Jedro

Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. To, da je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje v obdobju od 17. 11. 2010 do 7. 12. 2010 izrabil posebni dodatni dopust v trajanju 21 dni, ne pomeni, da ne more biti upravičen do vtoževane odškodnine za 25 neizkoriščenih dni tedenskega počitka v času misije od 24. 8. 2010 do 31. 3. 2011. Prav tako ni možno slediti pritožbeni navedbi, da je že v sami tožnikovi plači, ki je za čas napotitve v mirovne sile določena na mesečni ravni celo v pavšalnem neto znesku, zajeto tudi plačilo za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.879,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 dalje do dneva plačila, v roku 8 dni. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 600,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se, da je predmet spora posebna odškodninska terjatev, glede katere ni treba ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda). Ker ti elementi, katerih tudi tožnik niti ni zatrjeval in dokazoval, pri čemer je na toženi stranki breme dokazovanja neobstoja krivde, niso obrazloženi, gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. členu Ustave RS, saj toženi stranki ni dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Tudi z vidika nadomestila zahtevek ne more biti utemeljen, saj je tožnik v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami prejel vse plačano. Poudarja, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma ustrezata tovrstnemu varstvu, temu pa je namenjena tudi višja plača na misiji. Sodišče prve stopnje se do ugovorov tožene stranke glede tega ni zadostno opredelilo, zato gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Izpostavilo je le, da gre za različne institute kot je obravnavani. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar vpliva tudi na razumevanje počitka. Pri obračunu je dopustno upoštevati le nominalno osnovo, brez dodatkov. Tožnik se je z misije vrnil 31. 3. 2011, tožba je bila vložena 25. 3. 2016, zato je odškodninska terjatev, glede na triletni zastaralni rok, zastarala. Sodišče je navedlo, da velja 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR oziroma 202. člena ZDR-1. S tem se tožena stranka ne strinja in uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prihaja sodišče pri razlogovanju v nasprotje. Po eni strani navaja, da ne gre za pravo odškodnino, ampak nadomestilo, ne upošteva pa pravil glede zastaranja odškodninskih terjatev. Sodišče je torej zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično prisodilo napačno višino terjatve. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

5. Bistven očitek, ki ga uveljavlja pritožba, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti, da so v sodbi nejasni razlogi o tem, da gre za posebno vrsto odškodnine, kar da vpliva tudi na nasprotujoče si razlogovanje sodišča glede zastaranja. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka ZPP ni podana.

6. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), češ da toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da ji sodišče ni zadosti odgovorilo na navedbo o tem, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma da zadostujeta za zagotovitev počitka, ter da je temu namenjena tudi višja plača na misiji.

7. Sodišče prve stopnje takšnemu zavzemanju pravilno ni sledilo. Pravilno je obrazložilo, da gre v navedenih primerih za različne institute od obravnavanega. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji torej ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. To, da je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje v obdobju od 17. 11. 2010 do 7. 12. 2010 izrabil posebni dodatni dopust v trajanju 21 dni, ne pomeni, da ne more biti upravičen do vtoževane odškodnine za 25 neizkoriščenih dni tedenskega počitka v času misije od 24. 8. 2010 do 31. 3. 2011. Prav tako ni možno slediti pritožbeni navedbi, da je že v sami tožnikovi plači, ki je za čas napotitve v mirovne sile določena na mesečni ravni celo v pavšalnem neto znesku, zajeto tudi plačilo za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena ZSSloV je uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 184. člen ZDR določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo pravno podlago. In sicer, da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Tudi je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je Vrhovno sodišče tudi že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar naj bi vplivalo tudi na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

10. Četudi je sodišče prve stopnje v skladu z ustaljenim naziranjem v sodni praksi v izpodbijani sodbi navedlo, da gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi glede tožnika izpostavlja, da ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, glede sebe pa izpostavlja breme dokazovanja neobstoja krivde, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti1. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom2. To glede tožene stranke ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila tožniku zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazlagalo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je torej prav tako neutemeljeni pritožbeni očitek tožene stranke.

11. Glede višine škode ni pomembna pritožbena navedba, da je pri izračunu dopustno upoštevati le nominalno osnovo, brez dodatkov. Sodišče prve stopnje je namreč pri znesku, na katerem temelji izračun odškodnine, upoštevalo ravno navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo, da znaša vrednost enega dne 115,18 EUR (ne pa 115,43 EUR, kot je navajal tožnik v tožbi). Zato tožena stranka z osporavanjem zneska, ki ga je sodišče na podlagi njenih navedb upoštevalo kot izhodišče za izračun odškodnine, v pritožbenem postopku ne more biti uspešna.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo razlogovanje sodišča prve stopnje glede zastaranja terjatve. Tožnik se je z misije vrnil 31. 3. 2011, tožbo je vložil 25. 3. 2016. Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. To pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Tožnik je obrestni zahtevek skrčil na čas od 25. 3. 2013, tj. tri leta pred vložitvijo tožbe, tako da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v obrestnem delu pravilna.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.