Jedro

Za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku je odločilo, da dolžnik ve za to, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, od kod to vedenje izvira.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, ki med drugim tožencu nalaga, da mora tožeči stranki plačati 824.087,35 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje ter ji povrniti 11.740,00 SIT stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od 27.12.1996. Tožencu je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 241.245,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2001 ter da mora od zneska 174.150,00 SIT plačati še 19 % davek na dodano vrednost. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (vendar s tem, da se pravilno glasi tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi le v dajatvenem delu). V razlogih je med drugim navedlo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, da je bil s spremembami upnika seznanjen tudi toženec, ker da je sodeloval v komuniciranju z novimi subjekti. Tudi če ga sedanja tožeča stranka ne bi obvestila o cesiji, in tudi če tega ne bi storil cedent, se zato ne bi mogel razbremeniti svoje obveznosti do tožeče stranke, ki je svojo legitimacijo dokazala s pogodbo o odstopu terjatev. Pojasnilo je še, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev.

Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava (in sicer določb 145. člena, 436. člena in 438. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), podrejeno pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Zahteva opozarja, da je ključno materialnopravno vprašanje, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana izterjevati posojilo, ki ga je toženec leta 1988 dobil pri Beograjski banki, Temeljni banki Ljubljana, Poslovni enoti Gornja Radgona. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji tega vprašanja zanemarili pomen obvestitve dolžnika o odstopu terjatve. Po mnenju zahteve ima listina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo odstop terjatve, pravno naravo odstopa pogodbe. Po 145. členu ZOR pa lahko vsaka stranka odstopi pogodbo nekomu tretjemu, vendar mora v to privoliti druga pogodbena stranka. Če privolitve ni, pridobitelj ni upravičen zahtevati izpolnitve pogodbene obveznosti (436. člen ZOR). Če pa sta sodišči cesijsko pogodbo šteli za prenos terjatve, bi po 438. členu ZOR morali zahtevati od tožeče stranke, da dokaže, ali je o sklenitvi pogodbe obvestila toženca. Razlaga 438. člena ZOR je zato napačna.

Privolitev sopogodbenika v odstop dvostranske odplačne pogodbe je pomembna predvsem zaradi opredelitve časa, kdaj nova pogodbena stranka prevzame pravice in obveznosti prejšnje pogodbene stranke. V tej zadevi je toženec posojilo najel pri banki, ki je bila ustanovljena po predpisih nekdanje SFRJ. Tudi statusna sprememba posojilodajalke je bila opravljena po predpisih, ki so veljali pred osamosvojitvijo Slovenije. Prav tako je bil po teh predpisih uveden stečajni postopek zoper banko. Zato bi morala tožeča stranka dokazati, da je toženec privolil v odstop pogodbe, oziroma, da je bil obveščen o odstopu terjatve. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, sodba pritožbenega sodišča pa le pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, da je bil toženec seznanjen z navedenimi spremembami upnika. Pri tem se sklicuje na "določeno korespondenco med tožencem in komercialno in hipotekarno banko".

Izpodbijani sodbi torej nista obrazložili, na podlagi katerih dejstev sta sodišči sklepali, da je toženec privolil v cesijo pogodbe oziroma da je bil obveščen, da je tožeča stranka prevzela pogodbo oziroma terjatev Komercialne in hipotekarne banke - v stečaju. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen.

Zahteva je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (to ugotovitev pa je nato sprejelo tudi pritožbeno sodišče), da iz pogodbe o odstopu terjatve z dne 15.2.1994 (priloga A7) izhaja, da je tožeča stranka prevzela vse terjatve, ki jih je imela bivša Komercialna in hipotekarna banka d.d. - v stečaju. Da je bila med Komercialno in hipotekarno banko d.d. - v stečaju (kot cedentom) in tožečo stranko (kot cesionarjem) sklenjena cesijska pogodba (in ne morda pogodba o odstopu pogodbe), je torej sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tistega, kar je zapisano v omenjeni pogodbi. Ta zaključek (da je bila sklenjena cesijska pogodba) temelji zato na dejanski (in ne pravni) oceni listine ter tistega, kar je v njej zapisano. Zahteva namreč ne zatrjuje, da bi bila pogodbena določila nejasna ali sporna ter da bi (zato) terjala razlago po 101. členu in drugem odstavku 99. člena ZOR. Čim je tako, predstavlja stališče zahteve, da "po mnenju vrhovne državne tožilke ima listina A7 pravno naravo odstopa pogodbe, in sicer dvostranske odplačne pogodbe (glej 2. člen listine A7)", očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 387. člena ZPP). Vrhovno sodišče je tako vezano na ugotovitev, da je bila med bivšo Komercilano in hipotekarno banko - v stečaju (kot cedentom) in tožečo stranko (kot cesionarjem) sklenjena cesijska pogodba ter da je bila predmet te pogodbe tudi sporna terjatev. Ker to pomeni, da ni šlo za odstop pogodbe, je neutemeljen tudi očitek neuporabe določb 145. člena ZOR (med katerim je tudi določba, da je pogoj za odstop pogodbe privolitev druge stranke odstopljene pogodbe).

Eno od načel cesijskega prava je načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja. Ker pri cesiji ne sodeluje, se njegov položaj ne sme poslabšati (prim. M. Juhart, Cesija, pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana 1996, str. 91). Izraz tega načela je pravilo, da je izpolnitev cedentu pred cedentovim obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti (drugi odstavek 438. člena ZOR). Terjatev se torej prenese v trenutku, ko je sklenjena cesijska pogodba (s čimer pride do spremembe pravne oziroma notranje pripadnosti terjatve), vendar navzven, v razmerju do dolžnika cedirane terjatve pa vse do cedentove obvestitve dolžnika, prenos učinkuje samo v razmerju med strankama cesijske pogodbe (med cedentom in cesionarjem). Obvestitev dolžnika ima zato pomembno varovalno funkcijo. Šele z obvestitvijo (naznanitvijo) se cesija manifestira navzven in s tem izrazi spremembo pripadnosti terjatve.

Vrhovno sodišče zato na nek način razume stališče zahteve, da "če pa sta sodišči cesijsko pogodbo šteli za prenos terjatve, bi po 438. členu ZOR morali zahtevati od tožeče stranke, da dokaže, ali je o sklenitvi pogodbe obvestila toženo stranko", ter da bi "bila tožeča stranka dolžna dokazati, da je toženec privolil v odstop pogodbe oziroma bil obveščen o odstopu terjatve". Kajti če je učinek obvestitve v tem, da od tedaj dalje dolžnik lahko veljavno izpolni samo novemu upniku, da je od tedaj dalje zavezan samo še cesionarju, je katerokoli drugo obvestilo o cesiji zanj irelevantno. Vselej namreč lahko ugovarja, da osebi, ki se mu predstavlja kot novi upnik, terjatev sploh ni bila cedirana. Čeprav je bila terjatev cesionarju odstopljena, je ta za dolžnika tretja oseba, ki ni v nobeni zvezi z razmerjem, ki obstaja med njim in cedentom. Cesionar, ki dolžniku ni bil naznanjen, ne nastopa kot nosilec razpolagalne moči glede cedirane terjatve (zato je lahko vprašljiv tudi domet njegovega obvestila). Dolžnika zaradi načela nevtralnosti njegovega položaja ni mogoče puščati v negotovosti, ali naj verjame osebi, ki se izdaja za cedenta.

Vendar bi dosledna izpeljava stališča o nujnosti obstoja pravnega dejanja, ki manifestira spremembo pripadnosti, in ki dolžnika dosledno varuje pred poslabšanjem njegovega položaja, pomenila, da je obvestitev konstitutivni pogoj za veljavnost cesije. To pa bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 438. člena ZOR, po kateri za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev (o tem se je vrhovno sodišče že izreklo v sodbi II Ips 317/97 z dne 10.9.1998, v sodbi II Ips 185/2001 z dne 8.11.2001 in v drugih odločbah) in z določbo drugega odstavka 438. člena ZOR, po kateri je nastop posledic cesije v širšem pomenu vezan na dolžnikovo spoznanje in ne na obvestitev (naznanitev je potemtakem cedentova obveznost iz pogodbe o cesiji, saj z njo dolžniku onemogoči, da bi cesionarju ugovarjal, da mu terjatev sploh ni bila cedirana). Za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku je torej odločilno, da dolžnik ve za to, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, od kod to vedenje izvira (prim. Juhart, op. cit., str. 123). Tega, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da je toženec vedel za cesijo, pa zahteva ne zatrjuje (ob dejstvu, da je tožeča stranka dokazala cesijsko pogodbo ter da je toženec v tem postopku sodeloval, bi bil tak očitek tudi nesmiseln). Očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbo 438. člena ZOR, je zato neutemeljen.

Ker torej zadošča, da je sodišče (v postopku, ki se ga je udeleževal tudi toženec) ugotovilo, da je bivša Komercialna in hipotekarna banka d.d. - v stečaju terjatev, ki jo je imela zoper toženca, cedirala tožeči stranki, je neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sicer pa pomanjkanje razlogov o obvestitvi dolžnika ne bi predstavljalo pomanjkanje razlogov o kakšnem odločilnem dejstvu, ampak kvečjemu o materialnem pravu, kar pa ne predstavlja bistvene procesne kršitve (tako je vrhovno sodišče odgovorilo zahtevi za varstvo zakonitosti v sodbi III Ips 58/2001 z dne 10.1.2002).

Zahteva očita sodiščema prve in druge stopnje tudi neuporabo določb 436. člena ZOR, ki pa jim pripisuje povsem drugačno vsebino od tistih, ki jih imajo v resnici. Omenjene določbe ZOR namreč govorijo o tem, katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo, ne pa, da "če privolitve ni, pridobitelj ni upravičen zahtevati izpolnitve pogodbene obveznosti", kar 436. členu ZOR pripisuje zahteva.

Glede na to, da zahteva ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).