Jedro

Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi ugotavljalo, ali so uveljavljani premoženjskopravni zahtevki oškodovancev po višini utemeljeni, s čimer obsojencu ni dalo možnosti, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki se nanaša na njegovo odgovornost povrniti oškodovancem škodo, posledično pa je bilo poseženo v njegovo pravico do obrambe.

Izrek

Pritožbi zagovornikov se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom naložilo obsojenemu A. A., da plača oškodovancem B. B., C. C., D. D. in E. E., premoženjskopravne zahtevke v zneskih kot izhajajo iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, s presežki pa je oškodovance napotilo na pravdo.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagali, da višje sodišče sklep spremeni in premoženjskopravne zahtevke zavrne oziroma zavrže zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

3. Na pritožbo je odgovoril oškodovanec E. E. in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V trenutku odločanja o pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz spisa izhaja sledeče: - Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 56056/2012 z dne 27. 11. 2020 obtoženega A. A. pod točko I spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter odločilo, da je dolžan plačati B. B. znesek 16.054,95 EUR, C. C. znesek 12.311,56 EUR in D. D. znesek 5.407,41 EUR, oškodovance E. E., F. F., G. G. in družbo H. pa je s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in mu v plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca E. E. Pod točko II izpodbijane sodbe je zoper obtoženega A. A. na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški zavrnilnega dela sodbe, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, v kolikor se dajo izločiti iz njunih skupnih izdatkov in nagrade, bremenijo proračun; - Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom in sodbo II Kp 56056/2012 z dne 24. 11. 2021 pritožbo državne tožilke in pritožbo zagovornikov zoper odločbo o stroških zavrnilnega dela sodbe zavrglo kot nedovoljeni (točki II in III), pritožbama obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov delno ugodilo, pritožbama oškodovanega E. E. in njegovih pooblaščencev pa v celoti ugodilo in izpodbijano sodba v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih E. E., B. B., C. C. in D. D. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (točka IV), pod točko V pa je pritožbi obtoženca in njegovih zagovornikov v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; - pooblaščenci oškodovanca E. E. so po prejemu sklepa in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, dne 5. 4. 2022, v spis vložili vlogo (l. št. 612-615), s katero so pozvali sodišče prve stopnje, da odloči o njegovem že priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je v novi vlogi utemeljil po temelju in specificiral po višini; - sodišče vlogo pooblaščencev oškodovanca E. E. ni vročalo niti obsojencu niti zagovorniku; - obsojenčevi zagovorniki so v maju 2022 zoper pravnomočni del sodbe II K 56056/2012 z dne 27. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 56056/2012 z dne 24. 11. 2021 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti; - sodišče prve stopnje je brez oprave naroka 1. 8. 2022 izdalo izpodbijani sklep in - spis se nahaja na Vrhovnem sodišču RS zaradi odločanja o zahtevi za sodno varstvo zoper pravnomočno sodbo II K 56056/2012 z dne 27. 11. 2020. 6. Po vpogledu v spisovno dokumentacijo pritožbeno sodišče na zgoraj povzeto stanje stvari pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, saj ni zagotovilo kontradiktornosti v postopku ugotavljanja utemeljenosti in višine priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov.

7. Res se dejstva, povezana s premoženjskopravnimi zahtevki oškodovancev, prekrivajo z vsebino dokaznega gradiva, ki je bilo že izvedeno na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca in se je obsojenec s temi dejstvi seznanil ter je imel možnosti opredeliti se do njih, vendar se o premoženjskopravnem zahtevku presoja po pravilih civilnega prava in pomeni odločanje o njem, odločanje v pravdnem postopku, pridruženem kazenskemu postopku. Pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde, ki temelji na kazenskopravni normi, pa sam po sebi ne zadostuje za sklep o civilnopravnih posledicah,1 če izrek ne vsebuje določb o civilnopravni obveznosti obtoženca oziroma obsojenca. Pri presoji civilnopravnih obveznosti se upoštevajo tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali ukinjajo.2 Zaradi navedenega lahko (kazensko) sodišče o priznanju premoženjskopravnega zahtevka odloča izključno v rednem sodnem postopku po opravi naroka za glavno obravnavo. Povedano drugače, odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, zato se za ugotavljanje temelja zahtevka uporabljajo predpisi civilnega materialnega prava, vso obravnavanje in dokazovanje zahtevka pa poteka po pravilih kazenskega postopka,3 v katerem mora sodišče spoštovati načelo kontradiktornosti.

8. Sodišče prve stopnje je v pravnomočni sodbi II K 56056/2012 z dne 27. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 56056/2012 z dne 24. 11. 2021 ugotovilo, da je obsojenec kršil določbe Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o prispevkih za socialno varnost ter Zakona o davčnem postopku, konkretne kršitve delovnopravnih predpisov pa vsebuje tudi izrek prvostopenjske sodbe, s čimer je temelj premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev jasno opredeljen. Vendar pa prvostopenjsko sodišče ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi ugotavljalo, ali so uveljavljani premoženjskopravni zahtevki oškodovancev po višini utemeljeni, s čimer obsojencu ni dalo možnosti, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki se nanaša na njegovo odgovornost povrniti oškodovancem škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1, zaradi storitve katerega je bil pravnomočno obsojen, posledično pa je bilo poseženo v njegovo pravico do obrambe.

9. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče obsojencu ni vročilo vloge oškodovanca E. E., ki so jo v spis vložili njegovi pooblaščenci 6. 4. 2022 (list. št. 612-615), s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti, saj obsojencu in njegovemu zagovorniku ni bila dana možnost, da bi se seznanila z vsemi, v predlogu navedenimi dejstvi in da bi se do njih opredelila, s tem pa je sodišče kršilo prvi odstavek 104. člena ZKP. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Navedena ustavna pravica obdolžencu (tudi obsojencu) v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ter mu zagotavlja, da bo subjekt in ne zgolj objekt postopka.4

10. Sodišče bo moralo v ponovnem odločanju o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev odločati v skladu s pravili kazenskega postopka, torej opraviti narok za glavno obravnavo, na njem izvesti vse relevantne dokaze, dati možnost obrambi in oškodovancem, da se o premoženjskopravnih zahtevkih izjasnijo, in razjasniti okoliščine o, s strani obrambe, zatrjevanih plačilih in obstoju pravnomočnega izvršilnega naslova v zvezi s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom E. E. (pri tem presoditi tudi identiteto strank v pravnomočnem izvršilnem naslovu). V nadaljevanju bo moralo sprejeti ustrezno odločitev v obliki sodbe s sklicevanjem v izreku na pravnomočno sodbo II K 56056/2012 z dne 27. 11. 2020 kot upravičenem temelju za uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov,5 in sicer če bo priznalo premoženjskopravne zahtevke oškodovancem, bo moralo v obrazložitvi (še enkrat) navesti formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter opraviti presojo pravno relevantnih dejstev in napraviti zaključek o tem, ali so premoženjskopravni zahtevki, ki jih oškodovanci v kazenskem postopku uveljavljajo, tudi po višini utemeljeni.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-103/14 z dne 6. 6. 2018. 2 Prav tam, glej 14. točka. 3 Tako tudi sodba VS RS I Ips 434/2008, glej tudi komentar k 104. členu ZKP v Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 238. 4 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017, I Ips 38346/2010 z dne 4. 10. 2012, I Ips 19056/2013 z dne 3. 7. 2014, I Ips 53223/2010 z dne 1. 9. 2011 in druge. 5 Glej komentar k 105, členu ZKP v Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 239.