Jedro

Zaradi dokazovanja obstoja vzročne zveze med ravnanjem odgovorne osebe in oškodovancu nastalo škodo morajo biti ugotovljena dejstva, ki so (praviloma) dejanske narave. Vendar pa so lahko samo nekatera pravno relevantna: torej tista, ki so - sama zase ali v povezavi z drugimi - po naravnem teku stvari pripeljala do škodne posledice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene stranke s tožbo zahteval plačilo odškodnine v znesku 10,507.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izpovedi priče V. Z. sledi, da sta le dva natakarja - tožnik in R. G. - stregla kar dvatisoč gostom. Ta priča je tudi dopustila možnost, da je bilo nekaj vode na tleh ob hladilniku. Iz izpovedi priče R. G. pa sledi, da je tožniku zdrsnilo. Enako sklepanje je možno tudi na podlagi izpovedi priče J. R. Nesreča se je pripetila na delovnem mestu, ki je bilo provizorične narave, zaradi česar tožena stranka ne odgovarja samo po načelu vzročnosti, temveč tudi na podlagi krivde. Izvedenec dr. A. K. je dopustil možnost, da je utrujenost mišic zaradi večkratnega počepanja lahko bila eden od dejavnikov, ki je sprožil mehanizem poškodbe. To bi bilo mogoče sklepati tudi na podlagi mnenja primarija dr. M. P. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Po stališču izpodbijane sodbe je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, "ali je do tožnikove poškodbe prišlo spontano ali pa zato, ker mu je na mokrih tleh spodrsnilo". Odgovornost tožene stranke naj bi namreč bila podana samo v drugem primeru. Ker pa ni dokazano, da so bila tla mokra in da je tožniku res spodrsnilo, naj bi obveljalo dokazno (in pravno) sklepanje, da zdrs na mokrih tleh ni bil vzrok poškodbe: vzrok naj bi bil refleksni gib pri počepu.

Do tu bi v okviru ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko izpodbijanje niti ne bilo možno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Vendar pa je - očitno tudi zaradi razumevanja "spontanega" poškodovanja - tožnik že v pritožbi postavil trditev, da je tožena stranka kritičnega dne ravnala nepravilno, ko je tožnika razporedila v strežbo številnim gostom preko rednega delovnega časa. Ta trditev pa - v nasprotju s stališčem izpodbijane sodbe - temelji na ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje stregel kot natakar nepretrgoma od 8. do 20.30 v okviru prireditve, na kateri je bilo veliko obiskovalcev. Na podlagi teh dejstev je tožnik torej že v pritožbi ponujal pravno presojo, po kateri bi tožena stranka odgovarjala zato, ker ga je odredila in mu dopustila delo, ki je trajalo nepretrgoma več kot 12 ur s strežbo okrog dvatisoč gostom, to pa naj bi očitno bilo vzrok za preutrujenost in poškodbo. Zato ne drži razlaga v izpodbijani sodbi, da za tako trditev tožnik ni ponudil dokazov. Tudi sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi z opisano možno pravno razlago ukvarjalo s stališča možne krivdne odgovornosti tožene stranke, ki je dopuščala dolgotrajno in intenzivno tožnikovo delo. Pri tem se je sodišče prve stopnje (da bi obrazložilo, da večkratno počepanje ni vzrok poškodbe) oprlo na mnenje izvedenca primarija dr. A. K., "da je bila utrujenost mišic, ki stabilizirajo desno koleno, lahko le eden od dejavnikov, ki je pripomogel, da se je sprožil mehanizem poškodovanja notranjega meniskusa".

Izpodbijana sodba po svoji vsebini pravno (ne glede na napačno izhodišče, da tožnik ne predlaga dokazov za obstoj prej opisanega vzroka za nastanek poškodbe) zavrača obstoj vzročne zveze med tožnikovo preutrujenostjo in poškodbo. V tem obsegu pa je zmotno uporabila materialno pravo. Zaradi dokazovanja obstoja vzročne zveze med ravnanjem odgovorne osebe in oškodovancu nastalo škodo morajo biti ugotovljena dejstva, ki so (praviloma) dejanske narave. Vendar pa so lahko samo nekatera pravno relevantna: torej tista, ki so - sama zase ali v povezavi z drugimi - po naravnem teku stvari pripeljala do škodne posledice. Izvedenec je ugotovil, da je utrujenost mišic lahko sprožila mehanizem poškodovanja. Nakazuje se torej, da bi omenjeni vzrok lahko bil v dejanski in pravni zvezi s posledico, to pa bi utegnilo privesti do sklepanja o morebitni krivdni odgovornosti tožene stranke, ki je tožniku odredila in dopuščala prekomerno in izčrpavajoče delo.

Nakazana pravna presoja pa terja dopolnitev dokaznega postopka pri sodišču prve stopnje in s tem razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izhodišča za vnovično sojenje so podana, slone pa na že omenjenem izvedenčevem citatu o možnem vzroku nastanka poškodbe. Zato bo treba dopolniti dejansko stanje s stališča, kakšni so bili predpisi tožene stranke o prekomernem (nadurnem) delu in v kakšnih okoliščinah je bil tožnik kritičnega dne na tako delo razporejen. Izvedenec pa bo moral natančneje pojasniti mehanizem "spontanega zdrsa" in v kolikšni meri je do njega prišlo in ali je zares moglo priti - zaradi utrujenosti kot posledice 12 urnega dela in številnega počepanja in vstajanja. Doslej je namreč izvedenec to možnost le nakazal. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.