Jedro

Pogodba nosi naziv izročilna pogodba, vendar pa se zapustnikov sin R.G. ni strinjal z izročitvijo in pogodbe tudi ni podpisal. Za tak zakon vzpostavlja domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba, takšno domnevo pa je mogoče izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo; B.G. in J.G. napotilo na pravdo, da zoper R.G. in V.G. ml. vložita tožbo, da je izročilna pogodba z dne 20. 9. 1993, sklenjena med zapustnikom kot izročevalcem in V.G. st. kot prevzemnikom, v celoti odplačna pogodba, oziroma uveljavljata podrejeni zahtevek, v kolikšnem deležu je pogodba odplačna in v kolikšnem neodplačna, pri čemer se odplačni del ne všteje kot darilo v vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež; določilo rok 30 dni po pravnomočnosti sklepa za vložitev tožbe in na pot napotena dediča opozorilo na posledice nevložitve tožbe.

2. Zoper sklep sta na pot pravde napotena dediča, zapustnikova vnuka B.G. in J.G., vložila pravočasno pritožbo, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navajata, da je med dediči res sporno vprašanje o naravi „izročilne pogodbe“ z dne 20. 9. 1993 – pritožnika zatrjujeta, da je pogodba po vsebini pogodba o preužitku, R.G. pa, da gre za darilno pogodbo. Vprašanje, ali je pogodba po vsebini pogodba o preužitku ali darilna pogodba, pa je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti zapuščinsko sodišče in ni podlage za prekinitev postopka in napotitev dedičev na pravdo.

3. V zvezi s pritožbo je dedič V.G. poslal dopis, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da ne razume, zakaj ga morata brata tožiti, glede na to, da jima je odstopil svoj dedni delež.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustnik je še za življenja z delom nepremičnin razpolagal s pogodbo z dne 20. 9. 1993 (priloga A12) v korist sina V.G.. Pogodba nosi naziv izročilna pogodba, vendar pa se zapustnikov sin R.G. ni strinjal z izročitvijo in pogodbe tudi ni podpisal. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za takšen primer zakon vzpostavlja domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba (tedaj veljavni 110. člen Zakona o dedovanju – ZD v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ; sedaj 550. člen OZ). Takšno domnevo pa je mogoče izpodbiti. Zapustnikova vnuka B.G. in J.G. (potomca zapustnikovega sina V.G.) takšno domnevo izpodbijata s trditvijo, da je pravna narava pogodbe, glede na elemente odplačnosti v njej (pri čemer so se obveznosti iz pogodbe tudi izvrševale) odplačna in da po svoji pravni naravi predstavlja pogodbo o preužitku. Zapustnikov sin R.G. pa meni, da je potrebno upoštevati zakonsko domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba, pri čemer se obveznosti iz pogodbe tudi niso izvrševale.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da ne gre za pravno vprašanje, ki bi ga lahko samo rešilo, ampak da obstajajo med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Pravilno je na pot pravde napotilo zapustnikova vnuka, B.G in J.G., potem, ko je utemeljeno presodilo, da gre pri konkretni pogodbi za mešano pogodbo, ki je deloma odplačne in deloma neodplačne narave, glede na to, da je že zapustnik predvidel, da izročeno premoženje po vrednosti presega storjena in prevzeta bremena in nadaljnje stroške (VII. člen pogodbe; primerjaj tudi III. člen in četrti odstavek IV. člena pogodbe). Med dediči je tudi sporno, ali je prevzemnik, zapustnikov sin V.G., svoje obveznosti iz pogodbe izvrševal ali ne, pri čemer gre nesporno za spor o dejstvih in ne za pravno vprašanje. Manj verjetna so torej zatrjevanja na pot napotenih dedičev, da gre pri sporni pogodbi v celoti za odplačni pravni posel, kar naj bi pomenilo, da s pogodbo prenesenih nepremičnin ne bi bilo mogoče upoštevati pri ugotovitvi vrednosti zapuščine (četrti odstavek 28. člena ZD).

7. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o nepravdnem postopku).