Jedro

Tožnik zmotno razume določbe ZDR-1 v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za projektno organizirano delo. Delodajalec ima zgolj možnost, da za pripravo oziroma izvedbo takega dela skladno z 11. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR‑1 zakonito sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni pa izključeno, da tudi za tako delo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V takem primeru delavcu ob izteku projekta pogodba o zaposlitvi samodejno ne preneha, mu jo pa lahko delodajalec odpove iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker mu ne more več zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - zanj nima več dela, za opravljanje katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Prav za tak primer gre v tej zadevi; tožnik je bil dolžan opravljati delo po programu A., toženka pa mu je bila dolžna in upravičena odrejati delo zgolj v zvezi s tem programom, ki pa se je prenehal izvajati, zato po odpovedani pogodbi dela za tožnika ni bilo več. Tak odpovedni razlog ni fiktiven.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo ter plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Odločilo je še, da tožnik krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 3. 10. 2022 sklenjena le za delo na programu A., ker ni sklenjena za določen čas in vezana na točno določen program. Vztraja, da je bil pri toženki zaposlen za nedoločen čas za pedagoško delo z dopolnilno (kasneje pretežno) zaposlitvijo za raziskovalno delo. Navaja, da je delovno mesto znanstveni svetnik, sistemizirano pod šifro ..., isto kot ga ima še naprej pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2025 (s fakulteto B.), zato ne drži, da dela zanj po prvi pogodbi ni več. Opozarja, da gre za istega delodajalca in isto delo, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Trdi, da je sodba sama s seboj v nasprotju, saj ugotavlja, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, hkrati pa, da pri toženki dela zanj več ni; nasprotje je tudi glede možnosti odreditve dela ter glede ločevanja opisov del in nalog po obeh pogodbah. Meni, da ne more biti zakonita odpoved, podana 30. 1. 2025, ob hkratni sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (fakulteta B.) z veljavnostjo od 1. 1. 2025 dalje. Zatrjuje zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter se sklicuje na judikat VDSS Pdp 289/2011. Navaja, da ima pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas prednost pred pogodbo za določen čas in se sklicuje na judikat VSRS VIII Ips 4/2021; sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Trdi, da bi po odpovedani pogodbi o zaposlitvi lahko opravljal številna dela (tudi znanstvenoraziskovalno delo na splošno), eventualna nejasna določila se morajo tolmačiti v njegovo korist (VSRS VIII Ips 77/2026). Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje protispisno štelo, da je bilo njegovo delo omejeno na en program. Odločitev je po njegovem prepričanju tudi materialnopravno zmotna, kar izhaja iz sporazuma z dne 3. 10. 2022, ki temelji na predlogu z dne 21. 9. 2022, da tožnik nadaljuje z delom na raziskovalnih zadolžitvah za nedoločen čas kot vodja ali član programa ali pri drugih programih po presoji toženke. Toženki očita, da mu ni zagotavljala dela znanstvenega svetnika skladno s 43. členom ZDR-1, saj je program A. manj kot tri mesece po sklenitvi odpovedane pogodbe ukinila, prijave na druge projekte pa onemogočila; delovnega mesta "znanstveni svetnik na programu A." ni. Sklicuje se na stališče kadrovnice C.C. o nezakonitosti odpovedi. Zatrjuje fiktivnost odpovednega razloga; v neskladju z načeli delovnega prava je skleniti več pogodb o zaposlitvi, ki jih nato delodajalec po lastni presoji odpoveduje, čeprav so sklenjene za isto delovno mesto, delo in delavca. Meni, da notranja ureditev pri delodajalcu ni problem delavca, temveč delodajalca. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage toženke iz različnih izpovedi ugotavljalo dejstva glede dogovora tožnika in toženke, potreb toženke za sklenitev nove pogodbe (fakulteta B.), katero delo je opravljal po kateri pogodbi ter ali je zaprosil za dopust, s čimer je kršilo določbe postopka. Meni, da je materialnopravno zmotna tudi odločitev glede možnosti izrabe dopusta, saj toženka ni izkazala, da ga je imel možnost izrabiti, sam pa je dokazal, da ga ni mogel izkoristiti, ker ni prišlo do dogovora znotraj delodajalca in mu tako ni bil odobren. Tožnik v pritožbi podaja še obsežne laične navedbe, v katerih poudarja, da je bil edini razlog za oznako A. navedba vira financiranja, da so raziskovalci, zaposleni za nedoločen čas, trajno zaposleni za vrsto dela ne glede na vir financiranja, da ni bilo potrebe za podpis pogodbe s premostitvenim skladom. Sklicuje se na avtonomijo raziskovanja po 58. členu Ustave RS in ZViS ter na določbe ZSPJS, ZSTPJS, ZIPRS, ZZrID, Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, Pravilnik o metodologiji za posredovanje in analizo podatkov o plačah. Vztraja, da je delo opravljal in je bilo to priznano in ocenjeno ter je prejel dodatek za delovno uspešnost. Meni, da je sodišče prve stopnje pomešalo instituta redne in dopolnilne zaposlitve; institut premestitve po ZJU ni uporabljiv, ZDR-1 je bil napačno uporabljen, spregledani pa predpisi glede virov javno-finančnega financiranja javnih zavodov v RS. Trdi, da je sodba sama s sabo v nasprotju, saj kadrovska služba ni sodelovala pri odpovedi, napačno je ocenjena verodostojnost dejstva, da mu toženka ni ponudila nove pogodbe ob plačni reformi januarja 2025. Trdi, da zaprosilo za dopust v sistemu ni nujno, toženka se ni odzvala na njegovo zaprosilo, usklajeno z drugo članico; delodajalec izrabe dopusta delavcu ne more vsiliti. Zahteva reintegracijo in restitucijo, da bo posledično lahko uredil svoj status v socialnih zavarovanjih ter se sklicuje na uredbo EU 883/2004. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1), ker je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 3. 10. 2022 (listina A 2) sklenjena za vodenje oziroma opravljanje dela na programu A., in da je s prenehanjem tega programa njegovo delo postalo pri toženki nepotrebno.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na detajlne razloge sodbe se sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeliti do pravno nepomembnih dejstev glede na uporabljeno materialno-pravno podlago (npr. vprašanj svobode raziskovanja, avtonomije univerze, financiranja zaposlitev v visokem šolstvu, uspešnosti opravljanja dela s strani tožnika, prejemanja dodatka za delovno uspešnost), izrecno ali po vsebini pa se je opredelilo do bistvenih dejstev, na katera opozarja tožnik v pritožbi (tako npr. ni ugotovilo, da bi bili pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za isto delo). Ta kršitev ni podana, če se s stališči sodišča prve stopnje tožnik ne strinja. Razlogi sodbe tudi niso v medsebojnem nasprotju, iz nje jasno izhaja, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 3. 10. 2022 (ker po njej zanj ni bilo več dela), med njim in toženko pa velja pogodba z dne 31. 12. 2024 in je tako na njeni podlagi z njo v delovnem razmerju. Ni nasprotja med ugotovitvijo, da po prvi pogodbi o zaposlitvi za tožnika pri toženki ni več dela, zato mu na njeni podlagi ni mogla zagotavljati dela, kar pa ne velja za drugo pogodbo o zaposlitvi. Kolikor tožnik to kršitev utemeljuje z drugačnimi materialnopravnimi stališči in nasprotovanjem dokazni oceni, pa gre za druga pritožbena razloga, ki pa (kot bo pojasnjeno) tudi nista utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev brez ustrezno podanih trditev. Toženka je v postopku zatrjevala, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi sklenjena le za dela po programu A., ki jih tožniku po prenehanju programa ni mogla več zagotavljati ter da mu drugega dela ni mogla odrediti, zato je odpoved zakonita. V tem okviru je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, pomembna za odločitev, tako tudi, katero delo je bilo dogovorjeno v odpovedani pogodbi o zaposlitvi, za potrebe česar je vpogledalo v predložene listine in dokazno ocenilo izpovedi strank in prič. Toženka je v postopku pravočasno zatrjevala, da tožnik letnega dopusta do izteka veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni izrabil, kar glede na njene ostale trditve (npr. da ga je na to opozorila, da v času 4-mesečnega odpovednega roka dela ni opravljal niti ni bil v bolniškem staležu ter da bi ga lahko izkoristil v tem času) vsebinsko pomeni zatrjevanje, da zanj ni zaprosil.

9.V pritožbi tožnik kot bistveno nasprotuje ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za 20 % delovnega časa z dne 3. 10. 2022 (A 2) sklenjena za delo na programu A. Navedba ni utemeljena. Dokazna ocena je prepričljiva in detajlno argumentirana, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi, glede na to, da gre v bistvenem za ugotavljanje pomena določil navedene pogodbe, pa se je o njihovi vsebini z vpogledom vanjo neposredno prepričalo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo vsebino pogodbenih določil, ki zaradi svoje jasnosti (dodatne) razlage ne potrebujejo (in claris non fit interpretatio) in jih je treba razumeti dobesedno. Glede na to se tožnik zmotno sklicuje na to, da bi bilo treba skladno z določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nejasna pogodbena določila tolmačiti v njegovo korist (pravilno: iskati skupni namen sopogodbenikov) in sodno prakso v zvezi s tem. Odločilno je: (1) da je bila pogodba sklenjena med tožnikom in pogodbeno stranko, označeno kot "Univerza D., članica fakultete E.", (2) da jo je kot pooblaščena oseba podpisala tedanja dekanja te članice F., (3) da je izrecno zapisano, da ob sklepanju te pogodbe delo poteka na programu A. in (4) da se izvaja v G. centru E. fakultete na naslovu H. Tožnik s sklicevanjem na to, da je v pogodbi opredeljeno, da bo opravljal delo na delovnem mestu znanstvenega svetnika s šifro ..., kar je na ravni celotne toženke sistemizirano delovno mesto, ter da je pri naštevanju del, ki jih bo po pogodbi na tem delovnem mestu opravljal, uporabljena besedica "predvsem", ni uspel izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za delo prav na programu A. in da mu mimo tega programa toženka po tej pogodbi ni mogla niti smela odrejati drugega dela. Na to ne vpliva dejstvo, da ima toženka delovno mesto znanstvenega svetnika z isto šifro sistemizirano na različnih članicah niti da delovna mesta znanstvenih svetnikov niso sistemizirana za vsak program oziroma projekt, na katerem delajo, posebej. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi tezi, da je številka programa navedena v pogodbi o zaposlitvi zgolj zato, da se ve, iz katerega vira se program financira. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je odločilna vsebina konkretne pogodbe, po kateri je bilo delo vezano izključno na program A. oziroma z njim povezane zadolžitve. Ni bistveno, da je priča C.C. (kadrovnica) štela drugače - presojo vsebine pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo neposredno z vpogledom vanjo, na presojo njene vsebine s strani drugih oseb pa ni vezano. Zavrniti je torej treba tožnikovo vztrajanje, da bi lahko po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal dela znanstvenika na kateremkoli programu (katerekoli članice) toženke.

1.Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da notranja organizacija pri delodajalcu zanj kot delavca ni relevantna. Drži sicer, da je zaposleni pri toženkini članici v delovnem razmerju s sámo toženko. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 7. 2025 zavrglo tožbo tožnika v delu, ki se je nanašal na (tedaj drugotoženo) stranko E. fakulteto Univerze D., saj ta nima pravne subjektivitete v tem individualnem delovnem sporu2). Ne glede na to pa pri presoji individualnih delovnih sporov v zvezi z zaposlenimi na članicah toženke ni mogoče spregledati njene posebne ureditve, iz katere izhaja tudi dejstvo, da se pogodbe o zaposlitvi za znanstvenoraziskovalno delo sklepajo s posameznimi članicami. To velja tako za pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 10. 2022 (sklenjeno z Univerzo D. fakulteto E.) kot tudi za še veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 12. 2024 (B 1), sklenjeno med tožnikom in delodajalko "Univerza D. Fakulteta B.", ki jo je zanjo podpisala dekanja I. Posledično je zgrešeno tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da je toženka z njim sklenila več hkratnih pogodb o zaposlitvi in mu potem po lastni presoji nekatere odpovedala, druge pa vzdržala v veljavi ter da pri tem ni upoštevala, da imajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prednost pred tistimi, sklenjenimi za določen čas. Pogodba z dne 2. 10. 2022 ni podlaga, da bi tožnik opravljal delo na katerikoli drugi članici toženke, kot na fakulteti E. na navedenem programu, na podlagi pogodbe z dne 31. 12. 2024 pa je zavezan k delu na delovnem mestu znanstveni svetnik na fakulteti B. v organizacijski enoti J. za programa s šiframa ... in .... Očitno je, da gre za pogodbi za različno delo, sklenjeni z različnima članicama toženke, njuna sklenitev in odpoved tiste, sklenjene z fakulteto E. za delo na programu A., pa ne predstavlja kršitve določb ZDR-1. Ni mogoče slediti tožnikovemu razlogovanju, da mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in nato z njim za isto delo sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj pogodbi nista sklenjeni za isto delo. Stališča v povsem drugačnih zadevah VSRS VIII Ips 4/2021 in VDSS Pdp 289/2011 tako za odločitev niso odločilna. V toliko je notranja organizacija toženke v obliki členitve na posamezne članice posebna in upoštevna pri presoji tožnikovega položaja. Posledično ne drži, da je toženka s sklepanjem vzporednih pogodb o zaposlitvi in odpovedjo ene od njih zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Da bi zlorabo utemeljevala zamera nekdanje dekanje do tožnika ali dejstvo, da naj bi izpovedoval v korist kolegice v drugem individualnem delovnem sporu, pa v postopku prav tako ni bilo ugotovljeno, tožnik pa tega v pritožbi niti ne uveljavlja.

2.Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 164. člena ZDR-1 in sodno prakso sodišča EU (C-118/2013, C-341/2015, C-214/16 in C-684/16),3 ugotovilo, da je toženka tožnika opozorila, da mora v času štirimesečnega odpovednega roka izrabiti neizrabljeni letni dopust, sicer ne bo upravičen do nadomestila. Temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje niti ne zatrjuje, da bi za izrabo dopusta pri članici toženke fakultete E. zaprosil, pa mu ga ta ne bi odobrila. V pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je svoje obveznosti glede letnega dopusta izpolnil s tem, da se je pri drugi članici toženke (fakulteta B.) dogovoril za njegovo izrabo, nato pa mu je bila izraba onemogočena, ker ni prišlo do dogovora med članicama toženke in mu dopust ni bil odobren. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tožnikovo izpoved, izpoved prič C.C., K.K. in L.L. ter ugotovilo, da je bil tožnik opozorjen na izrabo letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter poučen o posledicah, če tega ne stori ter da je bil razlog za neizrabo dopusta v tem obdobju na strani tožnika, ki zanj pri članici toženke fakultete E. ni zaprosil. Ni nepomembno, da v času štirimesečnega odpovednega roka tožnik sploh ni imel obveznosti opravljanja dela pri članici toženke fakultete E. (kot že ves čas od začetka leta 2023 dalje), kar pomeni, da ovir za izrabo dopusta na strani toženke oziroma njene članice ni bilo. Nenazadnje pa mu pri toženki delovno razmerje sploh ni prenehalo, tako da bi tudi po prenehanju veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi (1. 6. 2025) letni dopust lahko še vedno izrabil, kar glede na veljavno zakonodajo izključuje izplačilo denarnega nadomestila.

3.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

4.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

5.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------

1Zadeva VSRS VIII Ips 77/2016 se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, saj je bilo pogodbeno določilo o določitvi plače delavca le na videz jasno, glede na vrsto različnih okoliščin pa je potrebovalo iskanje skupnega namena strank.

2Kot je pravilno navedlo, je pravna oseba univerza (prvi odstavek 10. člena ZViS), njene članice (fakultete, akademije idr.) se kot del subjekta vpišejo v sodni register kot pravnoorganizacijska oblika "članica univerze" (tretji odstavek 10. člena ZViS) in lahko kot take nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun ter v tem delu uveljavijo svojo pravno in poslovno sposobnost le, če opravljajo dejavnost prodaje blaga in storitev na trgu. Znanstvenoraziskovalna dejavnost se financira iz državnega proračuna, v zvezi s to dejavnostjo pa članica univerze nima pravne in poslovne sposobnosti.

3Delodajalec se plačila denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust lahko razbremeni, če pregledno poskrbi, da ga ima delavec dejansko možnost izrabiti, s tem, da ga k temu vzpodbudi in ga pouči o siceršnji izgubi pravice.