Jedro

Če se nekdo sklicuje na poseg v pravico do (spoštovanja) doma, ker bi bilo vanjo prekomerno poseženo in sodišče ugotovi, da gre za poseg v to pravico, mora četudi ugotovi dopustnost takšnega posega po nacionalni zakonodaji, presoditi tudi sorazmernost takega posega v to pravico.

Takšno tehtanje oziroma test sorazmernosti mora sodišče opraviti vselej, kadar pride do vertikalnega posega v ustavno pravico. Posebej skrbno mora sodišče tehtanje opraviti, ko pravici do spoštovanja doma stoji nasproti izključno javni interes, ki ga zastopa država/občina/neprofitna stanovanjska organizacija. V teh primerih mora sodišče poseg v pravico presojati tudi v luči osebnih okoliščin prizadete osebe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 13. 10. 2022 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I izreka, da se toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) odpove najemna pogodba z dne 3. 9. 2010 zaradi najema stanovanja št. 2, ki se nahaja v II. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu ..., označenega z ID znakom ...; - pod točko II izreka toženki naložilo, da v 60-ih dneh izprazni stanovanje, opredeljeno v točki I izreka in ga prostega oseb in stvari izroči pooblaščenemu upravniku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) A. d.d., - pod točko III izreka odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške.

2. Toženka je v pritožbi zoper sodbo uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navajala je, da mora sodišče ob sojenju upoštevati ne samo zakon, ampak tudi Ustavo RS in odločbe Ustavnega sodišča RS. Toženka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na svojo ustavno pravico do spoštovanja doma, ki ji glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up- 619/17-22 z dne 14. 2. 2019 zagotavlja, da bo pred pretečo izgubo doma deležna sodne presoje sorazmernosti ukrepa. Toženka od 3. 9. 2010 biva v predmetnem stanovanju, zato ta pomeni njen dom. Izguba doma pomeni najbolj skrajno obliko posega v pravico do spoštovanja doma, zato ESČP v primerih sodno naložene dolžnosti izselitve iz ″socialnega″ stanovanja, ocenjuje ne le ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma nujen v demokratični družbi. Zato je nujno oceniti ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem okoliščine konkretnega primera. Posameznik lahko pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma uveljavlja svoje osebne okoliščine. Če sodišče v takem primeru ne utemelji, zakaj je izselitev posameznika nujna, je legitimen interes države, da nadzira svojo lastnino, sekundarnega pomena v primerjavi s pravico do spoštovanja doma. Toženka se je sklicevala na obstoj posebnih okoliščin, to je, da ves čas prebiva v tem neprofitnem stanovanju, da ni zaposlena, da prejema socialno pomoč, da je zaradi bolezni nezaposljiva, da se je junija 2020 razvezala od moža, da v primeru izselitve nima kam iti, da preživlja tudi hčero, ki je še študentka, da se je preživnini odpovedala, da ima hči višjo štipendijo. Sodišče okoliščin v smislu tehtanja toženkine pravice do spoštovanja doma in na drugi strani interesov tožnice sploh ni tehtalo. Sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je toženka tekom postopka plačala del zaostale najemnine v znesku 1.200,00 EUR, po prejemu izpodbijane sodbe pa še znesek 2.200,00 EUR. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj je izselitev toženke zaradi neplačila najemnine, ki je sedaj v celoti plačana, nujen ukrep za varovanje koristi tožnika. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker sodišče Ustave RS in odločbe Ustavnega sodišča ni uporabilo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnica je pritožbi priložila dokazilo o plačilu zneska 2.200,00 EUR.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika za krivdno odpoved najemne pogodbe in toženkino izpraznitev stanovanja ugodilo in sprejelo izpodbijano odločitev na podlagi 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Zaključilo je, da je tožnik dokazal svoje trditve o toženkinem neplačilu najemnin (od oktobra 2019 do julija 2021), to pa kljub pred tožbo poslanem opominu toženki z vsebino po tretjem odstavku 103. člena SZ-1, toženka pa ni dokazala izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 104. člena SZ-1, z izkazanostjo katerih najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati.

6. Pravilna so pravna poudarjanja in razlogovanja pritožnice v pritožbi, da v primeru, ko se posega nekomu v dom, kar kot človekovo pravico opredeljuje tako Evropska konvencija o človekovih pravicah - EKČP (8. člen) kot Ustava RS (36. člen), glede na stališča v že sprejetih odločbah Ustavnega sodišča RS (U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 in Up 619/17 z dne 14. 2. 2019) in Vrhovnega sodišča v (II Ips 87/2020 in II Ips 72/21) in višjih sodišč1, sodišču to nalaga dodatno in posebno presojo. Če se nekdo (v pravdnih postopkih pravilom tožena stranka) sklicuje na poseg v pravico do (spoštovanja) doma, ker bi bilo vanjo prekomerno poseženo in sodišče ugotovi, da gre za poseg v to pravico, mora četudi ugotovi dopustnost takšnega posega po nacionalni zakonodaji, presoditi tudi sorazmernost takega posega v to pravico. Upoštevajoč drugi odstavek 8. člena EKČP ter že izpostavljeno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije in sodno prakso, je v pravico do (spoštovanja) doma dopustno poseči, če za poseg obstaja zakonska podlaga in če je poseg, zaradi obstoja katerega od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP, nujen v demokratični družbi. Slednje tako zahteva tehtanje ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Takšno tehtanje oziroma test sorazmernosti mora sodišče opraviti vselej, kadar pride do vertikalnega posega v ustavno pravico. Posebej skrbno mora sodišče tehtanje opraviti, ko pravici do spoštovanja doma stoji nasproti izključno javni interes, ki ga zastopa država/občina/neprofitna stanovanjska organizacija2. V teh primerih mora sodišče poseg v pravico presojati tudi v luči osebnih (individualnih okoliščin) prizadete osebe. Če sodišča v takem primeru ne utemeljijo, zakaj je bila izselitev posameznika nujna, je po presoji ESČP legitimen interes države, ki nadzira svojo lastnino, sekundarnega pomena v primerjavi s pravico posameznika do spoštovanja doma.

7. Podatki spisa potrjujejo pritožbene trditve, da se je toženka najprej z opisom svojih osebnih okoliščin (kot jih je izpostavila ponovno tudi v pritožbi), nato pa tudi izrecno v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na ustavno pravico do doma ter z izrecnim sklicevanjem tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 619/17 opozarjala na prekomernost posega v to njeno pravico in potrebnost vrednotenja izpostavljenih osebnih okoliščin v smislu testa sorazmernosti ukrepa. Kot osebne okoliščine je izpostavljala tudi vse okoliščine, ki jih pritožbeno ponovno izpostavlja3. Sodišče prve stopnje takšnih trditev toženke v sodbi ni povzelo in jih očitno ni štelo kot pravno pomembne. Torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo ali v konkretnem primeru toženki zatrjevana pravica do doma (kot konvencijska in ustavna pravica) gre. Zato v nadaljevanju, v kolikor bi toženki takšna pravica šla, ni ugotavljalo tudi s strani toženke zatrjevanih osebnih okoliščin oziroma drugih okoliščin, potrebnih za tehtanje v smislu ugotavljanja sorazmernosti ukrepa oziroma testa sorazmernosti. Tako je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje glede pomembnega sklopa dejstev neugotovljeno. Ker sodba ne vsebuje razlogov o toženkinem sklicevanju na pravico do doma in zatrjevani prekomernosti posega vanjo pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Teh kršitev pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti s samostojnim ugotavljanjem manjkajočih pravno pomembnih dejstev. S tem, ko te ne bi bile niti v dejanskem niti v pravnem pogledu predmet presoje sodišča prve stopnje, bi tako bistveno poseglo v ustavno pravico do pritožbe pravdnih strank. Glede na datum vložene tožbe v predmetni zadevi (27. 8. 2021) pa zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ne bo bistveno poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP), zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

8. Posebna napotila sodišču prve stopnje za novo sojenje niso potrebna, ker izhajajo že iz zgoraj navedenega.

9. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

1 primerjaj VSL I Cp 135/2021, I Cp 1083/2022, VSM I Cp 89/2021, VSC Cp 172/2022, in druge. 2 Kakor je to primer v konkretni zadevi. 3 Razen naknadnega plačila še nadaljnjih 2.200,00 EUR.