Jedro

Ko je območje predmetne gradnje namenjeno kmetijski dejavnosti, splošnih tožbenih ugovorov o bodoči moteči kmetijski dejavnosti investitorjev na soseščino ni mogoče upoštevati. V upravnem sporu proti konkretnemu lokacijskemu dovoljenju investitorjev sosedov (ali mejašev) tožnika ne moreta uveljavljati prilagoditve prostorskih načrtov in sprememb namembnosti zemljišča zaradi interesov svoje željene gradnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti lokacijskemu dovoljenju Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste polje št. ... z dne 02.10.1995, izdanemu M.J. in A. za gradnjo nadomestne kmetije - dveh stanovanjskih hiš, gospodarskega poslopja s hlevom, kozolca in gnojišča na parc. št. 307/1 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da se območje obravnavane lokacije ureja v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M7 Zadobrova - Novo polje - Zalog (Uradni list SRS, št. 3/88 in Uradni list RS, št. 56/92, v nadaljevanju: PUP). Lokacija se nahaja v območju urejanja MK 7/3 v prvem območju kmetijskih zemljišč, kjer pa je gradnja v skladu s 14. členom odloka možna in dopustna pod tam navedenimi pogoji, ki so v konkretnem primeru izpolnjeni. Zato se v zvezi s tem tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev organa prve stopnje, ki temeljijo na posameznih konkretnih določbah odloka in ki so v odločbi jasno navedena in nanje je obrazloženo tudi dejansko stanje. To velja tudi glede gradnje greznic in gnojišča, kar sicer dovoljuje Odlok o varstvu virov pitne vode (Uradni list SRS, št. 13/88, 23/88, 19/89 in Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju: odlok), saj gre za lokacijo v območju varstvenega pasu z blagim režimom varovanja. Zato je bilo pridobljeno tudi strokovno mnenje Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije št. ... z dne 07.12.1994 in posamezni pogoji iz tega mnenja, ki se nanašajo na varovanje podtalnice, so izrecno zajeti med pogoji lokacijskega dovoljenja in jih bosta morala investitorja pri gradnji upoštevati, kar bo tudi preverjeno pri izdaji mnenja na projekt za izdajo gradbenega dovoljenja.

Investitorja sta izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, v postopku pa so bila dana tudi vsa v posameznih zakonih predpisana soglasja. Za izdajo lokacijskega dovoljenja so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, zato je organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ker je izdal zahtevano lokacijsko dovoljenje. Pritožbeni ugovori po svoji vsebini ne morejo ovreči zakonitosti prvostopne odločbe. Iz spisnih podatkov res izhaja, da pritožnika na ogled in obravnavo nista bila v redu vabljena oziroma o tem ni ustreznih dokazil, vendar iz teh podatkov, zlasti iz zapisnika iz obravnave z dne 20.09.1995 izhaja, da sta imela možnost v postopku zavarovati svoje pravice in pravne koristi. V kolikor izjava pritožnika in M.M. ni v celoti zajeta, bi morala temu ugovarjati ob pisanju zapisnika, ki pa ga je pritožnik pod svojo izjavo podpisal. Sicer pa isti ugovor o nedopustnosti kmetije v območju strnjene stanovanjske soseske ponavljata tudi v pritožbi. Ta ugovor ni utemeljen, saj gradnja kmetije glede na določbe odloka ni omejena, prav tako iz sanitarnohigienskih vidikov ni razlogov zoper tako gradnjo. Po odloku je gradnja objektov za kmetijsko dejavnost v tem območju izrecno dovoljena. To pa velja le za kmetije in s temi povezanimi objekti, zato ni mogoče upoštevati ugovorov pritožnikov, da naj se njuno zemljišče izvzame kot kmetijsko in da se jima dovoli priglasitev, za kar sta zaprosila v maju 1995, sicer pa morebitna gradnja pritožnikov niti ni stvar tega postopka. Glede na oddaljenost objektov investitorjev od sosednjih objektov in glede na predpisane pogoje ni sklepati, da bi se bivalni pogoji pritožnikov kakorkoli poslabšali. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na gradnjo greznic, se tožena stranka sklicuje na mnenje Inštituta za varstvo zdravja in na Odlok o varstvu virov pitne vode, ki pod posebnimi pogoji tudi na tem območju dovoljuje gradnjo greznic. Ta odlok pa je bil sprejet ravno zaradi varovanja podtalnice.

V tožbi tožnika navajata, da tožena stranka ni upoštevala PUP. Niso bile uporabljene določbe 40. člena PUP smiselno zahtevi, da se ohranijo kmetijska zemljišča prve kategorije. Za plansko celoto M7 Zadobrova - Novo polje - Zalog PUP dovoljuje gradnjo nadomestnih objektov le na tistem mestu, kjer so bile s prejšnjo gradnjo kmetijske površine že izgubljene za kmetovanje. V nasprotju z 8. členom PUP se gradijo stanovanjske hiše v večjem obsegu kot je to opravičljivo za gradnjo kmetije s tremi do petimi glavami živine, niti ni razvidno, da bi se lahko gradile nove stanovanjske hiše. Velikost gradbene parcele je 2.300 m2. To predstavlja samovoljno razlago predpisov s strani upravnih organov in ignoranco zakonitosti. Pritožbeni organ ni obravnaval pritožbe z vidika motenja sosedstva z okolju motečo dejavnostjo, ki je doslej daleč naokoli ni bilo, ni opravil ponovnih ali dodatnih ogledov in ni pridobil novih strokovnih mnenj in tako ni prišlo do ocene neposredne ogroženosti vode v vodnjaku, ki ga tožnika že desetletja uporabljata. Pritožbeni organ ni zahteval ponovne presoje sanitarnega inšpektorja o zadostnem odmiku hleva od stanovanjskega objekta pritožnikov na parc. št. 283/1 oziroma to iz njegovega soglasja ni razvidno in utemeljeno.

Pritožbeni organ ni preveril možnosti priključkov objektov na javno kanalizacijo, pri pridobivanju soglasij in strokovnih ocen ni bila upoštevana bližina obstoječih stanovanjskih objektov in motečega vpliva kmetije nanje. Kot bodoča soseda tožnika niti nista bila obveščena o namerah in o razpisanem ogledu z dne 20.9.1995. Sklicevanje odločbe tožene stranke na strokovno mnenje Inštituta za varovanje zdravja z dne 07.12.1994 nima pravne veljave, saj pritožba temelji na motečih vplivih novogradnje hleva na soseščino, ti pa v omenjenem strokovnem mnenju niso bili obravnavani, v pritožbenem postopku pa tudi ne. Tožnika trdita, da je pritožbeni organ odločil v njuno škodo, ker ni zahteval ponovne presoje pristojnega sanitarnega organa, saj je vodnjak oddaljen od bodočega hleva 70 m in je v smeri toka podtalnice (hleva proti vodnjaku). Upravni organ tudi ni upošteval petega odstavka na 3. strani strokovnega mnenja inštituta, da so greznice začasne do izgradnje javne kanalizacije in da mora biti priklop na javno kanalizacijo izveden v času gradnje, v kolikor je možen. Po informacijah, ki sta jih tožnika pridobila, je ta priključek možen. Predlog za odpravo sporne odločbe je dejansko predlog za ponovitev urejanja podlag, ki so osnova za lokacijsko dovoljenje in sicer je potrebno prostorske načrte prilagoditi tako, da bo sporna novogradnja legalizirana na zemljišču, ki ima status gradbenega zemljišča in ne kmetijskega, tak status morajo dobiti tudi parcele tožnikov. Inštitut za varovanje zdravja RS naj izda ponovno strokovno mnenje glede na razhajanja med lokacijskim dovoljenjem in strokovnim mnenjem z dne 07.12.1994, ko gre za različne gabarite dvorišča, volumen gnojnične jame pa je določen enako. Zagotovi naj se ponovna presoja novogradnje s strani sanitarnega organa. Tožena stranka naj zagotovi izgradnjo kanalizacije novogradnjam na cesti I v Novem Polju, investitorje pa zaveže, da se priključijo. Zato tožnika predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da neutemeljeno tožbo zavrne.

Investitorja kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano lokacijsko dovoljenje temelji na določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, v nadaljevanju: ZUN), po kateri se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija.

Na podlagi proučitve izpodbijane odločbe, podatkov poslanih upravnih spisov in tožbe sodišče meni, da je tožena stranka pravilno presodila vse pritožbene navedbe v skladu z 245. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pravilno ugotavlja, da sta tožnika imela možnost v postopku zavarovati svoje pravice in pravne koristi in da je gradnja objektov za kmetijsko dejavnost v območju lokacije gradnje izrecno dovoljena. Tožnika ne izpodbijata dejanske ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre za nadomestno gradnjo kmetije investitorjev s kmetijsko dejavnostjo. Po 40. členu PUP je med drugimi tudi območje MK 7/3 namenjeno primarni kmetijski rabi zemljišč. Tožnika se sklicujeta le na določbe 2. alinee, ne upoštevata pa 1. alinee 14. člena PUP, po kateri je dovoljena gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti. Ob izdaji lokacijskega dovoljenja veljavnem 4. odstavku 11. člena (1. alinea) Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 11/86-prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 9/90, 5/91 in 46-2131/92-odločba US) je bilo zemljišča na prvem območju kmetijskih zemljišč med drugim mogoče nameniti za gradnjo objektov, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji (stanovanjske hiše, hlevi, silosi, strojne lope in podobno). Zato ni utemeljena tožbena trditev, da tožena stranka ni upoštevala PUP glede na zahteve za ohranitev kmetijskih zemljišč. Tudi tožbene navedbe, da je gradnja nadomestnih objektov možna le na istem mestu, nimajo podlage v PUP, zato tožnika ne moreta ugovarjati lokaciji gradnje nadomestne kmetije, ki je posledica rušenja vseh obstoječih poslopij investitorjev zaradi gradnje vzhodne avtoceste. Tudi pavšalni tožbeni ugovori proti velikosti gradbene parcele niso utemeljeni, saj mora biti po 22. členču PUP velikost gradbene parcele in funkcionalnega zemljišča prilagojena namembnosti objekta in njegovi velikosti ter velikosti gradbenih parcel v morfološki enoti ter konfiguraciji terena. Po c) točki 8. člena PUP je gradnja gospodarskih poslopij za potrebe kmetovalcev dovoljena na zemljiščih, ki so dovolj velika, ob upoštevanju zadostnih odmikov od sosednjih objektov in zadostne površine za dovoz in manipulacijo. Tožbeni ugovori proti sanitarno-tehničnim pogojem lokacijeskega dovoljenja za gnojišče gospodarskega poslopja in greznici niso utemeljeni, saj strokovno mnenje Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije in lokacijsko dovoljenje (2. in 3. točka ter E pod I izreka) enako nalagata gradnjo v skladu s strokovnim Navodilom o gradnji gnojišč in greznic (Uradni list SRS, št. 10/85), prav tako je greznica k posamezni stanovanjski hiši (vodotesna, dvoprekatna brez iztoka) določena do ustrezne javne kanalizacije, za hlevske odpadke pa je določeno vodotesno betonsko gnojišče z gnojno jamo in pokrito streho. Zato tožena stranka tudi po presoji sodišča ni imela razlogov preverjati že danih soglasij z novimi soglasji. Ugovora, da uporabljata vodnjak, tožnika v upravnem postopku nista uveljavljala, zato ni mogel biti predmet presoje tožene stranke, ne glede na to pa so tudi sicer vodovarstvene zahteve v lokacijskem dovoljenju natančno določene. Splošnih tožbenih ugovorov o bodoči moteči kmetijski dejavnosti investitorjev na soseščino ni mogoče upoštevati, saj je območje predmetne gradnje namenjeno kmetijski dejavnosti.Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na obrazložitev lokacijskega dovoljenja, kjer je ugotovljeno, da zemljišče lokacije nadomestne kmetije obkrožajo obdelovalne površine, razen južnega dela, ki meji na cesto ter da so izpolnjeni javnopravni pogoji in da je zadovoljeno predpisanemu odmiku gospodarskega poslopja od sosednjih objektov, saj je od najbližjega stanovanjskega objekta (last tožnikov) oddaljeno okrog 40 m, poleg tega pa ju loči javna cesta in stanovanjski objekt investitorjev. V zadevi torej ne gre za samovoljno, preširoko in nezakonito razlago PUP, kot navajata tožnika. V upravnem sporu proti konkretnemu lokacijskemu dovoljenju investitorjev sosedov (ali mejašev) tožnika tudi ne moreta uveljavljati prilagoditve prostorskih načrtov in sprememb namembnosti zemljišča zaradi interesov svoje željene gradnje, saj za spremembe predpisov veljajo drugi postopki.

Iz navedenih razlogov tožnika nista mogla uspeti v tem upravnem sporu. Zato je sodišče njuno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.