Jedro

Zastaralni rok za izstavitev zemljiškoknjižne listine v danem primeru ni začel teči, preden ni nepremičnina bila vpisana v zemljiški knjigi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanja v objektu P., ID znak 1, vpisan z ID 2 v korist tožene stranke in se na podlagi te sodbe opravi vknjižbo v korist tožnice. Ugodilo pa je zahtevku tožnice na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine glede predmetne nepremičnine, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Glede stroškov je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo je vložila zoper zavrnilni del sodbe po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške. Nepravilen je zaključek, da tožnica ni izpolnila pogojev za priposestvovanje, ker je stanovanje kupila leta 1999, iz tožbe, ki jo je vložila pri istem sodišču pod P 1, pa izhaja, da je najkasneje ob vložitvi tožbe 13.1.2006 vedela, da ni lastnica in ni bila v dobri veri. Tožnica takega pravnega naziranja ne sprejema. Dobra vera se nanaša na posest nepremičnine, torej dejansko oblast nad stvarjo in ne na vedenje lastninskopravnem stanju, kot zmotno meni sodišče. Tožnica ima posest, plačuje davčne obveznosti, vzdržuje nepremičnino in plačuje obveznosti komunalne infrastrukture. Zato ji ni moč oporekati dobroverne posesti zgolj zato, ker toženec ni bil pripravljen opraviti potrebnih pravnih opravil za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi. Napačna je tudi stroškovna odločba, posebni stroški pri odločanju o postavljenih zahtevkih zaradi vodenja postopka niso nastali ter je treba upoštevati tudi 9. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj toženec kljub sklenjenemu pravnemu poslu ni bil pripravljen sodelovati pri ureditvi lastninskega razmerja. V izogib davčnim obveznostim pa je po drugi strani navajal, da je stanovanje prodal. Tožnica je vložila tudi sama pritožbo, navaja, da je stanovanje kupila in plačala ter je zato njeno. Ona je lastnica po pogodbi in ne po zakonu. Nič ni prekinilo njenega prepričanja, da je stanovanje njeno.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Dobra vera izhaja tudi iz dejstva ali je kupec poravnal svoje obveznosti iz prodajne pogodbe. Sodba nima potrebnih razlogov glede dobre vere v povezavi s priposestvovanjem ter se razlogovanje v sodbi nanaša izključno na podredni zahtevek in ne na vprašanje dobre vere in priposestvovanja.

5. Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Tožnica kot kupec je imela kot upnica upravičenje napram prodajalcu, da zahteva izpolnitev njegove obveznosti, torej izstavitev listine. Napačni so razlogi sodišča, da do zastaranja ni prišlo, ker v času sklenitve pogodbe 22.10.1999 terjatev še ni dospela, ker še ni bila izdelana etažna lastnina in stranki nista določili roka do katerega mora biti vzpostavljena etažna lastnina in izdana listina za vpis. Treba je upoštevati 262. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki se v konkretni zadevi še uporablja, zahtevek za izročitev potrebne listine za vknjižbo, vključno z izdelanim etažnim načrtom, je zastaral. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice:

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta stranki sklenili kupoprodajno pogodbo za navedeno nepremičnino - v naravi stanovanje, v letu 1999, tožnica je kupnino plačala, stanovanje ji je bilo izročeno v posest. Dne 13.1.2006 je vložila pri Okrožnem sodišču v Kopru tožbo (zadeva se je vodila pod P 1) in zahtevala ugotovitev solastninske pravice na stanovanju. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnica najkasneje tedaj vedela, da ni lastnica in zato ni mogla biti več v dobri veri. Potrebna 10-letna priposestvovalna doba tako ni potekla (43. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v povezavi z 269. členom SPZ). Sklicevanje pritožbe na pojem dobre vere iz 28. člena SPZ (posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti – negativna definicija), ni uspešno, saj ta definicija ni primerna za vprašanje pogojev za priposestvovanje, kajti omejuje se le na vprašanje upravičenosti do posesti in je treba pojem dobroverne posesti kot predpostavke za priposestvovanje določiti s smiselno razlago, ki se seveda navezuje na poznavanje stanja v zemljiški knjigi ter je tako pogoj za priposestvovanje izpolnjen le, če je priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede pridobitve pravic oziroma drugače povedano, ko ve, da ni vpisan v zemljiško knjigo, kot v konkretnem primeru, in vloži tožbo z zahtevkom, da se prizna njegova (so)lastninska pravica, ne more biti v opravičljivi zmoti, da ni lastnik. Primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice je torej zavrnjen iz materialnopravno pravilnih razlogov, priposestvovanje ni nastopilo (utemeljen pa je obligacijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju).

8. Pravilna je tudi odločba o stroških. Temeljni kriterij za odločitev je uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), ta pa je delen, tožeča stranka je z enim od zahtevkov uspela, z drugim pa ne, uspeh je polovičen, konkretnih protirazlogov pritožba ne poda, vprašanje razlogov, ki so vodili v tožbo (na primer nepripravljenost toženca pri ureditvi lastninskega razmerja, izogibanje davčnim obveznostim,...) ni odločilno za presojo uspeha v postopku.

9. Pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo ter je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo (drugi odstavek 350. in 353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

10. Stranki sta v letu 1999 sklenili kupoprodajno pogodbo. Tožena stranka kot prodajalec je sicer podala izjavo, da dovoli vpis v zemljiški knjigi, vendar sta stranki zapisali, da bo treba za vpis v zemljiško knjigo izdelati nov načrt etažnih lastnikov stavbe, v katerem bo kupljeno stanovanje izločeno iz lastnine sedanjega prodajalca in vpisano v nov vložek zemljiške knjige. Tožnica je pogodbeno dogovorjeno kupnino plačala, ni pa se uspela vpisati kot lastnica stanovanja, s tem da je bila delitev etažnega dela, kot posledica dogovora v pogodbi, opravljena na podlagi akta o etažni delitvi dne 19.7.2006. Sodišče prve stopnje je glede na datum sklenitve pogodbe upoštevalo določbe tedaj veljavnega ZOR (na podlagi določila 1060 člena sedaj veljavnega obligacijskega zakonika) in petletni splošni zastaralni rok iz 371 člena ZOR ter zaključilo, da je terjatev dospela tedaj, ko je prišlo do vknjižbe lastninske pravice toženca na posameznem delu, torej tudi na tem stanovanju, to pa je bilo 12.8.2006. Takrat bi namreč lahko toženec šele izdal veljavno zemljiškoknjižno dovolilo. Glede na to, da je bila tožba v tej zadevi vložena leta 2010, do tedaj petletni zastaralni rok ni potekel (z vložitvijo tožbe je nastopilo pretrganje zastaranja – 388. člen ZOR) ter zato zaključilo, da toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen. S tem zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Stranki sta namreč sklenili pogodbo kot zavezovalni pravni posel obligacijskopravne narave. Iz te pogodbe izhaja zaveza, kar ni sporno niti za pritožnika, da se prenese lastninska pravica in je prodajalec tudi izjavil voljo, kot že povzeto, da se prenese lastninska pravica (razpolagalni posel). Sestavni del tega posla je tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Glede na pogodbeno zavezo je prodajalec poskrbel za ustrezen delilni načrt in vpis v zemljiški knjigi, tako je stanovanje pridobilo samostojno pravno subjektiviteto, v letu 2006, zemljiškoknjižno dovolilo, ki je izjava, ki mora vsebovati vse elemente predpisane vsebine (na primer točna zemljiškoknjižna označba nepremičnine), bi bilo ob povedanem mogoče izdati šele tedaj, in je tedaj dospela terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila („actio nata“), kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, in tudi ni ugotovljeno v tej zadevi, da bi bila dospelost te terjatve odvisna od aktivnosti tožnice kot upnice, ki bi bila na primer pasivna. Podobno stališče glede začetka teka zastaralnega roka je sodna praksa že zavzela (primerjaj odločbo I Cp 2089/2012 z dne 3.4.2013 Višjega sodišča v Ljubljani).

11.Pritožbeno sodišče je, ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo in tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (drugi odstavek 350. in 353. člen ZPP).