa in šele nato sledi nadaljnji postopek: izstavitev računa, plačilo računa s strani leasingodajalca in prevzem/dobava vozila. Toženec se ob tem sklicuje na „druge spise tega sodišča“ in v njih izvedene dokaze, med drugim tudi na spis opr. št. I K 2570/2011, iz katerih je razviden takšen postopek v zvezi z odobritvijo leasinga. Ker pa tožeča stranka kot leasingojemalec pologa ni plačala, potrditvah toženca zagotovo ni prišlo do podpisa leasing pogodbe. Če bi bila leasing pogodba že podpisana in sklenjena med ... in tožečo stranko, kot to očitno neresnično trdi priča M., potem bi lahko tožeča stranka zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti od leasingodajalca, to pa je izplačilo leasinga, saj leasing pogodba ni bila sklepana tudi s tožencem, zato s to pogodbo niso mogle biti dogovorjene kakšne obveznosti v breme tretje osebe tj. toženca kot pogoj za izpolnitev pogodbenih obveznosti leasingojemalca do leasingodajalca. Če bi bila leasing pogodba dejansko sklenjena, bi jo tožeča stranka tudi predložila sodišču, pa je ni. Toženec je namreč leasingodajalcu po prejemu elektronskega sporočila poslal predračun z vsemi zahtevanimi podatki, slike vozila ter kopijo prometnega dovoljenja in lastninskega lista. Če vseh teh pogojev ne bi izpolnil, tožeči stranki leasing ne bi bil odobren. Torej je zaključiti, da je prav toženec omogočil tožeči stranki, da ji je bil leasing odobren (in to upoštevaje nabavno vrednost predmetnega vozila 88.044,46 EUR), tožeča stranka pa ni izkazala oz. dokazala, da je izpolnila pogoj, ki je v odobritvi naveden, tj. vplačilo lastne udeležbe tj. 22.652,42 EUR oz. 44.304,29 KM na transakcijski račun .... Če bi izpolnila ta pogoj, bi razpolagala z dokazilom o plačilu na TRR, ki je naveden v obvestilu o odobritvi leasinga. Toženec pa trditve, da tožeča stranka tega pogoja ni izpolnila, ne more dokazovati, saj gre za negativno dejstvo. Toženec nadalje še trdi, da priča M. neresnično trdi, da plačilo lastne udeležbe ni bil pogoj za realizacijo leasinga, vendar je to v nasprotju z običajno prakso leasingodajalcev. Izpostavlja tudi, da bi tekom postopka predlagal še dodatne dokaze za ugotovitev običajne poslovne prakse leasingodajalcev, če ga ne bi sodišče zavajalo in izdalo nato izpodbijano sodbo, ki je sodba presenečenja. Ta svoj očitek toženec utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje pooblaščenko toženca spraševalo, kaj želi dokazovati z vprašanji: „kdaj se šteje, da je opravljen celotni promet; kako bi lahko, glede na predpis v Sloveniji, da je zavezanec dolžan izdati fakturo, ko je promet opravljen, toženec izdal fakturo preden je vozilo prevzeto oz. preden je promet opravljen“ ter ta vprašanja skušalo preprečiti kljub temu, da je njegova pooblaščenka pojasnila, da želi dokazati, da ne drži trditev priče, da predmetni leasing ni bil realiziran iz razlogov na strani toženca. Potem pa je ravno iz tega razloga sodišče izdalo neugodno sodbo za toženca, ker je zaključilo, da leasing ni bil realiziran zato, ker toženec (še) ni izdal fakture leasingodajalcu. Toženec se sprašuje, na kakšni osnovi bi sploh lahko izdal fakturo leasingodajalcu, ko pa predmetnega vozila ni prodal leasingodajalcu, saj je za predmetno vozilo že pred tem sklenil prodajno pogodbo s tožečo stranko, kar pomeni, da je predmetno vozilo prodal tožeči stranki in ga ni mogel še enkrat prodati tretji osebi tj. leasingodajalcu ter le-temu na osnovi takšne prodajne pogodbe izdati fakture za kupnino za vozilo. Toženec ocenjuje izpoved priče M. kot neverjetno tudi zato, ker je trdil, da leasing hiša po izdanem računu za nakup vozila s strani prodajalca postane lastnik tega vozila ter potem izda račun podjetju .... Ob tem se toženec še sprašuje, kakšen račun in za kaj pa izda podjetju .... glede na njegovo pojasnilo, da če bi tožeča stranka na podlagi obvestila z dne 19. 2. 2009 plačala zahtevani polog, tega plačila leasing hiša ne bi takoj knjižila, ampak šele tedaj, ko bi bil izveden celoten promet, to pa bi bilo, ko bi se zaključil uvoz vozila v .... Iz tega skledi zaključek, da po navedbah M. leasingodajalec izda samo en račun leasingojemalcu, ko je vozilo uvoženo, prevzeto in temu računu je priložen plan odplačila leasinga. To pa je očitna laž, saj leasingodajalec lahko in mora izstavljati račune leasingojemalcu za uporabnino. Ni mogoče, da bi bil izdan račun za dve leti vnaprej, zlasti zato ne, ker ta račun ne bi bil takoj plačan, temveč bi ga leasingojemalec plačeval vsak mesec v obdobju dveh let. Toženec nadalje opozarja, da je M. izpovedba neverjetna zlasti v delu, da vplačilo pologa ni bil pogoj za realizacijo leasinga, iz razloga, ker je trdil, da bi naj tožeča stranka vplačilo pologa izvršila zgolj na podlagi obvestila in ne na podlagi izdane fakture. Toženec se namreč sprašuje, zakaj pa potemtakem leasingodajalec ni plačal kupnine tožencu zgolj na podlagi njegovega obvestila, zakaj je domnevno zahteval račun in še to le en račun - saj priznava, da je toženec hotel izdati dve fakturi. Toženec ob tem še izpostavlja, da v... ne obstaja nobena veljavna zakonodaja, ki bi prepovedovala izdajo dveh računov. Gre za materialno pravo, katerega naslovno sodišče ni preverilo (kar je dolžno po uradni dolžnosti) in zato ga tudi ni pravilno uporabilo v izpodbijani sodbi. Nadalje toženec sodišču prve stopnje še očita, da je v izpodbijani sodbi obrazložitev sama s seboj v nasprotju, zato je sodba nejasna in je ni moč preizkusiti, podana pa je zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek utemeljuje z navedbo, da izpodbijana sodba najprej navaja, da delna plačila šteje kot delno plačilo kupnine in to delno plačilo ocenjuje kot neobičajno visok del kupnine, nato pa v isti sapi očita tožencu njegovo nezvestobo prodajni pogodbi, ki naj bi bila v tem, da predmeta prodajne pogodbe, ki ga je že prodal tožeči stranki in za katerega je že prejel neobičajno visok del kupnine, ni še enkrat prodal leasing hiši, da bi slednja postala lastnik tega vozila. Še najmanj od sodišča bi bilo za pričakovati, da prodajalca poučuje, kako bi pravilno ravnal, če bi razmeroma velik del kupnine za vozilo pobral od enega kupca, nato pa še celotno kupnino za vozilo fakturiral in pobral od drugega kupca (preden bi bila pogodba s prvim kupcem razvezana). Sodišču prve stopnje toženec nadalje še očita, da je z zmotno uporabo materialnega prava plačani znesek opredelilo kot del plačila kupnine oz. kot avans, za takšen zaključek pa v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov, zato sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje očita, da ne navede niti enega razumnega razloga, zakaj ni moglo slediti tožencu, da je šlo pri delnih plačilih za plačilo are. Razlog, „da se ara običajno ne drobi na posamična delna plačila“, ni noben razumen razlog in to tudi ni res. Ni jasno, zakaj ara ne bi mogla biti plačana v različnih časovnih trenutkih in v več zneskih. To tudi ni nič neobičajnega. Ara je instrument za utrditev obveznosti in tožeča stranka je ravno z vsakim novim plačilom are podala znamenja utrditve obveznosti. Ni pomemben le namen tožeče stranke, ampak skupen namen pravdnih strank, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo in se v zvezi s tem opredeliti še do trditev toženca, ki jih v pritožbi še enkrat izrecno izpostavi. Ker o vseh teh trditvah, ki jih je tekom postopka postavil toženec, izpodbijana sodba molči, pritožnik sodišču prve stopnje očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je tudi v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno. Izpostavi še, da je v primeru nejasnih določil pogodbe potrebno te razlagati po namenu obeh pogodbenikov (82. člen OZ, ki ga sodišče v izpodbijani sodbi ni uporabilo), ta pa izhaja iz teh trditev, do katerih se izpodbijana sodba (ponovno) ni opredelila. Toženec še meni, da zgolj višina zneska še ne pomeni, da plačani znesek ne predstavlja are in opozori, da je sankcija neobičajno visokega zneska plačane are zmanjšanje pretirano velike are po sodišču, vendar le na zahtevo zainteresirane stranke (4. odstavek 65. člena OZ). Nadalje toženec izpodbija še dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenim dokazom z zaslišanjem priče J., ko po njegovem prepričanju več kot očitno njegovo krivo pričanje šteje kot, da je pač „svojo izpovedbo popravil“. Pri tem se sklicuje na to, da je policija menila, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe, saj je zoper J. zaradi krivega pričanja v predmetni zadevi podala na Okrožno državno tožilstvo v Celju kazensko ovadbo dne 5. 2. 2015. Toženec tudi ne more verjeti, da sodišče ne sprevidi več kot očitnega scenarija tožeče stranke tj. zakaj je do krive izpovedbe prišlo in kaže na jasen motiv J. ter na skupno delovanje z M., ki ga v nadaljevanju tudi obrazloži. Sodišču prve stopnje toženec nadalje še očita, da iz njemu neznanih razlogov podpira opisano nezakonito ravnanje navedene združbe, kar je nedopustno in zavržno. Nazadnje pa toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je zmotna zaradi zmotne odločitve o glavni stvari, saj bi ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ter popolni ugotovitvi dejanskega stanja, morala tožeča stranka v predmetni pravdi v celoti propasti, posledično pa bi morala glede na uspeh v pravdi tožeča stranka tožencu povrniti vse njegove stroške postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila in sicer se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, zahteva pa tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka zaradi razveze pogodbe (enostranskega odstopa od pogodbe) s strani toženca od njega zahtevala vračilo kupnine v skupni višini 35.000,00 EUR, ki jo je plačala za tovorno vozilo – betonsko črpalko znamke M. – B., tip A., letnik 1999 na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s tožencem v letu 2009, v več obrokih in sicer: dne 9. 8. 2009 v višini 4.500,00 EUR, dne 2. 9. 2009 v višini 3.000,00 EUR, dne 19. 1. 2010 v višini 5.000,00 EUR, dne 6. 2. 2010 v višini 5.000,00 EUR, dne 12. 3. 2010 v višini 10.000,00 EUR, dne 4. 7. 2010 v višini 2.500,00 EUR in dne 18. 1. 2011 v višini 5.000,00 EUR. Trdila je, da sta s tožencem v letu 2009 sklenila kupoprodajno pogodbo za to tovorno vozilo za dogovorjeno ceno 80.000,00 EUR, da sta ob sklenitvi pogodbe dogovorila pogoje pravnega posla in način plačila kupnine tako, da sta se primarno dogovorila, da se kupnina plača v več delih in sicer se plačilo dela kupnine izvede na podlagi posameznih plačil za izstavljeni predračun št. 2009/007 z dne 23. 11. 2009 v višini 30.500,00 EUR, preostali znesek kupnine pa po obrokih do popolnega poplačila in izročitve predmeta prodaje. Nadalje je še trdila, da je bil zaradi problema uvoza vozil, starejših od 10 let v BIH, dogovor med pravdnima strankama tak, da bo tožeča stranka vozilo prevzela, ko bo uvoz mogoč. Dne 3. 12. 2010 pa je tožeča stranka prejela dopis pooblaščenke toženca, v katerem je bilo zmotno navedeno, da naj bi bila prodajna pogodba sklenjena dne 6. 2. 2010 in v znak sklenitve pogodbe plačana ara v višini 29.500,00 EUR ter da bo toženec zaradi večkratnih neuspešnih pozivov, da se vozilo prevzame in plača celotna kupnina, po preteku roka 8 dni odstopil od pogodbe. Do prejema tega dopisa je tožeča stranka plačala že 30.000,00 EUR kupnine, po tem pa dne 18. 1. 2011 še znesek 5.000,00 EUR. V primeru razdrtja pogodbe ima tista stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega kar je dala, zato tožeča stranka s to tožbo zahteva od toženca vračilo že plačane kupnine.

6. Toženec je v odgovoru na tožbo trdil, da so zneski, ki jih je plačala tožeča stranka, predstavljali aro in jih zato tožeči stranki, ki je odgovorna za razdrtje pogodbe, ni dolžan vrniti, nato pa je najprej vložil pobotni ugovor v višini 35.000,00 EUR in pri tem trdil, da ima do tožeče stranke terjatev iz naslova odškodnine za škodo, ki mu je nastala zato, ker je do razdrtja pogodbe med njima prišlo iz razlogov, ki so na strani tožeče stranke, nato pa je v nadaljevanju odgovora na tožbo na isti dejanski in pravni podlagi kot pobotni ugovor vložil še nasprotno tožbo za plačilo zneska 35.899,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točkah 22. in 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da med pravdnima strankama zaradi diskonsenza ni bila sklenjena pogodba (dogovor) o ari in so plačani zneski v skupni višini 35.000,00 EUR predstavljali delna plačila kupnine, ki jih sedaj tožeča stranka v obliki kondikcijskega zahtevka utemeljeno zahteva nazaj od toženca. V točkah 14. in 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje še zaključilo, da je bilo s pogodbo med pravdnima strankama izrecno dogovorjeno, da kupec prevzame vozilo, ko bo kupnina v celoti plačana, plačilo kupnine pa se izvede v določenem (manjšem) delu preko nakazil na podlagi predračuna, v preostanku s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga. Zaključilo je tudi, da razlog za zamik oziroma končno za odstop od pričakovane realizacije posla med pravdnima strankama ni bil zavlačevanje tožeče stranke zaradi čakanja na sprostitev omejitev za uvoz vozil v ..., temveč je bil v tem, da toženec za sprovedbo sicer že odobrenega leasinga tožeči stranki leasing hiši v ...i ni hotel izstaviti enega (enotnega) računa za plačilo celotne dogovorjene kupnine za vozilo, kot je to od njega zahtevala leasing hiša. V točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje še zaključilo, da tožeči stranki ni moč očitati nezvestobe pri izpolnitvi pogodbe in zato odpade tudi odločilni pogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka s strani toženca, temelj odškodninskega zahtevka toženca pa ni podan, zato že po temelju ni bilo mogoče ugoditi njegovemu ugovoru pobota, iz istega razloga pa tudi ne njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku (točka 26. obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v točki II. izreka odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tudi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 35.000,00 EUR, to je glede terjatve toženca, ki jo je na isti dejanski in pravni podlagi uveljavljal tudi s pobotnim ugovorom. Dokler teče pravda se namreč ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, pa sodišče zavrže tožbo (3. odstavek 189. člena ZPP). Litispendenco ustvarja tudi uveljavljanje ugovora pobotanja v pravdi po 3. odstavku 319. člena ZPP. Kriteriji za dopustnost nasprotne tožbe in uveljavljanje procesnega pobota se prekrivajo, saj ZPP izrecno določa, da je nasprotna tožba dopustna, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata (2. točka 1. odstavka 183. člena ZPP). V skladu s sodno prakso se šteje, da nasprotna tožba in procesni pobotni ugovor predstavljata uveljavljanje istega zahtevka na dva procesna načina. Toženec je v odgovoru na tožbo najprej uveljavljal pobotni ugovor, s katerim je uveljavljal v pobot svojo terjatev v višini 35.000,00 EUR, v nadaljevanju pa vložil še nasprotno tožbo, v kateri je uveljavljal nekoliko višjo terjatev v višini 35.899,95 EUR s pripadki, zato je nasprotna tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek toženca v višini 35.000,00 EUR, zaradi litispendence nedopustna. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega v tem delu ugodilo pritožbi toženca in na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki II. izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 35.000,00 EUR in v tem delu nasprotno tožbo zavrglo.

Glede odločitve o obstoju (utemeljenosti) terjatve tožeče stranke:

9. Ni pritrditi tožencu, da v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj terjatve tožeče stranke na vračilo kupnine, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje ima v tem delu dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da se da preizkusiti. V točki 22. in 23. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo zelo obširne, pa tudi razumne razloge za svoj zaključek, da pravdni stranki nista sklenili dogovora o ari in da se zato štejejo s strani tožeče stranke plačani zneski v skupni višini 35.000,00 EUR za delna plačila kupnine (avansi), ki se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

10. Prav tako ni pritrditi tožencu, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, s katerimi je utemeljeval svoje zatrjevanje, da so plačani zneski tožeče stranke predstavljali aro. Na te navedbe sicer sodišče prve stopnje ni odgovorilo izrecno, se je pa do njih opredelilo posredno, ko je zaključilo, da pogodba o ari ni bila sklenjena z navedbo razlogov za takšen zaključek (primerjaj točki 22. in 23. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje tožencu pravice do izjave ni kršilo, zatrjevana absolutna bistvena določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

11. Neutemeljen je nadalje tudi očitek toženca, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o obstoju terjatve tožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo in posledično tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora biti ara posebej dogovorjena, t.j. da mora biti sklenjena pogodba o ari, kar pomeni, da mora, kot za sklenitev vsake druge pogodbe, obstajati volja strank za njeno sklenitev. Glede na nejasno določilo v dogovoru z dne 6. 2. 2010, ki je v zvezi s plačanimi zneski vsebovalo zapis ara-avans, je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 82. člena OZ, ki vsebuje razlagalna pravila, in to nejasno določilo razlagalo z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenikov (pravdnih strank), kar je podrobno pojasnilo v točkah 22. in 23. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi dejansko stanje je v tem delu ugotovilo pravilno. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč pravilno zaključilo, da tožeča stranka zneskov ni plačala v znamenje, da je pogodba sklenjena, temveč jih je smatrala kot delna plačila kupnine. Čeprav si je toženec razlagal, da mu je tožeča stranka zneske plačevala kot aro, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pa je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se volji pravdnih strank kot pogodbenih strank nista ujemali, zaradi diskonsenza pa pogodba o ari sploh ni mogla nastati. Ob takšnih pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so s strani tožeče stranke plačani zneski predstavljali delna plačila kupnine in je zaradi razdrtja pogodbe tožeča stranka upravičena zahtevati njihovo vračilo v obliki kondikcijskega zahtevka v skladu z 2. odstavkom 111. člena in 190. členom OZ.

12. Bistveni razlog, zakaj je plačane zneske tožeče stranke v skupni višini 35.000,00 EUR šteti kot delna plačila kupnine, kot avanse in ne kot aro, je po zaključku sodišča prve stopnje torej v njegovem (pravilnem) zaključku, da pogodba o ari med pravdnima strankama ni bila sklenjena, saj ni bilo soglasja volj za sklenitev te pogodbe. Ostali razlogi, ki jih je za potrditev tega zaključka sodišče prve stopnje še dodatno navajalo v sodbi, in ki jih v pritožbi izpostavlja toženec kot „ne razumne“ razloge za odločitev, t.j. „da tako visok znesek, kot je bil vplačan (35.000,00 EUR), prav gotovo ne predstavlja pravno veljavne are“, „da se ara običajno ne drobi na posamična delna plačila“, in „da število vplačil že samo po sebi odstopa od običajne prakse v poslovnem prometu“, so tako nebistveni in neodločilni razlogi za odločitev v tej zadevi, zato njihova (ne)razumnost na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva.

Glede odločitve o utemeljenosti pobotnega ugovora toženca in njegovega zahtevka po nasprotni tožbi:

13. Toženec pa pravilno opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na presojo utemeljenosti njegovega pobotnega ugovora in njegovega zahtevka iz nasprotne tožbe.

14. Pobotni ugovor in zahtevek po nasprotni tožbi je toženec utemeljeval s trditvami, da je za neizpolnitev pogodbe in posledično za njeno razvezo odgovorna tožeča stranka, ki ni v celoti plačala kupnine in prevzela predmeta prodajne pogodbe (tovornega vozila). Sodišče prve stopnje je v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe za takšen zahtevek toženca navedlo pravilno pravno podlago, t.j. 103. člen OZ, ki določa, da ima če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka možnost zahtevati izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopiti od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. V nadaljevanju pa te določbe OZ sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno in v zvezi s samo podlago tega zahtevka toženca dejanskega stanja tudi ni ugotovilo popolno. Odškodninsko odgovorna je lahko glede na to zakonsko določilo namreč samo tista pogodbena stranka, ki ni izpolnila svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje je sicer v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je za neplačilo celotne kupnine s strani tožeče stranke in posledično za odstop od pogodbe odgovoren toženec sam, saj za sprovedbo sicer že odobrenega leasinga tožeči stranki leasing hiši v ... ni hotel izstaviti enega (enotnega) računa za plačilo celotne dogovorjene kupnine za tovorno vozilo, kakor je od njega zahtevala leasing hiša, kar kaže na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bila izstavitev računa s strani toženca njegova pogodbena obveznost. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi sklepalo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta se s pogodbo izrecno dogovorili, da kupec prevzame vozilo, ko bo kupnina v celoti plačana, plačilo kupnine pa se izvede v določenem (manjšem) delu preko nakazil na podlagi predračuna, v preostanku pa s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga (primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ter zaključilo, da je tožeča stranka že v fazi dogovarjanj glede sklenitve posla med pravdnima strankama toženca seznanilo z kot edino za tožečo stranko sprejemljivo opcijo za nakup vozila preko leasinga.

15. Pritrditi je tožencu, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta se s prodajno pogodbo izrecno dogovorili, da se večji del kupnine poplača s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga in da naj bi bila to tudi edina sprejemljiva opcija plačila kupnine s strani tožeče stranke, kar predstavlja kršitev določila 214. člena ZPP, ta kršitev pa je imela vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, saj sodišče v nadaljevanju zaradi takšnega napačnega sklepanja sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z obstojem takšnega dogovora o načinu plačila kupnine, zato je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Da so bila ta dejstva med pravdnima strankama sporna, je namreč razvidno že iz prve pripravljalne vloge toženca z dne 21. 3. 2012, saj iz njene točke VI. 2) med drugim izhaja, da so za toženca sporne trditve tožeče stranke o neizstavitvi fakture za kupnino kot opravičljiv razlog, zakaj sama ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, navedel pa je tudi, da način financiranja kupnine ni vprašanje, ki bi zadevalo toženca, s čimer je posredno zanikal obstoj dogovora o načinu financiranja kupnine kot sestavine prodajne pogodbe. Izrecno pa je zanikal obstoj takšnega dogovora o plačilu preostanka kupnine z leasing financiranjem v drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2012 v točki VIII. b.).

16. Če bi sodišče prve stopnje pravilno štelo obstoj takšnega dogovora za med pravdnima strankama sporno dejstvo, bi moralo na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank in ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu ugotavljati obstoj tega dogovora kot sestavine prodajne pogodbe, prav tako pa tudi še obstoj nekaterih drugih odločilnih dejstev. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala in izkazovala aktivnosti v zvezi s pridobitvijo finančnega leasinga pri leasing hiši ... v februarju 2009, po drugi strani pa trdila, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama v letu 2009 (kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke naj bi bila pogodba sklenjena 9. 8. 2009, ko je tožeča stranka plačala prvi znesek kupnine), pravdni stranki pa sta omenjali še druge datume sklenitve prodajne pogodbe (npr. toženec datume 9. 3. 2008, 17. 6. 2008, pa 6. 2. 2010), bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno odločitev v tej zadevi najprej ugotoviti, kdaj je bila prodajna pogodba med pravdnima strankama sploh sklenjena, kakšna je bila vsebina te prodajne pogodbe, še zlasti pa, ali sta v času sklenitve te pogodbe (ali kasneje po sklenitvi te pogodbe) pravdni stranki dogovorili tudi način plačila (vsaj dela) kupnine s pridobitvijo finančnega leasinga in posledično, ali je obstajala sodelovalna dolžnost toženca, da omogoči realizacijo finančnega leasinga z izdajo enega (enotnega) računa, kot njegova obveznost iz prodajne pogodbe, kot je to trdila tožeča stranka, nadalje bi moralo ugotoviti še, kakšen je bil njun dogovor glede časa prevzema predmeta pogodbe, ali je ob sklenitvi prodajne pogodbe v BIH obstajala kakšna omejitev uvoza vozil, starejših od 10 let, ali je takšna omejitev obstajala tudi v času razdrtja pogodbe, kdaj je bila prodajna pogodba razdrta, ali je toženec upravičeno odstopil od te pogodbe, nadalje pa še, katera od pogodbenih strank svoje obveznosti iz prodajne pogodbe ni izpolnila, kaj je razlog za to neizpolnitev, in ali je stranka, ki svoje obveznosti ni izpolnila, za svojo neizpolnitev tudi odškodninsko odgovorna. Za neizpolnitev pogodbe bi namreč lahko bil pogodbenik odgovoren le v primeru, če bi se izkazalo, da je prekršil (ni izpolnil) svoje pogodbene obveznosti.

17. Ker teh odločilnih dejstev sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sploh ni ugotavljalo in za svoje zaključke, da tožeča stranka ni pogodbi nezvesta stranka, da je pogodbi nezvesta stranka dejansko toženec, ker leasing hiši ni izstavil enega (enotnega) računa za realizacijo že odobrenega finančnega leasinga za plačilo kupnine in da zato ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožeče stranke, dejanskega stanja še ni prepričljivo ugotovilo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točkah I. in III. izreka v celoti ter delno v točki II. izreka (v delu, v katerem nasprotna tožba ni bila zavržena) v skladu s 355. členom ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in zgoraj navedene razloge pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti, ker gre za cel sklop dejanskih vprašanj, o katerih se bo moralo ob pravilni uporabi materialnega prava najprej izreči in jih ugotoviti ter obrazložiti sodišče prve stopnje. Čeprav je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožeče stranke do toženca sicer pravilna, pa mora v tem konkretnem primeru, ko je zaradi pobotnega ugovora izrek sodbe vedno tričlenski, pritožbeno sodišče kljub temu razveljaviti tudi tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke in na njeno plačilo (1. in 3. odstavek točke I. izreka), saj je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo dejstev, od katerih je odvisna odločitev o tem, ali obstoji v pobot uveljavljana terjatev. Napotki sodišču prve stopnje pa izhajajo že iz zgoraj navedenega.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

19. Toženec je v pritožbi predlagal, da se v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim sodnikom, vendar tega svojega predloga ni obrazložil. Ker sodišče druge stopnje ne vidi nobenih utemeljenih razlogov za takšno ukrepanje (356. člen ZPP), predlogu toženca ni sledilo in ni odredilo, da bi se nova glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe.