Jedro

Za spor med dvema pravnima osebama, v katerem tožeča stranka toženi očita, da ji bo zaradi njenih dejanj nastala škoda, saj naj bi omogočila postopek, voden pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, je v skladu s 7. točko drugega odstavka 32. člena v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZPP pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi dejanj uslužbenk in uslužbencev tožene stranke, ki so s frankiranjem, sprejemom ter vročanjem pisemske ovojnice v poštni predal tožeče stranke dne 28. 12. 2010 kršili človekove pravice in temeljne svoboščine po 15., 16. in 22. členu Ustave RS. Iz tožbe med drugim izhaja, da samostojni podjetnik A.A. s. p. v tem pismu vroča račun za storitev, opravljeno pred leti, s katero pa je zaradi nestrokovnosti in malomarnosti tožeči stranki povzročil škodo. Kljub temu, da je bil pisno in ustno večkrat pozvan, da to škodo odpravi, je ni odpravil. Z zlorabo inštituta najstrožjega načina vročanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) želi pridobiti premoženjsko korist, saj je rok za plačilo, naveden na tem računu, 29. 12. 2010. Predlaga, da naslovno sodišče odloči, da je vročitev pisemske ovojnice AR, osebna vročitev po ZUP RB1378 049 7 SI, z dne 29. 12. 2010 nezakonita oziroma podrejeno, če ugotovi, da sporna vročitev ni nezakonita, v skladu s 156. členom Ustave RS predmetni postopek prekine in začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim izpodbija pravni interes tožeče stranke. Dodaja, da zgolj izvaja poštne storitve in da nima pravice vpogledovati v vsebino poštnih pošiljk. Poleg tega tožena stranka kot izvajalec poštne storitve tudi ni dolžna vedeti, ali posamezen pošiljatelj ima ali nima pravice uporabljati pisemsko ovojnico po ZUP. Takšne obveznosti izvajalcu poštnih storitev noben zakon ne nalaga. Še manj je dolžna vedeti, kateri organi oziroma nosilci javnih pooblastil lahko postopajo po ZUP.

To sodišče ni stvarni pristojno za odločanje o zadevi.

Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavani zadevi tožeča stranka smiselno uveljavlja, da je tožena stranka s frankiranjem, sprejemom in vročitvijo pisemske ovojnice posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, zaradi česar bo oškodovana, saj naj bi na podlagi te vročitve A.A. s.p. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sprožil postopek, ki se vodi pod opr. št. VL 2164/2011. V obravnavani zadevi ne gre za dejanje organa, zoper katerega je dopusten upravni spor. Kdo je organ, zoper dejanje katerega je dopusten upravni spor po 4. členu ZUS-1, izhaja iz citiranega 1. člena ZUS-1 in sicer je to lahko državni organ, organ lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil. Iz Sklepa o preoblikovanju javnega podjetja Pošta Slovenije d.o.o. v družbo Pošta Slovenije d.o.o. (Uradni list RS, št. 67/02) in Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09 in naslednji, v nadaljevanju ZPSto-2) pa izhaja, da je tožena stranka zgolj gospodarska družba, brez statusa javnega podjetja in kot takšna izvajalec univerzalne storitve, ki ga z odločbo imenuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije na podlagi javnega razpisa. Kot taka ni organ, zoper dejanje katerega je dopusten upravni spor po 4. členu ZUS-1. Iz navedenega izhaja, da gre za spor med dvema pravnima osebama, v katerem tožeča stranka toženi očita, da ji bo zaradi njenih dejanj nastala škoda, saj naj bi omogočila postopek, voden pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 2164/2001. Za odločanje o takšnih sporih je v skladu s 7. točko drugega odstavka 32. člena v zvezi s prvim odstavkom 30. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) pristojno sodišče splošne pristojnosti, v obravnavanem primeru, ko gre a spor med dvema pravnima osebama, torej gospodarski spor (1. točka prvega odstavka 481. člena ZPP), okrožno sodišče. Glede na sedež tožene stranke je to Okrožno sodišče v Mariboru (48. člen ZPP).

Upravno sodišče mora v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Ker v konkretnem primeru ne gre za upravni, ampak za civilnopravni spor, ki se rešuje kot gospodarska zadeva, se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje in se ni spuščalo v presojo izkazanosti pravnega interesa tožeče stranke za vložitev predmetne tožbe. V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZPP bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa poslana v reševanje pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru.