Jedro

Zakonodajalec sicer ni uredil načina ugotavljanja vrednosti odškodnine, prejete ob podržavljenju kmetijskih zemljišč, vendar pa je to pravno praznino mogoče zapolniti z analogno uporabo določbe 5. odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.2.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Žalec z dne 9.3.2001, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča, parc. št. 55 v izmeri 6275 m2, podržavljenega M. in R.Č. z odločbo SO Žalec, Komisije za arondacijo z dne 6.4.1965 na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ, Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62). Tožena stranka je presodila, da prejšnja lastnika podržavljenega zemljišča glede na določbo 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) nista upravičenca do denacionalizacije. Podlaga za tako presojo je ugotovitev, da sta za podržavljeno zemljišče dobila druga nadomestna zemljišča v izmeri 4203 m2 ter odškodnino v višini 64.232 din in da skupna vrednost nadomestnih zemljišč in odškodnine predstavlja 102.28% vrednosti podržavljenega zemljišča. V obrazložitvi prvostopno sodišče soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za njeno odločitev. Kot neutemeljen sodišče zavrača tožbeni ugovor zmotne uporabe predpisov pri prevrednotenju odškodnine, ki sta jo prejšnja lastnika prejela ob podržavljenju, ki ga je zavrnila že tožena stranka. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je podlaga za ugotavljanje sedanje vrednosti odškodnin za podržavljena kmetijska zemljišča Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Navaja, da je uporabo Odredbe kot primerno potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. U 113/93 z dne 6.9.1995 in Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-103/97. Kot neutemeljen sodišče zavrača tožbeni ugovor o nepravilni uporabi paritete dinarja do ZDA dolarja. Ugotavljanje paritete je del dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno z uporabo Odredbe. Tožnik je bil s pariteto seznanjen v poročilu o dejanskem stanju zadeve, nasprotnih dokazov pa ni predložil. Zgolj pavšalna primerjava podatkov glede vrednosti podržavljenega zemljišča s takratno in sedanjo kupno močjo, po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev.

Tožnik v pritožbi vztraja pri tožbenem ugovoru nepravilne uporabe Odredbe. Navaja, da je, ker je bila pri prevrednotenju ob podržavljenju dane odškodnine uporabljena pariteta, določena s spremembo Odredbe, v slabšem položaju v primerjavi z upravičenci, pri katerih je bila uporabljena pariteta iz prvotne Odredbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka in državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen način ugotavljanja vrednosti odškodnine, ki sta jo upravičenca prejela za podržavljeno kmetijsko zemljišče. Zakonodajalec sicer načina ugotavljanja vrednosti odškodnin ni uredil. Vendar pa je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, mogoče to pravno praznino zapolniti z analogno uporabo določbe 5. odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe. Tako stališče sta zavzela tako Vrhovno sodišče RS kot tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločbah, na kateri se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje.

Iz zgodovinske in teleološke razlage 5. odstavka 44. člena ZDen izhaja, da je zakonodajalec za valorizacijo predpisal uporabo tečajev, ki so v času nacionalizacije veljali po vsakokratni tečajni listi Narodne banke Jugoslavije (NBJ). V Odredbi in spremembi Odredbe je minister iz tečajne liste NBJ ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in dolarjem v posameznih časovnih obdobjih. Zato je Odredba v tem delu, v katerem so povzete paritete, po svoji naravi tehnični pripomoček. Pomeni, da upravni organ paritete ugotovi na podlagi Odredbe, stranka pa lahko dokazuje drugačno dejansko stanje. Vendar ne na način, kot ga je uveljavljal tožnik, to je s primerjavo vrednosti živil z vrednostjo zemljišča, ampak le z dokazi o drugačnem razmerju med dinarjem in dolarjem.

Po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje na to, da je zaradi uporabe paritete iz spremembe Odredbe v slabšem položaju v primerjavi s tistimi upravičenci, pri katerih je bila pariteta ugotovljena na podlagi Odredbe iz leta 1992. S spremembo Odredbe je bila namreč odpravljena napaka v 3. alinei 1. odstavka 3. člena Odredbe, v kateri je minister, namesto da bi ugotovil uradno pariteto, določeno s tečajno listo NBJ, ki je veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v obdobju od 1. januarja 1963 do 25. julija 1965, to je za 1 ZDA dolar 300 dinarjev, navedel razmerje 1 ZDA dolar 750 dinarjev. Okoliščina, da je bila pred spremembo Odredbe vrednost odškodnine za podržavljeno zemljišče valorizirana z uporabo obračunskega tečaja in ne na podlagi uradnega tečaja NBJ, ne pomeni pravice do valorizacije z uporabo obračunskega tečaja.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.