Jedro

Čeprav je bila izdelava mnenja izvedencu zaupana izven kazenskega postopka in njegovo mnenje ni izvedensko mnenje izvedenca, postavljenega z odredbo sodišča, pa je njegovo mnenje dokaz, ki ga v kazenskem postopku sodišče lahko uporabi in nanj opre sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.K. je dolžan plačati sodno takso, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 15.1.2007 sta bila obsojena J.K. in R.Š. spoznana za kriva kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obsojeni R.Š. pa še poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Obema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je bila obsojenemu J.K. določena kazen tri mesece zapora, obsojenemu R.Š. pa po določbah o steku določena enotna kazen štiri mesece zapora, ter za oba obsojenca preizkusna doba v trajanju dveh let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 11.7.2007 zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 249. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj kršitev postopka, ki jo zatrjuje zagovornik, ni podana.

O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je kršitev določbe 249. člena ZKP podana, ker je sodišče oprlo izpodbijano sodbo tudi na izvedensko mnenje izvedenca L.B., ki je mnenje izdelal po naročilu oškodovanke Zavarovalnice T. d.d. in kot izvedenec v postopku ni bil postavljen z odredbo sodišča. Citira dele prvostopenjske sodbe, v katerih je navedeno, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca B. Meni, da tega mnenja sodišče ne bi smelo uporabiti kot dokaz v postopku, saj ZKP določa, da mora izvedenstvo odrediti sodišče (prvi odstavek 249. člena ZKP). Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da mnenje ni imelo narave izvedenskega mnenja v postopku in da ga je v takem svojstvu potrebno obravnavati v okviru sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Mnenje izvedenca B. je bilo izdelano po naročilu zavarovalnice. Izdelava mnenja mu ni bila zaupana v kazenskem postopku, saj ni bil odrejen za izvedenca z odredbo sodišča po prvem odstavku 249. člena ZKP. Zato njegovo mnenje ni izvedensko mnenje izvedenca, postavljenega z odredbo sodišča. To pa ne pomeni, da mnenje izvedenca B. ni dokaz, ki ga v kazenskem postopku sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti in ga izvesti na glavni obravnavi (mnenje izvedenca B. je bilo na glavni obravnavi prečitano v soglasju s strankami in stranke ugovorov, ki bi vnašali dvome v njegovo verodostojnost, niso imele). Mnenje izvedenca B., ki je bilo izdelano tako po naročilu zavarovalnice, je v kazenskem postopku dokaz kot vsak drug dokaz in podvrženo prosti presoji dokazov, skladno z določbo 18. člena ZKP. V sodbi je sodišče relevantna dejstva, ki se nanašajo na znake kaznivega dejanja ter na krivdo obsojenca, ugotovilo na podlagi mnenja v postopku postavljenega izvedenca N.Č. Sodbo je oprlo na izvedensko mnenje L.B. le pri ugotavljanju, kateri deli vozil so bili poškodovani. Ker gre za dokaz, ki ga sodišče lahko izvede v kazenskem postopku in ga oceni tako kot vse druge dokaze, sodišče s tem, ko je oprlo sodbo na mnenje izvedenca B., ni kršilo določbe 249. člena ZKP in tako kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

Navedbe v zahtevi, v katerih zagovornik zatrjuje, da bi utegnili biti tudi zaključki odrejenega izvedenca N.Č. drugačni, če v spisu ne bi bilo izvedenskega mnenja izvedenca B. ter da izvedensko mnenje izvedenca Č. ni sprejemljivo in da sodišče ni relevantno odgovorilo na vprašanje, da se obsojenca pred nesrečo nista poznala, da ni bilo motiva za storitev kaznivega dejanja, da ni bilo potrebno simulirati prometne nesreče, saj sta bili vozili kasko zavarovani in da je izvedenec napravil zaključke v mnenju na podlagi podatkov, na podlagi katerih takšnih zaključkov ni mogoče sprejeti, pa po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi. Vložnik zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji (Zakon o sodnih taksah – taksna tarifa, tar. št. 7262).